Jedro

Če tožnik s primarnim zahtevkom zahteva višji denarni znesek za povrnitev gmotne škode po cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja pred vložitvijo tožbe, s podrednim zahtevkom pa nižji denarni znesek za povrnitev škode na dan popravil, je treba oba zahtevka obravnavati kot en sam zahtevek. Kot zahtevek je treba šteti višji odškodninski zahtevek in glede na ta zahtevek ugotavljati uspeh strank v pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 29.11.2001, opr. št. P 434/91, razsodilo, da mora tožena stranka v 15 dneh tožeči stranki plačati 3.239,85 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 442,00 SIT za čas od 3.7.1989 dalje do plačila, od zneska 34,70 SIT za čas od 4.6.1989 dalje do plačila in od zneska 2.763,15 SIT za čas od 5.7.1989 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti odločitvi o stroških se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je v konkretnem primeru uveljavljala dva ločena zahtevka, ki temeljita na isti dejanski in pravni podlagi, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti, da gre za en sam zahtevek in primerjati višine vtoževane terjatve iz podrednega zahtevka z višino vtoževane terjatve v primarnem zahtevku. Pravilno bi bilo, da bi sodišče potem, ko je ugotovilo, da je primarni zahtevek neutemeljen, štelo, da je tožeča stranka v celoti uspela s svojim podrednim zatevkom tako po temelju kot po višini in da bi ji priznalo vse priglašene pravdne stroške. Dejstvo, da je bil primarni zahtevek zavrnjen, bi na odločitev o pravdnih stroških vplivalo le, če bi z obravnavanjem tega zahtevka nastali kakšni posebni stroški. To pa se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj se je sodišče ukvarjalo predvsem s temeljem zahtevka, ki je tako pri glavnem kot podrednem zahtevku enak, in z govorom aktivne in pasivne legitimacije, ki se tudi nanašata na oba zahtevka. Ugotavljanje višine škode pa v konkretnem primeru ni povzročilo stroškov, saj je zanjo tožeča stranka predložila listine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru uveljavljala en sam materialnopravni zahtevek, in sicer odškodninski zahtevek zaradi gmotne škode, ki jo je utrpela v prometni nezgodi, povzročeni s strani zavarovanca tožene stranke. Ta zahtevek pa je tožeča stranka v procesnem smislu postavila v obliki eventualne objektivne kumulacije (3. odstavek 182. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). S primarnim zahtevkom je namreč zahtevala (višji) denarni znesek za povrnitev gmotne škode, ocenjene na dan izdelave izvedenskega mnenja pred vložitvijo tožbe, s podrednim zahtevkom pa (nižji) denarni znesek za povrnitev škode po cenah opravljenih popravil. Podredni tožbeni zahtevek je torej zajet v primarnem zahtevku in gre torej za en sam zahtevek. Glede na to in ker je tožeča stranka po temelju zahtevka uspela v celoti, po višini pa približno 2% (zahtevala je plačilo 149.185,00 SIT, uspela pa je s plačilom 3.239,95 SIT), se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je uspeh pravdnih strank v konkretnem primeru približno polovičen. Zaradi tega je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep o stroških sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).