Jedro

Ker tožeča stranka ni "nepredvidene odsotnosti" svojega pooblaščenca z ničemer dokazala, tako ni izkazala upravičenega razloga za preložitev cit. narokov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 11. 2005, opr. št. II Pg 192/2003-28, popravljeno s (pravnomočnim) sklepom sodišča prve stopnje z dne 9. 1. 2006, opr. št. II Pg 192/2003, izreklo, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka F. d.o.o., R. ..., V. je dolžna plačati tožeči stranki R. V. s.p., K. B., V. t. ..., P. znesek 2,191.000,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 1998 dalje v roku 15 dni po izreku sodbe na I. stopnji v primeru zamude pa na ta znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi do popolnega plačila in ji v istem roku povrniti povzročene pravdne stroške na TR pooblaščenke odv. M. S. iz P., ki ga ima pri N. M. PE P. št. ..., vse pod izvršbo, zavrne (1. odst. izreka) ter da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 207.635,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 23. 11. 2005 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (2. odst. izreka).

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v zvezi z odvzemom in demontažo opreme, ki je bila predmet pogodbe, škoda pa naj bi nastala s tem, da je tožena stranka odvzela tudi opremo tožeče stranke in ji uničila nekaj njene opreme. Po določilu 1. odstavka 376 člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), ki ga je glede na dejstvo, da je bila škoda povzročena 30. 10. 1998 uporabiti v konkretnem sporu, odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Kot izhaja iz zapisnika o demontaži in odvzemu opreme je bila ta odstranjena in odvzeta dne 30. 10. 1998. Ker je navedeni zapisnik podpisala tudi tožeča stranka je nedvomno tega dne tudi sama izvedela, da ji je škoda nastala in tudi to, kdo je škodo povzročil. Tožeča stranka je tožbo vložila 28. 10. 2003. Pravno varstvo tožeče stranke je glede na omenjeno zakonsko določilo prenehalo pred vložitvijo tožbe dne 30. 10. 2001 z iztekom zastaralnega roka, kajti s tem dnem je prenehal zahtevek za uveljavitev pravice do odškodnine. Terjatev tožeče stranke se je tako iz civilne obligacije, ki jo varuje pravni red spremenila v naturalno obligacijo, ki takšnega varstva nima. Ugovor zastaranja tožene stranke je s tem utemeljen. Glede na navedeno se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem ali je pravica tožeče stranke do odškodnine obstajala ali ne in tudi ne z ugovorom pasivne legitimacije tožene stranke, kajti v posledici ugotovitve zastaranja, je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

V skladu z določilom 1. odst. 154. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku) je sodišče odločilo o stroških pravdnega postopka in jih naložilo v plačilo tožeči stranki v znesku 207.635,00 Sit. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in z zakonom o sodnih taksah za naslednja opravila: odgovor na tožbo 400 točk, poročilo stranki trikrat 10 točk, pristop na narok 9. 2. 2005 100 točk, prvi pripravljalni spis 400 točk, pristop na narok 2. 12. 2005 100 točk, pristop na narok za glavno obravnavo 23. 11. 2005 400 točk, urnina 50 točk in taksa za odgovor na tožbo 10.955,00 Sit.” Tožeča stranka z dne 3. 1. 2006 pravočasno vloženo laično pritožbo (s prilogami A ...) izpodbija sodbo prve stopnje v celoti zaradi “nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne rabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne odločitve o stroških pravdnega postopka”. Pritožbenemu sodišču predlaga, da “... napadeno Sodbo po II Pgn 192/2003 razveljavi, upošteva predloge tožnice in predmet vrne Okrožnemu sodišču v Celju v ponovno razsojanje.” V obrazložiti pritožbe tožeča stranka navaja: Tožnica smatra, da je Sodišče s tem, ko je opravilo glavno obravnavo kljub odsotnosti pooblaščenca tožeče stranke, ki je svoj izostanek opravičil, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je tožnici s tem onemogočilo kvalitetno zagovarjanje in navajanje dejstev z predložitvijo dokazov navedb tožnice glede zastaranja njene terjatve.

Tožnica smatra, da je Sodišče v omenjeni Sodbi napačno odločilo o stroških pravdnega postopka, da je toženi stranki priznalo stroške pristopa na narok 9. 2. 2005, kateri je bil preklican, prav tako narok dne 2. 12. 2005, čeprav je Sodba izdana dne 23. 11. 2005 ter urnino, za katero tožnica smatra, da tožena stranka ni upravičena.

Tožnica tako smatra, da ji je Sodišče naložilo v plačilo 250 točk preveč.

