Jedro

Tožena stranka je v svoji izpodbijani odločbi prezrla, da tožnica v upravnem postopku zaradi napačne razlage 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji ni imela možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti svojega pravnega prednika. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-23/93 zavzelo namreč stališče, da je potrebno določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, stranki je dovoljeno dokazovanje lojalnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 31. 5. 2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice in potrdila odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote A z dne 14. 2. 2001. Organ prve stopnje je s svojo odločbo ugotovil, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, AA ni štel za jugoslovanskega državljana. Ugotovljeno je bilo, da je bil državljan Kraljevine Jugoslavije in na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v bivšo občino A. Organ prve stopnje je tudi ugotovil, da je bil nemške narodnosti in vpisan na seznamu kulturbundovcev in da je bil sprejet v Štajersko domovinsko zvezo s številko 10.487. Prav tako je ugotovil, da ker je dobil številko nižjo od 100.000, je dobil rdečo izkaznico in stalno nemško državljanstvo. Prav tako je bilo ugotovljeno, da se je že pred 4. 12. 1948 nahajal v tujini, postopek pa je bil izveden v skladu z določbo 63. člena Zakona o denacionalizaciji in glede na arhivsko gradivo, ki izkazuje članstvo AA v nacističnih organizacijah in upoštevajoč splošno znana dejstva, ki jih potrjujejo zgodovinski viri o naravi in namenu teh organizacij, je organ prve stopnje za podlago za svojo odločitev vzel domnevo nelojalnosti. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je imela novela Zakona o državljanstvu, ki je dne 4. 12. 1948 uveljavila novo določbo 2. odstavka 35. člena, po svoji vsebini retroaktivni učinek in se je za vse osebe, ki so ob njeni uveljavitvi dne 4. 12. 1948 živele v tujini in pri katerih sta bila izpolnjena tudi ostala dva pogoja te določbe štelo, da niso postali jugoslovanski državljani z uveljavitvijo Zakona o državljanstvu dne 28. 8. 1945. Tožena stranka navaja, da se je ta določba uporabljala retroaktivno in jo tako uporabljajo pristojni organi tudi v današnjih postopkih ugotavljanja državljanstva. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-23/93 zavzelo stališče, da glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne, tedanjemu zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. V skladu z načelom pravne kontinuitete je zato pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih, ki se danes vodijo, potrebno priznati njeno pravno veljavo, zato uporaba določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z ustavo. Nadalje tožena stranka navaja, da tožnica ne oporeka, da je AA že pred 4. 12. 1948 živel v tujini. Tožena stranka meni, da je organ prve stopnje pravilno presodil, ko je štel kot verodostojen dokaz arhivske podatke, ki se nanašajo na članstvo AA v nacističnih organizacijah, pravilno je organ prve stopnje kot dokaz za nemško narodnost upošteval njegovo članstvo v Kulturbundu in Štajerski domovinski zvezi. Te arhivske podatke je organ prve stopnje vzel kot podlago za svojo odločitev in jih ni bil dolžan posebej preizkušati. Na podlagi 2. odstavka 159. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00) se uporablja kot dokaz vse kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru. Tožena stranka meni, da je pravilna presoja organa prve stopnje, ko je štel kot verodostojen dokaz arhivske podatke Arhiva RS in Muzeja narodne osvoboditve A, ki se nanašajo na AA in kažejo na njegovo opredelitev za nemško narodnost. Pri tem tožena stranka poudarja, da je bila tožnica pozvana, da predloži nasprotne dokaze in jih ni predložila, organ prve stopnje tako ni imel nobenih razlogov, da ne bi imel podatkov iz posameznih evidenc, ki so v hrambi v muzejih in arhivih, za verodostojne.

