Jedro

Senat univerze ni bil pristojen za odločanje o tožnikovem predlogu za obnovo postopka, saj je v zadevi meritorno odločil senat članice univerze, v postopku pred katerim naj bi nastal zatrjevani obnovitveni razlog.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Senata Univerze v Mariboru št. S 21/2012-526 BF z dne 19. 1. 2012 se odpravi in se zadeva pošlje v odločitev Senatu Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.

Univerza v Mariboru je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 420,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Senat Univerze v Mariboru (v nadaljevanju UM) zavrgel kot neutemeljen predlog tožnika za obnovo postopka izvolitve v naziv docent za predmetno področje sociologija. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 16. 11. 2011 podal predlog za obnovo postopka za izvolitev v naziv docent, ki je bil končan z dokončno odločbo Senata UM, št. O23/2008-525 TP z dne 16. 4. 2008. V postopku habilitacije se smiselno uporabljajo pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kolikor ni s Statutom UM določeno drugače. Pogoje za obnovo postopka določa 260. člen ZUP. Iz predloga za obnovo postopka v glavnem izhaja, da tožnik predlaga obnovo postopka, ker je po zaključku svojega habilitacijskega postopka izvedel, da je tudi mag. A., ki ni bil ponovno izvoljen v naziv višji predavatelj na Pedagoški fakulteti UM, sprožil upravni spor, ter da je Senat UM ponovno obravnaval zadevo in njegovi pritožbi ugodil tako, da je zadevo vrnil Senatu Pedagoške fakultete UM v ponoven postopek z napotkom, da se po vsebinski obravnavi argumentov izvedejo tajne volitve. Tožena stranka je ob ugotavljanju izpolnjevanja procesnih predpostavk za obnovo postopka in ob upoštevanju pravila, da se obnova postopka v upravnem postopku nanaša na spodnjo premiso (vprašanje dejanskega stanja) ugotovila, da v konkretnem primeru ne gre za vprašanje dejanskega stanja, saj se tožnik sklicuje na drugačno obrazložitev (ne odločitev) v neki upravni zadevi. Po mnenju tožene stranke pa sodna praksa, ki se spremeni, ni razlog za obnovo postopka v okviru 260. člena ZUP. Kolikor tožnik meni, da gre za drugačno sodno prakso, ima na voljo izredno pravno sredstvo v skladu s 83. členom ZUS-1 in ne v upravnem postopku. Ker v konkretnem primeru obnovitveni razlogi iz 260. člena ZUP niso podani, predlog za obnovo postopka ni dovoljen, zato ga je na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgla.