Tožeča stranka se je skozi cel postopek sklicevala na drugo točko 376. čl. ZOR, ki določa, da zahtevek v vsakem primeru zastara v petih letih. Ker tožnici niti na glavni obravnavi ni bila podana možnost, naj utemelji sklicevanje na petletni zastaralni rok, ga tožnica navaja v pritožbi in sicer: Tožnica je bil v času od 10. 07. 1998 naprej v bolniškem staležu zaradi rizične nosečnosti vse do poroda dne 15. 02. 1999. dokaz - kopije evidence bolezni in rojstni list. Od 15. 02. 1999 dalje je bila tožnica na porodniškem dopustu.

Tožnica tako ni podpisala zapisnika o demontaži opreme dne 30. 10. 1998, niti tega dne ni bila prisotna pri tem dejanju in tako tudi tega dne ni izvedela, da ji je škoda nastala in tudi to, kdo ji je škodo povzročil, kot v Sodbi navaja sodišče. Zapisnik o odvzemu opreme je podpisal tožničin mož D. R., kateri od tožnice ni imel nikakršnega pooblastila, prav tako ne za podpis tožnice na dopisu za F. d.o.o. dne 18. 11. 1998, prav tako ne za izdajo internega računa št. ..., katerega je podpisal sam. Ker je bila torej tožnica v tem času na bolniškem staležu zaradi rizične nosečnosti, v lokalu ni mogla biti prisotna, zato je vse stvari nepooblaščeno urejal njen mož, ki pa je o dogodkih ni obveščal, saj bi jo zaradi njenega stanja s tem vznemirjal in s tem posledično oz. posredno ogrožal razvoj njenega še nerojenega otroka.

Tožnica tako tudi podaja izjavo, da podpis na zapisniku o odvzemu opreme z dne 30. 10. 1998 ni njen, prav tako na internem računu št. ... ne, podpis na dopisu z dne 18. 11. 1998 pa je pravzaprav nehote ponaredil njen mož.

Tožnica je za odvzem in preveč odpeljano opremo izvedela šele dne 31. 1. 2001, ko je prejela predlog za izvršbo s strani F. d.o.o. zaradi neporavnanih obveznosti, takrat so se za njo začele stvari pravzaprav razjasnjevati.

Glede na določila 1. odstavka 376 čl. ZOR je šteti, da je tožnica zvedela za škodo, ki ji je bila povzročena dne 30. 10. 1998, prav tako za tistega, ki jo je napravil, dne 31. 01. 2001, torej pravno varstvo tožeče stranke preneha oziroma zastara v treh letih od dne 31. 01. 2001, oziroma glede na drugo točko 376. ZOR v vsakem primeru terjatev zastara v petih letih.

Tožničina terjatev je relativno zastarala dne 31. 01. 2004, absolutno pa 30. 10. 2003. Ker je tožnica tožbo vložila dne 28. 10. 2003, vztraja, da njena terjatev ni zastarala.” Z dne 16. 2. 2006 vloženo vlogo je tožeča stranka kot dokaza za cit. pritožbene navedbe predložila sodišču prve stopnje še “listini AD... in AD...” (A ...).

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 8 ZPP ali kakšna druga upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 1, 2, 3, 6, 7, (8), 11, 12 in 14 ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), ni podana.

Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (čl. 115/I ZPP).

Res je, da je tožeča stranka (oz. njen pooblaščenec) z dne 21. 11. 2005 vloženo vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 22. 11. 2005 (torej 1 dan pred poravnalnim narokom in (prvim) narokom za glavno obravnavo z dne 23. 11. 2005), predlagala sodišču prve stopnje, da “... se obravnava razpisana za dan 23. 11. 2005 ob 12.15 uri zaradi nepredvidene odsotnosti pooblaščenca tožeče stranke prekliče in preloži na drug datum.” Kakšnih dokazov, s katerimi bi dokazovala “nepredvideno odsotnost” svojega pooblaščenca, tožeča stranka v cit. vlogi ni predlagala (čl. 7/I in 212 ZPP).

Z dopisom z dne 22. 11. 2005, opr. št. II Pg 192/2003, pooblaščencu tožeče stranke poslanem po faksu (istega) dne 22. 11. 2005, je sodišče prve stopnje sporočilo pooblaščencu tožeče stranke: “V zvezi s predlogom za preložitev glavne obravnave razpisane za dne 23. 11. 2005 sporočamo, da vašemu predlogu ni mogoče ugoditi in obravnava za dne 23. 11. 2005 ne bo preklicana. Vaš predlog je prispel na sodišče 22. 11. 2005 in je bil v spis vložen ob 15.00 uri.” V zapisnik “o (poravnalnem naroku in) glavni obravnavi pri Okrožnem sodišču v Celju dne 23. 11. 2005” (l. št. ... spisa) pa je sodišče prve stopnje vpisalo: “Ugotovi se, da ni pristopil pooblaščenec tožeče stranke, ki je dan pred obravnavo predlagal preložitev obravnave in je bil tudi dan pred obravnavo po fax-u obveščen, da obravnava ne bo preložena. Sodnica sprejme sklep. Predlog pooblaščenca tožeče stranke za preložitev obravnave se zavrne iz razloga, ker dokazno ni argumentiran in ker je prispel dan pred obravnavo.” Enako obrazložitev zavrnitve cit. predloga tožeče stranke je sodišče prve stopnje navedlo v 5. odst. na 2. str. obrazložitve izpodbijane sodbe.