Tožnica v tožbi navaja, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je pričel veljati 4. 12. 1948 in zakonodajalec bi moral izrecno določiti, da določbe sprememb veljajo retroaktivno, vendar tega ni storil. Tožena stranka je kršila načelo zakonitosti, ko je določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ uporabila retroaktivno na leto 1945. To citirano določilo tudi ni postalo del pravnega reda Republike Slovenije in tožena stranka tega določila sploh ne bi smela uporabiti kot pravno podlago. Tudi po mnenju Ustavnega sodišča RS je citirana določba v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Tožena stranka je zmotno ugotovila dejansko stanje, na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji. Za tožnico je članstvo BB v organizaciji Kulturbund sporna. Tožena stranka ne pojasni izvora spiska, ki se nahaja v fondu Kulturbund, opozarja na zgodovinsko presojo prof. Dušana Nečaka in ugotovitev Pučnikove komisije. Tožnica navaja, da v Kulturbundu niso bile samo osebe nemške narodnosti in zato je napačen zaključek tožene stranke, da je iz članstva v tej organizaciji razvidna narodnostna pripadnost BB. Narodnostna pripadnost se ne more presojati samo po članstvu v neki organizaciji, presoja se tudi po njegovem poreklu, govornem jeziku, kulturnih običajih in osebni opredelitvi. Osebna opredelitev je samo ena izmed kriterijev za ugotovitev narodnostne pripadnosti posameznika. Tudi glede odsotnosti je napačno uporabljeno materialno pravo. Natančnega datuma odsotnosti tožena stranka ne ugotavlja, dokazno breme je pa na njeni strani. Tožena stranka bi morala ugotoviti odsotnost na dan 28. 8. 1945 in ne na dan 4. 12. 1948. Poleg tega je bilo BB premoženje zaplenjeno kot jugoslovanskemu državljanu, te okoliščine tožena stranka tudi ni upoštevala. Tožnica predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in ocenjuje, da je ta pravilna in zakonita. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje izdal odločbo dne 14. 2. 2001, s katero je ugotovil, da je AA, roj. 30. 7. 1882, sin BB in CC, dne 11. 9. 1909 v Mariboru sklenil zakonsko zvezo z DD in umrl je dne 14. 9. 1968 v Avstriji. Na dan 6. 4. 1941 je bil domovinsko pristojen v bivšo domovinsko občino A in je bil državljan Kraljevine Jugoslavije. Iz dopisa Arhiva Republike Slovenije izhaja, da je pristopil h Kulturbundu januarja 1941, prav tako tudi njegova žena, v Muzeju narodne osvoboditve A pa se nahaja podatek o njegovem sprejemu v Štajersko domovinsko zvezo. V to zvezo je bil sprejet 1. maja 1941 s številko 10.487 in ker je bil sprejet s številko pod 100.000, je dobil rdečo člansko izkaznico in s tem stalno nemško državljanstvo. Ker ni zaveden v evidencah, ki jih je upravni organ vodil po drugi svetovni vojni in tudi ni vpisan v državljansko knjigo, je organ prve stopnje sklepal, da se je pred 4. 12. 1948 nahajal v tujini.

Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS) velja za državljana Republike Slovenije po citiranem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, to pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati dne 28. 8. 1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju ZDRŽ). Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46) je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) je v novem 2. odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in, ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Tako morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstev, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana.

Tožena stranka, kakor tudi organ prve stopnje, je odločala o pritožbi tožnika v času, ko je bila že objavljena odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97). Tožena stranka je v svoji izpodbijani odločbi prezrla, da tožnica v upravnem postopku zaradi napačne razlage 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji ni imela možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti svojega pravnega prednika. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-23/93 zavzelo namreč stališče, da je potrebno določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, stranki je dovoljeno dokazovanje lojalnosti. V upravnem postopku pred organom prve stopnje pa tožnici ni bilo dovoljeno dokazovati, da dejstvo, katerega obstoj zakon domneva (to je nelojalnost), ne obstaja. Domneva nelojalnosti je tako izpodbojna in je breme dokazovanja na strani tožnice, to je tistega, ki zatrjuje, da dejstvo (domneva nelojalnosti) ne obstaja. To svoje stališče je Ustavno sodišče RS potrdilo v svojih kasnejših odločbah (npr. opr. št. Up 641/01 in Up 299/01, obe Uradni list RS, št. 7/02). Iz dopisa pooblaščencu tožnice z dne 28. 9. 2000 izhaja stališče organa prve stopnje glede narodnosti in odsotnosti AA, organ prve stopnje pa tožnice ni seznanil s svojim stališčem glede tretjega pogoja. V svoji odločbi pa organ prve stopnje navaja, da v skladu z določilom 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji ni posebej ugotavljal obstoja nelojalnega ravnanja, vendar je na to sklepal zaradi članstva AA v Kulturbundu. Zaradi takšne napačne razlage 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji je bilo tožnici onemogočeno dokazovanje lojalnosti v upravnem postopku.

V ponovljenem postopku bo tožnica imela možnost dokazovati, da nelojalnost ni obstajala. Upravni organ pa bo moral ob upoštevanju vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj oceniti uspeh celotnega postopka, pri dokazovanju lojalnosti pa bo tožnica uspešna le, če bo dokazala obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti oziroma če bo ponudila navedbe in dokaze o kontinuiranem ravnanju imenovanega, ki izpričujejo lojalnost ali pa bo dokazala obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Upravni organ bo moral oceniti dokaze, ki jih bo tožnica predlagala oziroma predložila, te dokaze oceniti tudi v povezavi z že zbranimi dokazi, pri tem pa bo moral slediti načelu zaslišanja strank (8. člen ZUP/86) in dati tožnici možnost, da se pred izdajo odločbe v ponovnem postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo.

Sodišče je na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) tožbi ugodilo, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in ker se v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni ravnalo po pravilih postopka in je to vplivalo na zakonitost odločitve.