Jedro

Vse obtoženčeve obširne navedbe, s katerimi izpodbija ugotovitve sodišča glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, vključno s predloženim novim dokazom, da ima možnost redne zaposlitve, pomenijo po vsebini izpodbijanje dejanskih zaključkov sodišča, kar ni zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obtoženega B.Z. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Zoper obt. B.Z. teče po obtožnici pristojnega državnega tožilca kazenski postopek zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena, nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena in posebnega primera ponarejanja listin po 3. točki 1. odstavka 257. člena KZ.

Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil na podlagi 2. odstavka 207. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženca podaljšan pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP.

Obt. B.Z. je zoper navedeni sklep dne 1.4.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 420. člena ZKP in predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper njega odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev obtoženčeve zahteve za varstvo zakonitosti. Meni, da obtoženec pred pravnomočnostjo sodbe nima pravice vlagati navedenega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča so v izpodbijanem sklepu navedene konkretne okoliščine, na katerih temelji zaključek sodišča, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Prav tako je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je sodišče pri svoji odločitvi ocenilo, da je poseg v obtoženčevo ustavno pravico do osebne svobode neogibno potreben zaradi varnosti ljudi (ki vključuje tudi varnost njihovega premoženja) in da je ta poseg tudi v sorazmerju oziroma ne pretehta ustavne pravice drugih do njihove varnosti. Vse obtoženčeve obširne navedbe, s katerimi izpodbija ugotovitve sodišča glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, vključno s predloženim novim dokazom, da ima možnost redne zaposlitve, pomenijo po vsebini izpodbijanje dejanskih zaključkov sodišča, kar ni zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljene so obtoženčeve trditve, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe, s čemer naj bi kršilo 2. odstavek 207. člena ZKP. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je drugostopno sodišče, poleg sklicevanja na svoj prejšnji sklep (z dne 14.11.1995), dalo tudi razloge o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in tudi odgovorilo na pravno relevantne obtoženčeve pritožbene navedbe. Prav tako so neutemeljene obtoženčeve trditve, da je sodišče druge stopnje o njegovi pritožbi odločilo s 96 urno zamudo. ZKP namreč določa le, da mora senat višjega sodišča v 48 urah odločiti o pritožbi zoper sklep, s katerim je bil po vloženi obtožnici odrejen pripor (1. odstavek 207. člena), nima pa posebne določbe o tem, v kakšnem roku mora odločiti o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora. Iz podatkov spisa pa je razvidno, da je sodišče druge stopnje prejelo obtoženčevo pritožbo dne 8.3.1996, o njej pa je odločilo dne 11.3.1996, torej v skladu s splošno določbo 2. odstavka 200. člena ZKP, da morajo sodišča posebno hitro postopati, če je obdolženec v priporu.

Po povedanem zatrjevane kršitve določb ZKP niso podane. Zato je vrhovno sodišče obtoženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).