Jedro

Predpis, ki mu je veljava prenehala, kljub temu da se ga še uporablja, ne more biti predmet nadaljnjih sprememb oziroma dopolnitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-100707/2015-KR (07-130-09) z dne 23. 9. 2015, popravljena s sklepom istega organa št. DT4224-100707/2015-2(07-130-09) z dne 6. 10. 2015, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-13-884/2016-2 z dne 10. 10. 2017, razen v delu, ki se nanaša na drugo alinejo 1. točke izreka, se odpravi ter se v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici na podlagi 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/83 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ84), prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ), prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanju ZUrep-1) in 4. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Kranj (Uradni list RS, št. 140/04, v nadaljevanju Odlok) odmerila nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (v nadaljevanju: NUSZ) na območju Občine Kranj za leto 2015 v skupnem znesku 14.051,25 EUR. Pri odmeri nadomestila je upoštevala vrednost točke v višini 0,0002882 EUR, določeno s Sklepom o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Kranj za leto 2015 (Uradni list RS, št. 95/2014, v nadaljevanju Sklep) z dne 17. 12. 2014. 2. Upravni organ druge stopnje je delno ugodil pritožbi in izpodbijano odločbo odpravil v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča k. o. ..., ID stavbe ... in .... V ostalem delu je pritožbo zavrnil. Pojasnjuje, da stavbna zemljišča, od katerih se lahko odmerja nadomestilo, opredeljuje Odlok, ki določa podrobnejša merila za odmero. Sklicuje se na njegov 9. člen, po katerem med tlorisno površino zemljišča, namenjenega poslovni dejavnosti, štejejo tudi nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno uporabljene manipulativne površine in druge. Čista tlorisna površina stanovanja in poslovnega prostora pa se določi po slovenskem standardu SIST ISO 9836. Glede očitka, da se na zemljišču parc. št. 46/2 in 261 po uradnih evidencah ne nahajajo odprte površine v površini, kot izhaja iz odmerne odločbe, pojasnjuje, da so ti podatki pridobljeni iz terenskih ogledov, digitalnih ortofoto posnetkov in povezave teh podatkov z zemljiškim katastrom in zemljiško knjigo ter slik, ki se nahajajo v spisu. Tožnica pa kljub pozivu z dne 1. 3. 2016 ni podala novih listinskih dokazov, s katerimi bi dokazala drugačno dejansko stanje.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in neobrazložena, poleg tega niso bile upoštevane trditve in dokazi, ki jih je podala v postopku pred Mestno občino Kranj ter v pritožbi. Navaja, da v informativen izračunu niso bili navedeni identifikacijski podatki, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, na katero nepremično se nanašajo, zato se o ocenjeni vrednosti nepremičnin parcel št. 46/2 in 261 pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogla izreči. Šele 28. 9. 2015, torej po izdani prvostopenjski odločbi, je od Mestne občine Kranj prejela odgovor na poziv z dne 22. 9. 2015. Poleg tega izpodbijana odločba temelji na nezakonitem Sklepu, kar podrobno pojasni. Obrazloži tudi, zakaj meni, da je toženka nepravilno ugotovila dejansko stanje glede statusa in obsega zazidanega stavbnega zemljišča na parc. št. 261 in 46/2 in poudari, da pri navedenih nepremičninah ne gre za stavbe ali nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno uporabljene manipulativne površine in druge. Predlaga odpravo odločbe oziroma podrejeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je tožnica šele v tožbi ugovarjala zakonitosti Sklepa, zato gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Poleg tega je toženka vezana na uporabo Sklepa in ni pristojna za presojo njegove zakonitosti, Mestni svet Mestne občine Kranj pa je s Sklepom vrednost točke zgolj revaloriziral, za kar je imel podlago v 13. členu Odloka. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora obrazložitev odločbe med drugim obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, in navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba.

7. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba te zahteve ne izpolnjuje, na kar utemeljeno opozarja tožnica. V njej so namreč navedene in citirane le določbe predpisov, in sicer ZSZ/84, ZSZ, ZGO-1, Odloka, Sklepa o določitvi vrednosti točke, Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in ZUP.

8. Ne iz izreka ne iz obrazložitve pa ni razvidno, na podlagi česa je toženka tožničina stavbna zemljišča razvrstila glede na lego in dejavnost ter glede na opremljenost. Tožnica je že v pritožbi ugovarjala, da zemljišče parcela št. 46/2 ne predstavlja zazidanega stavbnega zemljišča, ugovarjala pa je tudi ugotovljeni površini zazidanega stavbnega zemljišča za nepremičnino parc. št. 261. Navedeno predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Te kršitve ni mogel odpraviti drugostopenjski organ tudi sicer s povsem pavšalno navedbo, da so bili navedeni podatki po navedbah občine pridobljeni iz terenskih ogledov, digitalnih ortofoto posnetkov in povezave teh podatkov z zemljiškim katastrom in zemljiško knjigo ter slik, ki se nahajajo v spisu. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje drugostopenjskega organa na poziv tožnici s strani Mestne občine Kranj z dne 1. 3. 2016, na katerega naj tožnica ne bi podala novih dokazov, ki bi dokazovali drugačno dejansko stanje od ugotovljenega.

