Jedro

Zavezanec, ki ni izkoristil možnosti uveljavljanja olajšave po 48. členu ZDoh v rednem odmernem postopku, ne more neizkoriščeno olajšavo uveljavljati kot razlog za obnovo postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., Izpostave B. z dne 31. 08. 1998, s katero je bil zavrnjen predlog tožnika za obnovo postopka odmere davka iz dejavnosti za leto 1995 po odločbi z dne 25. 11. 1996 in za leto 1996 po odločbi z dne 24. 11. 1997. V določbi 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), ki je veljal v času odločanja na prvi stopnji, je določeno, da se postopek, ki je končan z odločbo zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V 2. odstavku 250. člena ZUP/86, pa je določeno, da sme stranka zaradi okoliščin iz 1. točke 249. člena tega zakona predlagati obnovo postopka le, če v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin zaradi katerih predlaga obnovo.

Tožnik je dne 14. 05. 1998 vložil predlog za obnovo postopka odmere davka iz dejavnosti za leto 1995 in 1996. Navajal je, da davčni organ pri odmeri davka iz dejavnosti za leto 1996 ni upošteval vlaganja v lokal, ki je bilo izvedeno na osnovi izvensodne poravnave dne 18. 12. 1995. Po tej poravnavi je tožnik plačal 52.800 DEM za nakup opreme, gostinskega in drugega inventarja ter drugih stvari in pravic. V pogodbi je določeno, da pogodba stopi v veljavo z dnem plačila kupnine, to pa se je zgodilo 05. 02. 1996, kot izhaja iz predloženega notarskega potrdila z dne 11. 09. 1997. Investicija v to opremo ni bila upoštevana niti v letu 1995, niti v letu 1996. Zato je tožnik glede na nova dejstva in dokaze predlagal, da se obnovi postopek za odmero davka iz dejavnosti za obe leti. Po mnenju tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki bi dovoljevali obnovo postopka odmere davka iz dejavnosti. Razlogov, ki jih tožnik navaja v predlogu za obnovo ni mogoče šteti kot nova dejstva in dokaze, saj je tožnik zanje vedel že prej, to je ob sklenitvi izven sodne poravnave in bi glede na določbo 48. člena Zakona o dohodnini (Ur. list RS, št. 71/93 in 7/95, v nadaljevanju ZDoh), po kateri lahko zavezanec v letni davčni napovedi uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 20% investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva, znižanje davčne osnove moral uveljavljati v letni davčni napovedi, česar pa ni storil niti v napovedi za leto 1995, niti za leto 1996. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožeča stranka je dne 13. 05. 1998 vložila predlog za obnovo postopka odmere davka iz dejavnosti za leto 1995, oziroma 1996, prav na pobudo davčnega organa, saj je zaradi težav s plačevanjem davkov iskala možnosti za pokritje nastalega davčnega dolga.

Tožeča stranka je dne 28. 12. 1995 sklenila izvensodno poravnavo, po kateri je od A.A. odkupila opremo, gostinski in drug inventar ter pravice za lokal M. pub. Pogoj za veljavnost pogodbe je bilo plačilo kupnine, ki je bila plačana 05. 02. 1996 in s tem dnem je pogodba začela veljati. Zaradi pojasnila davčnega organa, da olajšave za investiranje v opredmetena sredstva ni mogoče uveljavljati v letu 1995, ko je bila pogodba sklenjena, ker še ni veljala, tožeča stranka v davčni napovedi za leto 1995 te olajšave ni uveljavljala. Ko je v napovedi za leto 1996 želela uveljavljati to olajšavo, so ji na davčnem uradu pojasnili, da tega ne more storiti za leto 1996, ker je pogodba iz leta 1995. Tožeča stranka je upoštevala navodila davčnega organa in tega ni storila, s čimer je očitno naredila veliko napako. Šele 04. 05. 1998 je v razgovoru na Davčnem uradu v B izvedela, da bi bilo mogoče ta zaplet rešiti s predlogom za uvedbo obnove postopke in tožeči stranki je bilo zagotovljeno, da bo tak predlog ugodno rešen. Zato je tožeča stranka, takoj ko je za to izvedela, vsekakor pa v 30 dnevnem roku vložila predlog za obnovo postopka. Po mnenju tožeče stranke ne drži utemeljitev tožene stranke, da niso nastopile okoliščine iz 249. člena ZUP/86, ker da naj bi tožeča stranka vedela za vsa odločilna dejstva. V nasprotju s toženo stranko, ki bi v obratnem primeru, ko bi bila izdana odločba v korist tožeče stranke imela možnost zahtevati obnovo postopka iz razlogov po 4. točki 249. člena ZUP/86, je tožeča stranka v podrejenem položaju. Z izjavami uslužbencev davčnega urada je bila zapeljana v zmoto in je zaradi te svoje zmote opustila dejanje, ki je vodilo do tega, da je nastala precejšnja materialna škoda. Zaradi tega se je znašla v precejšnjem davčnem dolgu, ki je vodil k temu, da je morala opustiti svojo dejavnost, toženi stranki pa še vedno dolguje. Tožeča stranka meni, da so s tem, ko je od davčnega organa dobila pojasnilo, da lahko zahteva na podlagi obstoječih listin obnovo postopka, nastopile take nove okoliščine in dejstva, ki tak predlog opravičujejo, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je do opustitve uveljavljanja davčne olajšave prišlo na zahtevo davčnega organa. Ob upoštevanju načela pravičnosti bi davčni organ obnovo postopka vsekakor moral dovoliti. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi predlogu za obnovo postopka ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. točke 249. člena ZUP/86 se postopek, ki je končan z odločbo zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V obravnavanem primeru je tožnik na podlagi navedene točke 249. člena ZUP/86 predlagal obnovo postopka odmere davka iz dejavnosti za leto 1995 in 1996. Razlog za obnovo postopka odmere davka iz dejavnosti z navedeni leti pa, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih in izpodbijane odločbe, in nenazadnje tudi tožnikovih navedb, je dejstvo, da ne v letu 1995, ne v letu 1996, ni uveljavljal olajšave po 48. členu ZDoh (investicije v opredmetena osnovna sredstva) iz naslova izvensodne poravnave, ki je bila sklenjena dne 18. 12. 1995. Zato je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, saj neizkoriščena možnost uveljavljanja olajšave, ki jo določa materialni predpis, ni razlog za obnovo upravnega postopka. Tudi pravna informacija, ki jo je, kot zatrjuje tožnik, dobil od uradne osebe organa prve stopnje, ne predstavlja razloga za obnovo postopka in spremembo pravnomočne odločbe. Ker torej v obravnavanem primeru, kot sta to že pravilno ugotovila tožena stranka in pred njo davčni organ prve stopnje, niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka odmere davka iz dejavnosti za leto 1995 in leto 1996, je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).