Ker tožeča stranka ni “nepredvidene odsotnosti” svojega pooblaščenca z ničemer dokazala, tako ni izkazala upravičenega razloga za preložitev cit. narokov. Sodišče prve stopnje je zato njen predlog za preložitev “obravnave” pravilno zavrnilo in pravilno opravilo cit. naroka brez navzočnosti pooblaščenca tožeče stranke. Tožeči stranki pa je bila možnost obravnavanja pred sodiščem vseeno dana, še zlasti zato, ker je na cit. naroka prišla sama. Toda ker sodišču prve stopnje, kot je razvidno iz navedenega zapisnika, ni ponovno predlagala, da zaradi nenavzočnosti njenega pooblaščenca preloži cit. naroka (na glavni obravnavi je bila v dokaznem postopku celo zaslišana kot stranka), čeprav bi tako lahko oz. smela ravnati, temveč se je na njima zastopala (kar) sama, sodišče prve stopnje “... s tem, ko je opravilo glavno obravnavo kljub odsotnosti pooblaščenca tožeče stranke ... tožnici s tem ...“ ni ”... onemogočilo kvalitetno zagovarjanje in navajanje dejstev z predložitvijo dokazov navedb tožnice glede zastaranja njene terjatve.” Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno; na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih predlaganih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Že sodišče prve stopnje je z v sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih natančno in nazorno pojasnilo izpodbijano odločitev.

Ker pa so ti (v sodbi druge stopnje povzeti) razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in povsem pravilni, jih zato tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (čl. 8 ZPP).

Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno presodilo vsak (izveden) dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, ne more biti nobenega dvoma.

S preostalimi cit. trditvami, s katerimi “utemeljuje sklicevanje na petletni zastaralni rok”, in s cit. predloženimi dokazi pa tožeča stranka v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze.

Toda po čl. 337/I ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz čl. 286/II ZPP (da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku). Tožeča stranka, ki sicer zatrjuje, da ji “... niti na glavni obravnavi ni bila podana možnost, naj utemelji sklicevanje na petletni zastaralni rok ...” in ga zato “... navaja v pritožbi ... .”, pa ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave (dne 23. 11. 2005) v postopku na prvi stopnji. Očitno pa je tudi, da bi to mogla storiti.

Pritožbeno sodišče zato uveljavljenih pritožbeno novih trditev in novih dokazov tožeče stranke ni moglo upoštevati.

Pritožbeno sodišče pa tudi ni moglo upoštevati dokazov, ki ju je tožeča stranka predložila z dne 16. 2. 2006 vloženo vlogo. To vlogo je namreč tožeča stranka vložila že po preteku pritožbenega roka zoper izpodbijano sodbo prve stopnje; tudi sicer pa bi bila ta dokaza nedovoljena pritožbena novota (čl. 337/I ZPP).

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi materialno pravo (cit. določba ZOR) pravilno uporabilo.

Končno je sodišče prve stopnje še pravilno odločilo o stroških pravdnega postopka oz. o pravdnih stroških tožeče stranke. Ob pravilnem upoštevanju načela uspeha (čl. 154/I ZPP), načela potrebnosti stroškov (čl. 155/I ZPP) in načela povzročitve stroškov (čl. 156/I ZPP) ter (veljavnih) Odvetniške tarife (OT) in Zakona o sodnih taksah je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo toženi stranki kot njene pravdne stroške tudi nagradi njenemu pooblaščencu za zastopanje na poravnalnem naroku in naroku za glavno obravnavo z dne 9. 2. 2005, ki se nista opravila, ker sta bila preložena (ne pa preklicana (čl. 20/tč. 3 OT)), in za zastopanje na poravnalnem naroku (ter naroku za glavno obravnavo) z dne 2. 11. 2005 (v 2. odst. na 3 str. obrazložitve izpodbijane sodbe prve stopnje je očitna pisna po- mota, saj “naroka 2. 12. 2005” v obravnavani zadevi res ni bilo in tudi tožena stranka ni zahtevala povrnitve stroškov za ta narok, ampak za “pristop 2. 11. 2005”), ki se tudi ni(sta) opravil(a), ker je (sta) bil(a) preložen(a) (čl. 20/tč. 3 OT). Za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogle- dih in drugih sorodnih storitvah pa gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tar. št. posebnega dela, za vsake začete druge in nadaljnje pol ure tudi urnina v višini 50 točk (čl. 7/I OT).

Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (čl. 353 ZPP in tudi čl. 337/I ZPP).