Jedro

Obsojenec je potem, ko je po padcu obeh (njega in oškodovanca) vstal, oškodovanca, ki je v tem trenutku še ležal na tleh, močno brcnil v predel levega stegna.Tako ugotovljena dejstva ne glede na predhodno ravnanje oškodovanca in obsojenca ne omogočajo zaključka, da so v obravnavanem primeru podani elementi silobrana.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. M.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obdolženca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 11.07.2000 je bil obs. M.O. spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v njej določena kazen šest mesecev zapora ter preizkusna doba enega leta in šestih mesecev. Naloženo mu je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.02.2001 delno ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V ostalem je zagovorničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica A.K. iz K., je dne 13.06.2001 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in spremeni prvo in drugostopno sodbo ter obsojenca oprosti obtožbe in vseh nadaljnjih stroškov postopka oziroma podrejeno, da sodbi razveljavi, zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno obravnavo in odločitev.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker meni, da v napadenih sodbah ni razlogov o odločilnih dejstvih (sodbi se nista opredelili do dejstva, da sta obsojenec in oškodovanec skupaj padla po tleh; ni razlogov, zakaj naj bi priča R. poskušal pomagati obsojencu) ter da je podano nasprotje med razlogi in zapisnikom (ko sodba trdi, da ni podatka o tem, da bi bil obsojenec ogrožen, obsojenec pa je to povedal v svojem zagovoru). Ni res, da sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov, zakaj ocenjuje pričanje obsojenčevega prijatelja drugače kot obramba. Razlogi so navedeni na koncu tretje strani sodbe. Tudi ne drži navedba, da se sodišče ni opredelilo do padca obsojenca in oškodovanca. Na tretji in četrti strani sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da sodišče sprejema, da je do padca prišlo. Le drugačen pomen daje temu padcu kot obramba, saj ocenjuje, da pri padcu ni prišlo do zloma stegnenice. Trditve o nasprotju med razlogi sodbe in zapisnikom niso izkazane. Zahteva tudi uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ko zatrjuje da je bilo dejanje storjeno v silobranu. Ta kršitev ni podana, saj iz razlogov obeh sodb jasno izhaja, da silobran ni podan. Navedbe zagovornice pa kažejo na to, da se pravzaprav ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da v sodbah ni razlogov o odločilnih dejstvih ter da je nasprotje med tem, kar se v sodbah navaja in listinami v spisu. Po trditvi zahteve je obsojenec izjavil, da se je čutil ogroženega, drugostopna sodba pa v nasprotju s tem v razlogih, ki zadevajo odločbo o kazenski sankciji, navaja, da v spisu ni podatka, da se je čutil ogroženega.

Obsojenec je bil zaslišan med opravo posameznih preiskovalnih dejanj (listovne št. 37 do 39), zagovor pa je podal tudi na glavnih obravnavah (listovne št. 73 do 75 in listovna št. 95). Iz vsebine zagovora, kot je zapisan v zapisniku o zaslišanju in zapisnikih o glavni obravnavi, ni razvidno, da je obsojenec v zagovoru navedel, da se je čutil ogroženega. Pač pa je zagovornica v besedi strank (listovna št. 98) podala oceno dogajanja v kritičnih trenutkih s trditvijo, da je obsojenec "petelinjenje" oškodovanca čutil, ocenil in razumel kot napad. Ugotovitev sodišča druge stopnje, ki je v razlogih, s katerimi je zavrnilo pritožbeno grajo odločbe o kazenski sankciji, navedlo, da dejstvo o obsojenčevem občutku ogroženosti zaradi oškodovančevega ravnanja ni izkazano, ni v nasprotju z njegovim zagovorom. Zato ni mogoče sprejeti trditve zahteve za varstvo zakonitosti o precejšnjem nasprotju glede odločilnih dejstev med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi temi zapisniki.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (v 2. odstavku na tretji strani) navedlo, kako ocenjuje izpovedbo priče M.R. glede dejstva, na kakšen način sta padla oškodovanec in obsojenec. Iz teh razlogov je razvidno, na katere okoliščine in katere nasprotne dokaze se pri tem opira in zakaj izpovedbo te priče ne sprejema kot verodostojno. To velja tudi za presojo izpovedbe priče S.Ž. Prav tako se je sodišče opredelilo do okoliščine, da sta oškodovanec in obsojenec skupaj padla po tleh. Pri tem je le drugače kot obramba zaključilo, da ni nastal zlom stegnenice pri padcu, temveč z močno brco, ki jo je obsojenec zadal oškodovancu, ko se je sam pobral in ko je oškodovanec bil še na tleh. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje in tudi presodilo navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala dejanske ugotovitve in prvostopno oceno izvedenih dokazov (1. odstavek 395. člena ZKP).

Ker izpodbijana pravnomočna sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, na katera opozarja zahteva, in ker tudi glede takšnih dejstev ni zatrjevanega nasprotja, uveljavljani razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podan.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP s trditvijo, da je obsojenčevo dejanje bilo storjeno v silobranu. Sodišče je izhajalo iz ugotovljenega dejanskega stanja in navedlo razloge, iz katerih jasno sledi, da obsojenec ni ravnal v silobranu. Ugotovilo je namreč, da je obsojenec, potem ko je po padcu obeh vstal, močno brcnil v predel levega stegna oškodovanca, ki je v tem trenutku še ležal na tleh. Tako ugotovljena dejstva ne glede na predhodno ravnanje oškodovanca in obsojenca ne omogočajo zaključka, da so v obravnavanem primeru podani elementi silobrana ter da zato dejanje obsojenca ni kaznivo dejanje in s tem tudi ne zaključka, da je sodišče s sprejeto odločitvijo kršilo določbo 1. točke 372. člena ZKP.

Iz navedb, ki se sklicujejo na okoliščine, da je skupen padec oškodovanca in obsojenca na tla le posledica fizičnega obračuna z rokami, zlom stegnenice pa izven voljnega odnosa do poškodbe, sledi, da zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe. S tem pa nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. M.O. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavku 95. člena ZKP.