Jedro

Pri premoženju, ki ga ni mogoče unovčiti, torej na trgu zanj ni mogoče iztržiti njegove ocenjene likvidacijske vrednosti, ni razloga za zaključek, da je upnik z njegovo pridobitvijo svoje premoženje povečal za ocenjeno likvidacijsko vrednost tega premoženja. Ločitveni upnik je v primeru prevzema premoženja po 374. členu ZFPPIPP v bistveno slabšem položaju, kot če bi bilo to premoženje unovčeno, saj v tem primeru ne prejme poplačila svoje zavarovane terjatve, temveč v zameno zanjo prejme neunovčljivo premoženje, poleg tega pa trpi še stroške, ki bi bili sicer poplačani v breme iztržene kupnine. Po oceni pritožbenega sodišča ni videti razumnega razloga za slabši položaj ločitvenega upnika glede stroškov v primeru prevzema premoženja, ki naj bi jih po izpodbijanem sklepu trpel v sorazmerju z likvidacijsko vrednostjo, od položaja glede stroškov, v katerem bi bil, če bi bilo to premoženje prodano za ceno pod likvidacijsko vrednostjo (kar se pogosto dogaja).

Prav tako ni videti utemeljenega razloga za priznavanje višje nagrade tistemu upravitelju, ki pri unovčenju premoženja ni bil uspešen, kot je nagrada tistega upravitelja, ki je premoženje prodal na podlagi poznejšega sklepa o prodaji za ceno, nižjo od likvidacijske vrednosti. Čeprav gre pri nagradi upravitelja za plačilo za izpolnitev obligacije prizadevanja, ne pa uspeha, bi bilo nerazumno, da bi višjo nagrado prejel tisti upravitelj, ki s prodajo ni uspel, od tistega upravitelja, ki je prodajo uspešno opravil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni: - v točki 2 izreka glede končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase, v delu, ki se nanaša na ugotovitev vrednosti premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, tako da ta znaša 320.760,00 EUR (namesto 433.160,00 EUR), - v točki 2 izreka glede končnega načrta razdelitve posebne stečajne mase, v delu, ki se nanaša na skupni znesek stroškov, in sicer na 2 % davek na promet nepremičnin, tako da ta znaša 6.415,20 EUR (namesto 8.663,20 EUR), - v točki 2 izreka glede končnega načrta razdelitve posebne stečajne mase in v točki 3.2. izreka, v delu, ki se nanaša na nagrado upraviteljice, tako da se sorazmerni del nadomestila upraviteljice za razdelitev posebne razdelitvene mase odmeri v višini: - nadomestilo brez DDV 15.080,40 EUR (namesto 18.398,09 EUR), - 22 % DDV 3.317,69 (namesto 4.155,65 EUR), - nadomestilo z vključenim DDV 18.398,09 EUR (namesto 23.044,98 EUR), - v točki 4 izreka tako, da mora ločitveni upnik banka Y. d. d. stečajnemu dolžniku plačati znesek 28.328,76 EUR (namesto 35.223,65 EUR).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom: - ugodilo ugovoru (ločitvenega) upnika banka Y. d. d. proti načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase tako, da se v končnem načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase nepremičnini z ID znakom 0000 in ID znakom 0001 v celoti preneseta na (ločitvenega) upnika (točka 1 izreka), - odločilo, da se razdelitev posebne razdelitvene mase opravi na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 4. 2. 2015 (PD 258), ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa (točka 2 izreka), - ugotovilo, da upraviteljica T. P. opravlja naloge in pristojnosti v postopku preko pravno organizacijske oblike, kot je vpisana v poslovni register (točka 3.1. izreka), sorazmerni del nadomestila upraviteljice za razdelitev posebne razdelitvene mase je odmerilo v višini 18.889,33 EUR, 22 % DDV 4.155,65 EUR in nadomestilo z vključenim DDV 23.044,98 EUR (točka 3.2. izreka), ter odločilo, da ima po pravnomočnosti tega sklepa upraviteljica pravico do plačila 90 % zneska nadomestila iz točke 3.2. izreka, o plačilu zadnjih 10 % tega zneska pa bo sodišče odločilo po prejemu končnega poročila upraviteljice (točka 3.3. izreka), - ločitvenemu upniku banka Y. d. d. je naložilo, da mora stečajnemu dolžniku plačati znesek v višini 35.223,65 EUR (točka 4 izreka).

2. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in ga izpodbijal v točkah 2., 3.2. in 4. izreka ter predlagal pritožbenemu sodišču, da sklep v izpodbijanem delu spremeni v skladu s predlogom upnika oz. razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Upnik se ni strinjal z višino posebne razdelitvene mase v znesku 429.644,53 EUR, kot jo je upraviteljica navedla v 4. točki končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 4. 2. 2015 (ter v točkah 2 in 3), prvostopno sodišče pa upoštevalo pri odločitvi v 2., 3.2. in 4. točki izreka izpodbijanega sklepa. Sodišče je zato sorazmerni del nadomestila upraviteljice za razdelitev posebne razdelitvene mase odmerilo previsoko in posledično upniku naložilo tudi plačilo previsokega zneska stroškov iz 4. odstavka 226. člena ZFPPIPP. Slednji je po prepričanju pritožnika previsok tudi zaradi previsoko upoštevanega stroška davka na promet nepremičnin, saj je ta v končnem načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase izračunan od napačno določene višine posebne razdelitvene mase. Pritožnik je navajal, da v določbah ZFPPIPP ni podlage za določitev višine tega zneska po likvidacijski vrednosti nepremičnin, ker do unovčenja predmeta posebne stečajne mase ni prišlo, ampak je to premoženje prevzel ločitveni upnik. Zato najvišjo vrednost zneska, ki je predmet razdelitve, v primeru prenosa premoženja na upnika po 374. členu ZFPPIPP lahko predstavlja le zadnja izklicna oz. izhodiščna cena, za katero tega premoženja ni bilo mogoče prodati, to je v konkretnem primeru znesek 320.760,00 EUR. Ob upoštevanju te vrednosti je treba odmeriti nadomestilo upraviteljice za razdelitev posebne razdelitve mase in tudi 2 % davek na promet nepremičnin.

3. Upraviteljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Vztrajala je, da je podlaga za oceno vrednosti premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, likvidacijska vrednost nepremičnine.