9. Ni namreč sporno, da je tožnica navedeni poziv prejela šele po izdaji izpodbijane odločbe, stranka pa mora imeti možnost, da se opredeli do vseh pravno pomembnih dejstev že pred sprejeto odločitvijo, sicer gre za bistveno kršitev pravil postopka. Pred sprejeto odločitvijo pa se tožnica glede navedenih nepremičnin ni imela možnosti opredeliti, kar utemeljeno ugovarja ves čas postopka, saj je neprerekana tožničina navedba, da informativni izračun ni omogočal identifikacije nepremičnin, na katere se je nanašal. Navedeno pomeni, da v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka), zaradi česar je treba izpodbijani sklep odpraviti.

10. Poleg tega pa je utemeljen tudi tožbeni ugovor o nezakonitosti Sklepa, ki je bil uporabljen pri izdaji izpodbijane odločbe, ki ga je Svet Mestne občine Kranj sprejel na seji 17. 12. 2014. Ker gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, v zvezi s tem ni mogoče govoriti o nedovoljeni tožbeni novoti. Kot izhaja iz tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1, se prepoved uveljavljanja tožbenih novot nanaša na dejstva in dokaze v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja. Iz pritožbe pa je razvidno, da je tožnica že v njej uveljavljala, da je uporabljena nepravilna vrednost točke, čeprav iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja v tožbi.

11. Zakon, ki je bil v obravnavanem primeru podlaga za izdajo Odloka in posledično sklepa o višini vrednosti točke, na podlagi katerih določb je bila izdana izpodbijana odločba, je ZSZ84 (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji), in sicer določbe 58. do 61. člena. Določba 61. člena ZSZ84 v prvem odstavku določa, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo, in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča, izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. 12. Navedeni predpisi (VI. poglavje ZSZ84 in Odlok), ki so podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, so z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (ZdavNepr, 33. člen) prenehali veljati (1. januarja 2014), je pa kasneje Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 ZDavNepr razveljavilo (1. točka izreka) ter med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi so tudi navedeni predpisi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (VI. poglavje ZSZ84 ter občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi navedenih predpisov).

13. Pravne posledice razveljavitve zakona določa 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Pri tem pa po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne „oživi“ prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi sedaj razveljavljenih določb (tako tudi komentar Ustave Republike Slovenije, avtorjev France Arhar...et al. urednika Lovra Šturma, ponatis – Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 1122). V takšnih primerih Ustavno sodišče RS pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo, začasno samo zapolni, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. 14. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da s citirano odločbo Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, VI. Poglavje ZSZ84 in Odlok nista začela ponovno veljati, pač pa se le uporabljata do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, in sicer v vsebini, kot je veljala ob prenehanju njune veljave. Predpis, ki mu je veljava prenehala, kljub temu da se ga še uporablja, pa ne more biti predmet nadaljnjih sprememb oziroma dopolnitev.

15. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da se Odlok, ki mu je 31. 12. 2013 prenehala veljava, ne more več spreminjati ali dopolnjevati. Spremembo ali dopolnitev odloka pa po presoji sodišča pomeni tudi vsakoleten sklep o spremembi vrednosti točke, ki ga po pooblastilu iz prvega odstavka 13. člena Odloka vsako leto lahko sprejme Svet Mestne občine Kranj.

16. To pomeni, da je za odmero NUSZ za leto 2015 treba uporabiti Odlok v vsebini, kot je veljal 31. 12. 2013, kar pa se nanaša tudi na vrednost točke.

17. Glede na navedeno Mestna občina Kranj za sprejetje Sklepa o določitvi vrednosti točke za leto 2015, na katerem izpodbijana odločbe temelji in s katerim je spremenila Odlok, ki ne velja več, ni imela podlage, zato v tej zadevi ne bi smel biti uporabljen (exceptio illegalis). Za odmero NUSZ za leto 2015 je zato treba uporabiti vrednost točke, veljavne 31. 12. 2013, ki se jo v skladu z drugim odstavkom 13. člena Odloka s 1. januarjem 2015 revalorizira z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin za obdobje leta pred letom, za katerega se nadomestilo odmerja.

18. To pomeni, da v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, to pa je vplivalo na pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka), nepravilno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo. Sodišče je zato v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo brez presoje ostalih tožbenih navedb. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru zadevo vrne organu, ki je odpravljeni akt izdal, v ponoven postopek. Po četrtem odstavku istega člena je organ v tem postopku vezan na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi ter upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Posledično je sodišče odpravilo tudi odločbo drugostopenjskega organa v izpodbijanem obsegu.

19. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

20. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena omenjenega Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).