Jedro

Tožnica je tožbo umaknila zaradi izpolnitve zahtevka. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti potrebne pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopolnilo II. točko izreka sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. XI Ps 3633/2012 z dne 12. 2. 2013 tako, da je toženo stranko zavezalo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 243,96 EUR v roku 15 dni.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sodišče ne more priznati razpolaganja tožeče stranke z zahtevkom za povrnitev stroškov, saj nasprotujejo moralnim pravilom (3. odstavek 3. člena Zakona o pravdnem postopku), prav tako pa tudi ne drži, da je izpolnjen dejanski stan iz 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku, da je tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je toženka izpolnila zahtevek. Navaja, da je tožena stranka 13. 2. 2013 prejela novo tožbo tožeče stranke, s katero ta zahteva, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 1. 2013 odpravi, da se odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 17. 8. 2012 odpravi v delu, ki se nanaša na zavrnitev pravice tožeče stranke do varstvenega dodatka, da se tožeči stranki prizna pravica do varstvenega dodatka v znesku 149,83 EUR od 1. 8. 2012 dalje in vse dokler bodo obstajali zakonski pogoji za to pravico, da je tožena stranka dolžna izplačati pripadajoče zneske varstvenega dodatka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila ter da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Tožnica je postavila tudi podredni tožbeni zahtevek in ponovno priglasila stroške postopka. Zadeva se vodi pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. XII Ps 446/2013. Tožnica je tako vložila smiselno enako tožbo in ponovno priglasila stroške postopka. Tožnica bi lahko ustrezno spremenila primarno tožbo, ki jo je umaknila, zato toženka meni, da tožnica zlorablja procesne pravice, saj bodo toženki nastali dvojni stroški, če bo zahtevku v zadevi, ki se še vodi pred prvostopenjskem sodiščem ugodeno. Tožnica bi lahko primarno tožbo spremenila in bi se izpeljal postopek in odločalo zgolj o enih stroških zastopanja. Toženka nadalje meni, da iz primarnega zahtevka iz tožbe z dne 24. 12. 2012 v katerem se bi namreč odločalo v socialnem sporu izhaja, da je tožnica zahtevala odpravo odločbe Centra za socialno delo A. z dne 17. 8. 2012, priznanje upravičenosti do varstvenega dodatka v višini 150,80 EUR od 1. 8. 2012 dalje oziroma do 1. 1. 2013 dalje, česar pa toženka ni izpolnila, zaradi tega tudi ni izpolnjen dejanski stan iz 1. odstavka 158. člena ZPP, saj toženka ni niti odpravila odločbe Centra za socialno delo A., niti ni priznala tožnici upravičenosti do varstvenega dodatka, to pa pomeni, da je tožnica umaknila tožbo, čeprav toženka ni izpolnila zahtevka. Toženka tudi ne bi podala soglasja k umiku tožbe, če bi vedela, da bo tožeča stranka ponovno vložila enako tožbo na sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih navaja toženka v pritožbi.

Po 1. odstavku 158. člena ZPP mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške, razen če jo umakne takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Po tej določbi je pravilo, da tožeča stranka, ki umakne tožbe povrne nasprotni stranki pravdne stroške. Izjema od tega pravila, ki je izrecno omenjena v že citirani določbi 158. člena ZPP pa velja za primer, če tožen stranka izpolni zahtevek šele v teku postopka. Zato mora v tem primeru tožena stranka plačati stroške postopka tožeči stranki, tožeča stranka pa mora tožbo umakniti takoj, kakor hitro izve, da je zahtevek izpolnjen. Pogoje je torej tudi, da umakne tožbo zaradi izpolnitve zahtevka oziroma tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov s strani tožene stranke, če umik tožbe ni posledica izpolnitve tožbenega zahtevka.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe ustavilo postopek. Ker o stroških postopka ni odločilo, se je tožeča stranka pritožila, kar je sodišče pravilno štelo kot predlog za dopolnitev sklepa in izdalo sklep z dne 14. 3. 2011 v katerem je odločilo o stroških postopka, tako da je zavezalo toženko, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 243,96 EUR. Menilo je, da je zaradi molka organa tožeča stranka upravičeno vložila tožbo zoper toženo stranko.

Kot izhaja iz listinske dokumentacije je tožnica dne 21. 12. 2012 vložila tožbo zaradi molka tožene stranke. V njej je postavila primarni in podredni zahtevek. V okviru podrednega zahtevka je zahtevala, da je toženka dolžna tožnici izdati odločbo o pritožbi zoper odločbo Centra za socialno delo A. z dne 17. 8. 2012 in ji povrniti stroške postopka. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da o pritožbi ni bilo odločeno do 11. 1. 2013, ker zaradi velikega števila pritožb (do sedaj jih je tožena stranka prejela okoli 10.000,00) le-te rešujejo po vrstnem redu prejema. O pritožbi tožnice je bilo odločeno z odločbo z dne 11. 1. 2013, tožena stranka je dne 29. 1. 2013 sodišču posredovala umik tožbe ter pri tem navedla, da je dne 16. 1. 2013 prejela odločbo drugostopnega organa, s katero je ta izpolnil tožbeni zahtevek tožnice po izdaji drugostopne odločbe in zato umika tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zoper toženko. Priglasila je tudi povračilo stroškov, saj so bili ti potrebni za postopek. Tožena stranka je dne 6. 2. 2013, po prejemu umika tožbe, podala privolitev k umiku tožbe.

Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno štelo, da je tožnica tožbo umaknila zaradi izpolnitve zahtevka (podrednega). V primeru, če tožbo tožnik umakne takoj po takšni izpolnitvi, tudi podrednega zahtevka, lahko zahteva od toženca povrnitev pravdnih stroškov in sicer v obsegu, ki bi jih bil upravičen dobiti po 2. odstavku 154. člena ZPP. Pri presoji kdo nosi stroške postopka je odločilno, ali je bil umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka ali ne. Vprašanje, ali je tožeča stranka utemeljeno vložila zahtevek in vprašanje, ali bi z zahtevkom uspela je nerelevantno.

Glede ostalih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na to, da tožena stranka ne bi podala soglasje k umiku tožbe, če bi vedela, da bo tožnica ponovno vložila enako tožbo na sodišče, je potrebno dodati, da bi toženka lahko vztrajala pri svojih ugovorih, kakor jih je podala v odgovoru na tožbo in se sklepu o ustavitvi postopka uprla, ter na tak način dosegla, da se sporno razmerje meritorno razreši, pri čemer bi sodišče odločalo tudi o stroških postopka. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razpolagalno pravico tožeče stranke, ko je tožbo umaknila in o stroških odločilo v skladu z 1. odstavkom 158. člena ZPP.

Tožena stranka je izdala drugostopenjsko odločbo v katerem je pouk o pravnem sredstvu, ki napotuje tožnico na vložitev tožbe pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, tako ni mogoče reči, da uveljavitev pravnih poti z vložitvijo tožbe in sprožitvijo novega socialnega spora tožeča stranka krši določbe pravnega postopka in da v posledici tega sodišče ne bi smelo priznati umika tožnice, ker nasprotuje moralnim pravilom.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 2. točko 365. člena zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.