Jedro

Po oceni revizijskega sodišča je v tem primeru sicer podana identiteta strank (upoštevajoč pri tem tudi vsebinski pomen 146. člena SZ), ni pa podana identiteta spora, ker se zahtevka iz že pravnomočne sodbe in iz predmetne tožbe razlikujeta. Izrek iz pravnomočne sodbe (ki je identičen s tožbenim zahtevkom, postavljenim v prvi tožbi) se glasi, da se tožencu odpoveduje stanovanjska pogodba z dne 6.11.1973 za sporno stanovanje z odpovednim rokom 30 dni ter da se je toženec dolžan skupaj s člani družine izseliti, vendar prisilno ne prej, dokler mu ne bodo priskrbljeni najpotrebnejši prostori.

Tožbeni zahtevek v tej obravnavani zadevi pa se glasi, da se mora toženec izseliti iz spornega stanovanja z vsemi stvarmi in stanovalci ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožnikom. Primerjava vsebine izreka pravnomočne sodbe in tožbenega predloga iz predmetne zadeve kaže po oceni revizijskega sodišča, da ne gre za identičen spor: s sedaj postavljenim tožbenim zahtevkom zahteva tožeča stranka več kot pa ji je bilo dosojeno s pravnomočno sodbo, ker izpraznitev toženca po tej sodbi ni nepogojna (pogojena je s tem, da tožeča stranka preskrbi tožencu najpotrebnejše prostore), medtem ko se po zavrženi tožbi zahteva nepogojna izpraznitev. Objektivna identiteta spora zato ni podana.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se v pobijanem delu razveljavita in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožnikov, s katero so zahtevali izpraznitev hišniškega stanovanja, ker je ocenilo, da je bilo o sporu že pravnomočno odločeno. Zavrglo pa je tudi nasprotno tožbo toženca, s katero je ta zahteval, da mu toženka v primeru prisilne izpraznitve spornega stanovanja preskrbi ustrezno najemno stanovanje, ker je ocenilo, da toženec tudi za primer izselitve že razpolaga s sodbo, ki mu bo omogočila uveljavitev primernega stanovanja ob prisilni izvršitvi sodbe. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper sklep sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se sklep spremeni tako, da se ugodi njenemu tožbenemu zahtevku ali pa naj se sklep razveljavi. Ocenjuje, da ne gre za že razsojeno zadevo, ker ni podana identiteta spora. Identiteta tožeče stranke ni podana, ker je že v pravnomočno končanem postopku I P 426/86 nastopala kot tožnica Skupnost stanovalcev, v tej pravdi pa nastopajo kot tožniki fizične osebe, ki so solastniki hišniškega stanovanja, ki ga zaseda toženec. Podana tudi ni identiteta zahtevka: v pravnomočnem zaključenem postopku je šlo za odpoved stanovanjske pogodbe z zagotovitvijo najpotrebnejših prostorov tožencu, v tem primeru pa gre za brezpogojno izpraznitev stanovanja, ki temelji na 157. členu stanovanjskega zakona. Končno zahtevek tožnikov temelji na novi pravni in dejanski podlagi, ki je nastala šele z uveljavitvijo novega stanovanjskega zakona. Sicer pa bi morali sodišči o drugi podlagi, s katero se uveljavlja izpraznitev spornega stanovanja zato, ker toženec nima sklenjene najemne pogodbe, meritorno odločiti.

Na revizijo toženec ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka opisno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 333. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP, ker sta sodišči druge in prve stopnje zavrgli tožbo, ker naj bi bilo o sporu že pravnomočno razsojeno, sama pa meni, da ne gre za že razsojeno zadevo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na sprejem pobijane odločitve, podana ter je zato sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo na podlagi določb četrtega odstavka 400. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZPP. Podrobnejši razlogi za tako odločitev so v naslednjem: Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bilo s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v ..., opr. št. I P 426/86 z dne 6.11.1986, odločeno, da se tožencu odpoveduje stanovanjska pogodba za sporno hišniško stanovanje po določbah 68. člena prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), ker je prenehal opravljati hišniška dela in da je to stanovanje dolžan izprazniti, ko mu bodo ponudeni najpotrebnejši prostori. Kot tožeča stranka je v navedeni pravdi nastopala skupnost stanovalcev. V tej zadevi pa nastopajo kot tožniki etažni lastniki stanovanj iz treh stavb, ki so solastniki tudi spornega hišniškega stanovanja ter zahtevajo toženčevo izselitev iz istega spornega stanovanja, ker je toženec prenehal opravljati hišniška dela iz razlogov na njegovi strani, pri čemer opirajo zahtevek na pravno podlago iz 157. člena sedaj veljavnega stanovanjskega zakona (SZ).

Zgoraj povzete ugotovitve predstavljajo dejansko podlago za razrešitev procesnopravnega vprašanja, ali gre v obeh primerih za isti spor, o katerem je že pravnomočno odločeno. Po določbi drugega odstavka 333. člena ZPP mora namreč sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena in v primeru pozitivne ugotovitve, mora tožbo zavreči. Navedeno procesnopravno določilo o že pravnomočno razsojeni zadevi pravna teorija pojasnuje tako, da gre za že razsojeno zadevo, če je v obeh sporih podana identiteta strank (v isti ali obrnjeni vlogi) in objektivna identiteta spora (glede na zahtevek in dejansko podlago). Po oceni revizijskega sodišča je v tem primeru sicer podana identiteta strank (upoštevajoč pri tem tudi vsebinski pomen 146. člena SZ), ni pa podana identiteta spora, ker se zahtevka iz že pravnomočne sodbe in iz predmetne tožbe razlikujeta. Izrek iz pravnomočne sodbe (ki je identičen s tožbenim zahtevkom, postavljenim v prvi tožbi) se glasi, da se tožencu odpoveduje stanovanjska pogodba z dne 6.11.1973 za sporno stanovanje z odpovednim rokom 30 dni ter da se je toženec dolžan skupaj s člani družine izseliti, vendar prisilno ne prej, dokler mu ne bodo priskrbljeni najpotrebnejši prostori. Tožbeni zahtevek v tej obravnavani zadevi pa se glasi, da se mora toženec izseliti iz spornega stanovanja z vsemi stvarmi in stanovalci ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožnikom. Primerjava vsebine izreka pravnomočne sodbe in tožbenega predloga iz predmetne zadeve kaže po oceni revizijskega sodišča, da ne gre za identičen spor: s sedaj postavljenim tožbenim zahtevkom zahteva tožeča stranka več kot pa ji je bilo dosojeno s pravnomočno sodbo, ker izpraznitev toženca po tej sodbi ni nepogojna (pogojena je s tem, da tožeča stranka preskrbi tožencu najpotrebnejše prostore), medtem ko se po zavrženi tožbi zahteva nepogojna izpraznitev. Objektivna identiteta spora zato ni podana ter sta sodišči druge in prve stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi z drugim odstavkom 333. člena ZPP, ker sta v predmetnem sporu tožbo zavrgli.

V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o sporu po tožbi meritorno odločiti, za potrebe takega odločanja pa predvsem oceniti že izvedene dokaze. Zaradi razveljavitve sklepa iz zgolj procesnopravnih razlogov se revizijsko sodišče ni moglo spuščati v materialnopravno oceno spora, opozarja pa še na okolnost, da bo potrebo meritorno odločiti tudi o tako imenovani drugi podlagi za izpraznitveni zahtevek (o kateri v dosedanjem postopku nepravilno ni bilo odločeno).