Jedro

Tožnik bi očitek o kršitvah pravic iz 11. in 22. člena Ustave RS v povezavi s 26. členom Ustave RS lahko uveljavljal v okviru rednega upravnega spora in tako uveljavljal pravico do meritorne odločitve sodišča. Tudi opustitev takega sodnega varstva ne vzpostavlja pravice do subsidiarnega sodnega varstva. Posledično subsidiarno sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 ni dovoljeno.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Predsednik Okrožnega sodišča v Krškem (v nadaljevanju toženka) je z odločbo z dne 13. 7. 2020 zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v odškodninski pravdi, predlog za podaljšanje roka in predlog za postavitev odvetnika za dopolnitev prošnje z dne 1. 7. 2020. Hkrati je zavrgel tožnikov predlog za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Navedena odločba je bila tožniku vročena 30. 7. 2020. 2. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo.1 Ob sklicevanju na drugi odstavek 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo vlaga zaradi ugotovitve, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v človekove pravice oziroma temeljne svoboščine s tem, ko je država opustila postopkovne obveznosti, ki ji jih nalaga 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ter v nasprotju s 5. in 15. členom Ustave RS protipravno preprečila izvrševanje varstva po 26. členu Ustave RS, v skladu s katerim je tožnik upravičen do odškodnine. Tožbo vlaga tudi zaradi prepovedi nadaljevanja oziroma ponavljanja dejanja, tj. neizvrševanja postopkovnih obveznosti države, in zaradi odprave posledic dejanja, tako da se tožniku brez razlikovanja glede njegovega družbenega položaja, političnega ali družbenega prepričanja, gmotnega stanja ali druge osebne okoliščine zagotovi enakopravna obravnava in enakost pred zakonom. Pri tem se tožnik sklicuje na določbe 14., 15. in 22. člena Ustave RS. Zahteva tudi odpravo ali spremembo posamičnega akta, tj. izpodbijane odločbe toženke.

3. Taka vsebina tožbe in tožbenega predloga je po presoji sodišča do te mere nejasna, da je ni mogoče obravnavati. Razvidno ni niti to, ali tožnik vlaga (izpodbojno) tožbo po 2. členu ZUS-1 ali tožbo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu istega zakona. Zato ga je sodišče na podlagi 31. člena ZUS-1 pozvalo k popravi tožbe. Pri tem mu je pojasnilo, da je odločba Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 134/2020-10 z dne 13. 7. 2020 posamični upravni akt, ki se lahko izpodbija v rednem upravnem sporu. Tožba po 4. členu ZUS-1 (tj. v subsidiarnem upravnem sporu) pa je namenjena varstvu zoper dejanja organov oblasti, s katerimi se posega v človekove pravice, če posameznikom ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če tožnik vztraja pri vložitvi tožbe po 4. členu ZUS-1, pa mora v njej obvezno navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, ter priložiti dokaze o tem (tretji odstavek 30. člena ZUS-1).

4. Tožnik se je na poziv sodišča odzval z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 13. 1. 2023. V njej je vztrajal, da vlaga tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin in pri tem ponovil tožbeni predlog, kot je bil podan v tožbi (gre za prepis zakonske dikcije iz drugega odstavka 33. člena ZUS-1).

5. Toženka je sodišču poslala upravne spise.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

8. Tožnik tudi po prejetih pojasnilih s strani sodišča vztraja pri tem, da vlaga tožbo zaradi kršitve človekovih pravic. Pri tem se izrecno sklicuje na 4. člen ZUS-1 in drugi odstavek 33. člena istega zakona in v tožbi smiselno zatrjuje kršitve z ustavo zagotovljenih pravic, ker mu ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za zastopanje v zvezi z odškodninsko tožbo zoper državo, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Novem mestu pod opr. št. P 48/2020. 9. Po 4. členu ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo na navedeni pravni podlagi je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 pa je "drugo sodno varstvo" v smislu 4. člena tega zakona.2

10. O tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči je bilo torej odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je odločbo predsednika Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 134/2020-10 z dne 13. 7. 2020. Tožnik bi zato očitek o kršitvah pravic iz 11. in 22. člena Ustave RS v povezavi s 26. členom Ustave RS lahko uveljavljal v okviru rednega upravnega spora in tako uveljavljal pravico do meritorne odločitve sodišča. Tudi opustitev takega sodnega varstva ne vzpostavlja pravice do subsidiarnega sodnega varstva. Posledično subsidiarno sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 ni dovoljeno.

11. Ker je bilo tožniku zoper uvodoma navedeno odločbo zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso izpolnjene procesne predpostavke po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 za vodenje subsidiarnega upravnega spora, zato tožba zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni dovoljena (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

12. Sodišče se do tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo iz procesnih razlogov in je vsebinsko ni obravnavalo. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov. O tožnikovi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks pa bo sodišče odločilo z ločenim sklepom.

1 Z isto tožbo je izpodbijal tudi sklep Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 470/2022 z dne 7. 10. 2022. Sodišče je zadevi razdružilo, tako da se tožbo zoper navedeni sklep vodi pod opr. št. I U 1640/2022. 2 Tako ustaljena sodna praksa, glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 228/2021 z dne 8. 12. 2021, I Up 152/2021 z dne 25. 8. 2021, I Up 11/2016 z dne 27. 1. 2016 in I Up 165/2019 z dne 9. 10. 2019.