4. ZFPPIPP v trinajstem odstavku 374. člena določa, da če se s sklepom o končni razdelitvi premoženje prenese na ločitvenega upnika po 2. točki prvega odstavka tega člena, ker ga ni mogoče unovčiti ali bi z njegovim unovčenjem nastali nesorazmerni stroški, sodišče s sklepom o končni razdelitvi naloži ločitvenemu upniku, da stečajnemu dolžniku plača znesek v višini stroškov iz četrtega odstavka 226. člena tega zakona. Med njimi je tudi sorazmerni del nadomestila upravitelja iz 3. točke četrtega odstavka 103. člena tega zakona, ki se določi v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve posebne stečajne mase. Po določilu 2. odstavka sedmega člena Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Ur. l. RS, št. 91/2008 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik) je osnova za izračun nadomestila po prvem odstavku tega člena višina zneska unovčenega premoženja, ki je predmet razdelitve, ne glede na to, ali gre za razdelitev splošne ali posebne razdelitvene mase.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da v ZFPPIPP ni podlage za določitev višine zneska, ki je v konkretnem primeru predmet razdelitve, tako da se upošteva likvidacijska vrednost nepremičnin, pač pa višino tega zneska lahko predstavlja le zadnja izklicna oz. izhodiščna cena, za katero tega premoženja ni bilo mogoče prodati (374. člen ZFPPIPP). Pri premoženju, ki ga ni mogoče unovčiti, torej na trgu zanj ni mogoče iztržiti njegove ocenjene likvidacijske vrednosti, ni razloga za zaključek, da je upnik z njegovo pridobitvijo svoje premoženje povečal za ocenjeno likvidacijsko vrednost tega premoženja. Ločitveni upnik je v primeru prevzema premoženja po 374. členu ZFPPIPP v bistveno slabšem položaju, kot če bi bilo to premoženje unovčeno, saj v tem primeru ne prejme poplačila svoje zavarovane terjatve, temveč v zameno zanjo prejme neunovčljivo premoženje, poleg tega pa trpi še stroške, ki bi bili sicer poplačani v breme iztržene kupnine. Po oceni pritožbenega sodišča ni videti razumnega razloga za slabši položaj ločitvenega upnika glede stroškov v primeru prevzema premoženja, ki naj bi jih po izpodbijanem sklepu trpel v sorazmerju z likvidacijsko vrednostjo, od položaja glede stroškov, v katerem bi bil, če bi bilo to premoženje prodano za ceno pod likvidacijsko vrednostjo (kar se pogosto dogaja). Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je ločitveni upnik v prevzem tega premoženja praktično prisiljen, saj v nasprotnem primeru, to je v primeru prenosa na druge subjekte iz 374. člena ZFPPIPP, upnikova ločitvena pravica skladno s prvim odstavkom 342. člena ZFPPIPP preneha. Prav tako ni videti utemeljenega razloga za priznavanje višje nagrade tistemu upravitelju, ki pri unovčenju premoženja ni bil uspešen (v tem primeru naj bi se mu nagrada odmerila po likvidacijski vrednosti), kot je nagrada tistega upravitelja, ki je premoženje prodal na podlagi poznejšega sklepa o prodaji za ceno, nižjo od likvidacijske vrednosti. Čeprav gre pri nagradi upravitelja za plačilo za izpolnitev obligacije prizadevanja, ne pa uspeha, bi bilo nerazumno, da bi višjo nagrado prejel tisti upravitelj, ki s prodajo ni uspel, od tistega upravitelja, ki je prodajo uspešno opravil. 6. Upraviteljica je svoje stališče, da je odločilna likvidacijska vrednost premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, utemeljevala z navedbami, da je podlaga za odmero nadomestila za unovčenje in razdelitev stečajne mase delo, ki ga upravitelj opravi v postopku unovčenja in razdelitve, zato je treba postopek unovčenja in razdelitve stečajne mase šteti za enoten postopek. V primeru, da pride do razdelitve oz. prenosa premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, ločitvenemu upniku, je treba določilo 374. člena v povezavi z določilom 320. člena ZFPPIPP razlagati tako, da se kot osnova za odmerilo nadomestila za unovčenje upoštevajo vsa dejanja oz. delo, ki ga je upravitelj opravil za unovčenje stečajne mase, četudi ni prišlo do poplačila upnika v denarni obliki. V skladu s 320. členom ZFPPIPP je namreč unovčenje stečajne mase prodaja premoženja stečajnega dolžnika kot tudi vsak drug pravni posel za uresničitev njegovih premoženjskih pravic. Navedenemu stališču upraviteljice je sicer treba pritrditi, vendar v konkretnem primeru niti pritožnik niti sodišče upravitelju ne odrekata pravice do nagrade za opravljeno delo in vloženi trud. V tem se ta zadeva razlikuje od primera, na katerega se sklicuje upraviteljica, to je VSL sklep Cst 176/2013. V zadevi Cst 176/2013 je bilo namreč sporno, ali je upravitelj delo, za katero je zahteval nadomestilo, sploh opravil, ker ni prišlo do unovčenja premoženja, pač pa do prevzema premoženja po 374. členu ZFPPIPP. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni mogoče slediti razlogovanju upraviteljice, povzetem po sklepu Cst 176/2013, ker ne gre za primerljivo zadevo.

7. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je pritožba utemeljena, zato je sodišče sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je v končnem načrtu razdelitve posebne stečajne mase kot vrednost premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, upoštevalo namesto likvidacijske vrednosti v višini 433.160,00 EUR zadnjo izklicno oz. izhodiščno ceno, za katero tega premoženja ni bilo mogoče prodati, to je znesek 320.760,00 EUR (prim. PD 247 in ostali). Višina posebne razdelitvene mase (4. točka končnega načrta) je razlika med zneskom 320.760,00 EUR in stroški v višini 3.515,47 EUR (cenitev, NUSZ, zavarovanje). V skladu s prvim in drugim odstavkom 7. člena Pravilnika znaša nadomestilo upravitelja 15.080,40 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 3.317,69 EUR pa 18.398,09 EUR. Davek na promet nepremičnin (2%) znaša 6.415,20 EUR. Zaradi spremembe navedenih postavk se zmanjša tudi skupni znesek stroškov v zvezi s premoženjem, ki ga ni mogoče unovčiti, oz. z razdelitvijo posebne stečajne mase v skladu s 4. odstavkom 226. člena ZFPPIPP, ki tako znaša 28.328,76 EUR namesto 35.223,65 EUR (seštevek zneskov 3.515,47 EUR in 6.415,20 EUR ter 18.398,09 EUR). Odločitev temelji na določilu 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.