Jedro

Odložitve izvršbe zavezanec ne more predlagati s pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ampak s posebno vlogo, seveda če odložitveni razlog, naveden v 2. odstavku 28l. člena ZUP, obstoji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 27.1.1992, s katerim je urbanistični inšpektor ugotovil, da je njegova odločba z dne 18.10.1990 postala izvršljiva 29.11.1990, dal tožniku naknadni rok, da do 23.2.1992 sam odstrani objekt na zemljišču parcelne št. 1759/161 in 1759/154 in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje, sicer bo to opravila urbanistična inšpekcija z ekipo za odstranjevanje nedovoljenih gradenj dne 4.3.1992 ob 8.oo uri na njegove stroške. V sklepu prve stopnje je še navedeno, da pritožba ne zadrži izvršbe, o stroških izvršbe pa bo izdan poseben sklep. Po presoji tožene stranke je navedeni sklep pravilen in zakonit. Pritožbene ugovore zavrača kot ugovore, ki se ne nanašajo na izvršbo in se pri tem sklicuje na 280. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Glede odložitve izvršbe pa pojasnjuje, da pritožbeni organ o tem ni pristojen odločati, ker o tem lahko odloča le organ, ki je sklep o dovolitvi izvršbe izdal in to le na podlagi posebne vloge.

V tožbi tožnik našteva, katera soglasja za gradnjo si je uspel pridobiti. Ker je že v pritožbi opozarjal na izdana soglasja in napovedal skrajšano izdelavo lokacijske dokumentacije ter predlagal odložitev izvršbe, meni, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na 280. člen ZUP, ki določa le, da v upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. Trdi, da se pritožba zoper ponovni sklep o dovolitvi izvršbe z dne 27.1.1992 ne nanaša na odločbo, ki se izvršuje, ampak na samo izvršbo, saj pomeni ta sklep v bistvu zavrnitev njegove prošnje za odložitev upravne izvršbe, za katero je smiselno zaprosil organ prve stopnje že v vlogi z dne 3.10.1991. Meni, da bi morala tožena stranka oceniti, kakšen vpliv imajo pridobljena soglasja na akt prve stopnje, in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za izvršitev odločbe urbanističnega inšpektorja prve stopnje z dne 18.10.1990, s katero je bilo tožniku naloženo, da v roku 15 dni po prejemu odločbe odstrani betonsko vrtno ograjo z zemljišča s parc.št. 1759/161 in 1759/154. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, je bil prvi sklep o dovolitvi izvršbe z dne 17.9.1991 na tožnikovo pritožbo z dne 3.10.1991 odpravljen. Nov sklep o dovolitvi izvršbe z dne 27.1.1992 je po svoji vsebini in obliki izvršilni sklep, ki ga je pristojni inšpekcijski organ izdal po uradni dolžnosti in z njim o zatrjevanem tožnikovem predlogu za odložitev izvršbe ni bilo odločeno. Zato tožena stranka v pritožbenem postopku ni bila dolžna oceniti pritožbenih navedb posebej tudi z vidika odložitve izvršbe, ampak je dovolj, če je pojasnila, da o odložitvi izvršbe odloči organ, ki je izdal sklep, s katerim jo je dovolil; že po naravi stvari namreč odložitve izvršbe zavezanec ne more predlagati s pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ampak s posebno vlogo, seveda če odložitveni razlog, naveden v 2. odstavku 28l. člena ZUP, obstoji.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je - enako kot ZUP - uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).