Tožnik sporni sklep tožene stranke izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V predlogu za obnovo postopka je pojasnil, da je slučajno izvedel za odločbo Upravnega sodišča v zadevi A., ki je glede na vsebino lahko zanj ugodna. Prav tako je v možnih zakonsko predpisanih rokih pravočasno predlagal obnovo postopka, v katerem se je zavzemal, da pristojni organ članice tožene stranke odloči o dovolitvi obnove postopka. Tožena stranka pa je v nasprotju z določili ZUP, kakor tudi s sodbo Upravnega sodišča, opr. št. I U 2178/2009, privzela pristojnost, ki ji ne gre in preko nepristojnega senata UM meritorno odločila o njegovi zahtevi za obnovo postopka. Njena pristojnost za tovrstno reševanje ni opredeljena v Zakonu o pravdnem postopku niti v Statutu UM. Prav tako je spregledala izrecni predlog tožnika, da naj vlogo odstopi v obravnavo Senatu Filozofske fakultete, ki je po določbah ZUP in Statuta UM pristojen za odločanje v tovrstnih upravnih zadevah. Tožnik pa se tudi ne strinja z razlogi za zavrženje njegovega predloga. Kolikor je namreč tožena stranka pri obravnavi tožnikove zahteve za obnovo postopka presodila, da za to nima dejanske in pravne podlage, bi morala zahtevek zavrniti kot neutemeljen, ne pa ga zavreči kot nedovoljen. S takšno odločitvijo je prišlo do nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, kar je absolutna kršitev določb postopka. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep tožene stranke razveljavi ter odloči, da mora o predlogu za obnovo postopka odločiti Senat Filozofske fakultete UM. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje navedbam tožnika, da je o predlogu odločal nepristojni organ. Tožena stranka je glede na to, da se je predlog za obnovo postopka nanašal tudi na dokončno odločbo Senata UM z dne 16. 4. 2008, s katero je bila potrjena odločba senata Filozofske fakultete z dne 28. 2. 2008, na podlagi 266. člena ZUP obravnaval predlog za obnovo postopka kot pristojni organ. O predlogu za obnovo postopka odloča organ, ki je v upravni zadevi dokončno meritorno odločil. Navedeno splošno pravilo pa ne velja, če je domnevni obnovitveni razlog nastal v postopku pred organom druge stopnje in se zato predlog za obnovo postopka nanaša na odločbo o pritožbi, čeprav je bila pritožba z njo zavrnjena ali zavržena. To izhaja iz komentarja Zakona o splošnem upravnem postopku (GV Založba, 2008, str. 713). Za takšen primer gre tudi v obravnavanem postopku. V konkretnem primeru je dokončno odločil Senat UM z odločbo št. O23/2008-525 TP z dne 16. 4. 2008, s katero je potrdil odločbo Senata Filozofske fakultete z dne 28. 2. 2008. Tožnik pa se v predlogu sklicuje prav na razloge, ki bi naj nastali pred organom druge stopnje, saj navaja sodno odločbo, iz katere izhaja očitek, da je na drugi stopnji odločal nepristojni organ. Zaradi navedenega je o predlogu za obnovo postopka pristojna odločati tožena stranka. Kolikor pa bi sodišče menilo drugače, to ne bi spremenilo končne odločitve o predlogu za obnovo postopka, saj ne obstajajo procesni pogoji za obnovo postopka. Iz predloga za obnovo postopka je razbrati, da tožnik opira predlog na določbo 4. točke 260. člena ZUP. Kolikor bi dejansko šlo za navedeni obnovitveni razlog, je tožnik zamudil rok za vložitev zahteve, saj je navedeni rok pričel teči najkasneje dne 12. 8. 2010, ko se je tožnik seznanil s sodno odločbo. Sicer pa tudi sprememba sodne ali upravne prakse ne more biti razlog za obnovo postopka na podlagi 260. člena ZUP. Zmotno pa je tudi stališče tožnika, da se je odločba organa opirala na predhodno vprašanje, ki ga je pristojni organ pozneje rešil drugače. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter naloži tožniku povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

V skladu z določbo drugega odstavka 266. člena ZUP o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša. V upravno sodni praksi se ta določba razlaga tako, da je to tisti organ, ki je o zadevi meritorno odločil, kar pomeni, da je v primeru, ko je zoper prvostopno odločbo vložena pritožba, ki je z odločbo drugostopnega organa zavrnjena, to prvostopni organ. Organ druge stopnje odloči meritorno le v primeru, če v pritožbenem postopku odpravi prvostopno odločbo in s svojo odločbo sam reši stvar.

V obravnavanem primeru je o tožnikovi zahtevi za izvolitev v naziv docenta za predmetno področje sociologija odločil Senat Filozofske fakultete UM z odločbo št. H 2/2008 z dne 28. 2. 2008. Tožena stranka pa je s svojo odločbo št. O 23/2008-525 TP z dne 16. 4. 2008 tožnikovo pritožbo zoper prej navedeno odločbo Filozofske fakultete zavrnila kot neutemeljeno. To pomeni, da je o tožnikovi zahtevi meritorno odločil Senat Filozofske fakultete UM.

Tožnik je predlog za obnovo postopka oprl na sodbo Upravnega sodišča I U 2178/2009 z dne 7. 7. 2010 ter na odločbo Senata Pedagoške fakultete UM z dne 24. 3. 2011, ki je bila izdana v zvezi z navedeno sodbo v zadevi mag. A. Po mnenju tožnika bi naj bilo v obravnavanem primeru predhodno vprašanje rešeno drugače, kot je bilo rešeno v njegovem primeru.

