Jedro

To, da toženec za mlajšo hčerko lepo skrbi, ne pomeni nič drugega, kot da ravna kot oče in da je sposoben skrbeti za mlajšo hčerko, in ne izpodbija utemeljene presoje sodišča druge stopnje, da je tožnica vsaj toliko osebnostno primerna kot toženec, da ji sodišče tudi mlajšo hčerko zaupa v varstvo in vzgojo. Vse to, ob argumentu pomembnosti in potrebnosti pozitivne identifikacije deklice te starosti z materinim likom in negativni prognozi glede toženčeve sposobnosti, da ji to zagotovi - je narekovalo, da jo sodišče ob razvezi zakonske zveze njenih staršev zaupa v varstvo in vzgojo njeni materi. Prav otrokove koristi pa so po določbah 78. člena ZZZDR odločilne za presojo, kateremu izmed staršev naj se mladoletni otrok zaupa v varstvo in vzgojo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njunega ml. sina M., roj. 21.5.1980 zaupalo v varstvo in vzgojo očetu tožencu (in materi tožnici obenem naložilo preživnino zanj po 10.000,00 SIT na mesec od 1.7.1997 dalje), njuni ml. hčeri V., roj. 24.7.1981 in M., roj. 16.6.1992 pa zaupalo v varstvo in vzgojo materi tožnici (in obenem očetu tožencu naložilo preživnino zanju po 10.000,00 SIT na mesec za vsako, za V. od 1.4.1997 in za M. od 1.7.1997 dalje).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo zoper odločitev o varstvu in vzgoji hčerke M. in posledično tudi o preživnini zanjo (in o pravdnih stroških) ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Toženec je zoper to pravnomočno sodbo vložil pravočasno revizijo. Sodbo izpodbija v celotnem obsegu pritožbenega izpodbijanja odločitve o glavni stvari in pri tem uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku), tožnica na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče v mejah uradnega preskusa (386. člen ZPP) ni ugotovilo, da bi v postopku prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revident sicer navaja, da uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (brez opredelitve, ali po 1. ali po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP), vendar nato niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska presoja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi se opira na dejansko stanje, ki je v njej ugotovljeno. Z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijski očitek, da ni višje sodišče ničesar povedalo o vzroku manjših toženčevih grobosti z ženo, pa v bistvu meri prav na nepopolnost dejanske podlage sodbe. Neglede na to je treba reči, da je revizijsko polemiziranje s tem delom dejanske presoje sodišča druge stopnje povsem nepotrebno. Sodišče druge stopnje je namreč z njim le podprlo svojo oceno, da je tožnica svojo primernost za vzgojo otroka izkazala vsaj v tolikšni meri kot toženec. Tej oceni toženec izrečno niti ne nasprotuje, morda le posredno z očitkom, da se tožnica, ki se je odselila, kot mati niti toliko ne potrudi, da bi se v vrtcu sedaj pozanimala za življenje deklice ali ji prinesla kaj potrebnega. Pri tem očitku pa toženec pozablja na utemeljeno in pravilno opozorilo sodišča druge stopnje, da s takimi očitki ne more biti uspešen, ker ne more črpati koristi iz stanja, ki ga je sam povzročil (s tem ko je petletno hčerko odpeljal od matere, sicer z njeno privolitvijo za dvodnevno bivanje pri njem, nato pa jo je obdržal pri sebi) in ki ga samovoljno ohranja proti volji tožnice.

Neutemeljen je očitek, da je tožnica kot mati pri izpodbijani odločitvi favorizirana in da je zadoščala že njena želja na sodišču, kako želi imeti otroka pri sebi, prezrte pa so ostale dejanske okoliščine primera. To naj bi se zgodilo zaradi pavšalnega stališča Centra za socialno delo K., ki le teoretično navaja, da je za deklico M. starosti mati pomembnejša. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na mnenje navedenega centra, ki je (povsem konkretizirano) ocenil, da M. za svojo identiteto glede na starost in spol potrebuje predvsem pozitivni lik matere, tega pa bo toženec težko ohranil v pozitivni luči - in to presojo še dopolnilo z mnenjem, da je temu stališču mogoče z gotovostjo pritrditi spričo odnosa, ki ga je toženec do tožnice izkazal tudi med tem (razveznim) postopkom.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec po izpovedi M. P. (petinsedemdesetletne izročevalke kmetije, ki sta jo po toženčevi izpovedi, upoštevani v dejanski podlagi sodbe prve stopnje, delno prevzela v last toženec in tožnica in na kateri toženec, skupaj s P. še živi) za M. lepo skrbi, tedaj ko je (po dvakrat na teden ves dan) odsoten, pa je deklica v varstvu P. in brata M. Vendar pa ta ugotovitev, ki jo toženec v reviziji poudarja (in jo s podrobnostmi o svojih lastnostih še dograjuje), ob pravilnem vrednotenju ne pomeni nič drugega kot ugotovitev, da ravna kot oče in da je sposoben skrbeti za hčerko M. Ne pomeni pa, kakor bi rad prikazal v reviziji, da je samo on sposoben primerno skrbeti za M. (za njeno varstvo in vzgojo) in ne izpodbija utemeljene presoje sodišča druge stopnje, da je tožnica vsaj toliko osebnostno primerna kot toženec, da ji sodišče tudi mlajšo hčerko zaupa v varstvo in vzgojo.

Pravkar obravnavana dejstva in ocene so - ob prej ugotovljenem in poudarjenem, strokovno podprtem argumentu pomembnosti in potrebnosti pozitivne identifikacije deklice M. starosti z materinim likom, in negativni prognozi glede toženčeve sposobnosti, da ji to zagotovi - narekovale presojo, da koristi petletne hčerke pravdnih strank M. narekujejo, da jo sodišče ob razvezi zakonske zveze njenih staršev zaupa v varstvo in vzgojo njeni materi, tožnici v tej razvezni pravdi. Prav otrokove koristi pa so po določbah 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih odločilne za presojo, kateremu izmed staršev naj se mladoletni otrok zaupa v varstvo in vzgojo.

Odločitve o toženčevi preživnini za hčerko M. revizija ne izpodbija drugače kot le "posledično", torej v odvisnosti od odločitve o varstvu in vzgoji, ne pa glede višine.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti. O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker odgovora na revizijo ni bilo, zavrnitev revizije pa vsebuje tudi odločitev o stroških same revizije.