V sodbi I U 2178/2009 je Upravno sodišče ugodilo tožbi tožnika mag. A. v zadevi izvolitve v naziv višji predavatelj ter odpravilo odločbi dekana Pedagoške fakultete UM ter rektorja UM in zadevo vrnilo v odločanje pristojnemu Senatu Pedagoške Fakultete UM. Po ugotovitvah sodišča bi namreč moral o zadevi odločiti senat fakultete, ne pa dekan. Pri tem se je sodišče tudi opredelilo do postopka izvolitve v naziv po določbah Zakona o visokem šolstvu ter zavzelo stališče, da gre pri izvolitvi v naziv za odločanje po prostem preudarku, ki ga pristojni organ izvaja preko odločanja na podlagi volitev, pri čemer pa je treba pri izdaji odločbe upoštevati tudi določbo 214. člena ZUP.

Tožena stranka meni, da se razlogi za obnovo postopka, na katere se sklicuje tožnik, nanašajo na postopek pred organom druge stopnje, zato je podana njena pristojnost za odločanje o tožnikovem predlogu za obnovo postopka, čeprav je v zadevi meritorno odločil Senat Filozofske fakultete UM. Po njenem mnenju se tožnik v svojem predlogu sklicuje na razloge, ki bi naj nastali pred organom druge stopnje, saj iz odločitve sodišča v zadevi I U 2178/2009 izhaja, da je na drugi stopnji odločil nepristojni organ. Takšen zaključek, da je domnevni obnovitveni razlog nastal v postopku pred toženo stranko, po mnenju sodišča ni pravilen. V sodbi I U 2178/2009 je bilo namreč ugotovljeno, da sta o zahtevku tako na prvi kot na drugi stopnji odločala stvarno nepristojna organa. V obravnavanem primeru pa je o vlogi tožnika o izvolitvi v naziv docent odločal pristojni organ, to je Senat Filozofske fakultete, na drugi stopnji pa Senat UM. Navedeni obnovitveni razlog se torej ne more nanašati na postopek pred toženo stranko, saj v zadevi ni bila sporna stvarna pristojnost organov.

Tožnikov predlog za obnovo postopka se po vsebini dejansko nanaša na pravno stališče, ki ga je sodišče zavzelo v sodbi I U 2178/2009, in je delno drugačno od stališča, ki je bilo zavzeto v tožnikovi zadevi II U 255/2008 glede vsebine in obsega obrazložitve odločitve o neizvolitvi v naziv. Vendar se navedeno pravno stališče ni nanašalo samo na postopek na drugi stopnji, temveč sta oba organa, tako organ prve kot organ druge stopnje, enako razlagala materialne predpise. Tako tudi iz vidika vprašanja razlage prava ni mogoče zaključiti, da se razlog za obnovitev postopka nanaša na postopek pred organom druge stopnje.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni bila pristojna za odločanje o tožnikovem predlogu za obnovo postopka, saj je v zadevi meritorno odločil prvostopenjski organ, zatrjevani obnovitveni razlog pa ni nastal v postopku pred organom druge stopnje. Iz navedenega razloga je sodišče presodilo, da tožena stranka o tožnikovem predlogu za obnovo postopka ni bila pristojna odločati. Z izpodbijano odločitvijo je tako bistveno kršila pravila postopka, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega akta, zato je sodišče moralo izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti pristojnemu organu, to je senatu Filozofske fakultete UM v nadaljnji postopek.

V zvezi s samim predlogom za obnovo postopka pa sodišče meni, da zatrjevani obnovitveni razlog, da je bilo predhodno vprašanje pozneje drugače rešeno, ni podan. Za predhodno vprašanje gre v primeru, če je določeno vprašanje sestavni del dejanskega stanja, vendar pa hkrati predstavlja samostojno pravno celoto, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, brez njegove rešitve pa ni mogoče rešiti same zadeve. Tožnik v svojem predlogu za obnovo postopka izpostavlja pravno stališče, ki ga je upravno sodišče zavzelo v zadevi I U 2178/2009. Vprašanje razlage prava pa ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 147. člena ZUP, temveč je stvar organa, ki odloča o zadevi. Prav tako sprememba sodne prakse ne predstavlja razloga za obnovo postopka.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) z napotkom, da se zadeva odstopi v reševanje stvarno pristojnemu Senatu Filozofske fakultete UM.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožena stranka dolžna tožniku v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu povrniti stroške postopka v znesku 420,00 €, glede na to, da je sodišče odločilo na seji senata, tožnika pa je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.