Jedro

Revizija je neutemeljena, ker so zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode prisojeni v skladu z načelom individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.650.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu.

Proti pravnomočni sodbi je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je dejanje storil v silobranu. Tožnik je sokriv, saj je v temi pijan prišel napadat toženca. Prisojena odškodnina pa ni pravilna, je previsoka, nesorazmerna in nepravična. Odškodnina za telesne bolečine je previsoka. V sodbi naštete bolečine in trajanje teh bolečin je teoretično, dejansko pa niso bile tako hude in tako dolgotrajne. Bolečine in njihovo trajanje ne upravičujejo tako visoke odškodnine. Niti primarni niti sekundarni strah ni bil prisoten, v vsakem primeru pa je prisojena odškodnina neprimerna in previsoka. Zmanjšanja življenjske aktivnosti pri tožniku ni. Tožnik nima gostinske dejavnosti in življenjske aktivnosti normalno opravlja tako kot pred poškodbo. Ne trpi nobenih duševnih bolečin. Prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je previsoka in neupravičena. Revident predlaga razveljavitev obeh sodb oziroma prisojo nižje odškodnine.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo pritožbeno sodišče. Zato revizijske trditve, ki se tičejo dejanskega stanja, niso dovoljene. Glede na to revizijsko sodišče ni upoštevalo revidentovih trditev o stopnji in trajanju telesnih bolečin in o odsotnosti strahu, zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševnih bolečin.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je toženec tožnika dne 6.11.1995 okrog 20.00 ure pred svojo hišo telesno poškodoval s sekiro. V kazenskem postopku je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po čl. 134 KZ RS. V kazenskem postopku z ugovorom silobrana ni uspel. Nižji sodišči sta presodili, da glede na 1. odstavek 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89) in 14. člen ZPP tudi v pravdnem postopku sklicevanje na silobran ni utemeljeno. Toženec pa ni dokazal nobenih elementov za tožnikovo sokrivdo, ki jo je toženec zatrjeval. Toženčevo revizijsko vztrajanje, da je dejanje storil v silobranu, je neutemeljeno. Pritrditi je pritožbenemu sodišču, ki je pravilno pojasnilo, da pomeni neuspešnost ugovora silobrana v kazenskem postopku tudi neuspešnost takega ugovora v pravdnem postopku (prvi odstavek 161. člena ZOR - izključitev protipravnosti), saj je pravdno sodišče po 14. členu ZPP vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja. Prav tako je neutemeljena revizijska trditev o tožnikovi sokrivdi, saj dejanske ugotovitve nižjih sodišč ne dajejo nobene podlage pripisati tožniku kakršenkoli relevanten prispevek k nastanku škode. Odločitev nižjih sodišč o podlagi odgovornosti je zato materialnopravno pravilna, revizija pa neutemeljena.

Glede višine odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode pa revizija razen nedovoljenih trditev o dejstvih ne navaja nobenih vsebinskih razlogov. Omeji se na trditve, da so zneski posameznih odškodnin previsoki, nesorazmerni in nepravični.

Revizijsko sodišče teh pavšalnih trditev ne sprejema. Ob upoštevanju izhodišča, da je zaradi toženčevih udarcev s sekiro tožnik dobil vsekanino korena petega prsta desne roke s posledično amputacijo končnega členka petega prsta desne roke in udarnino na desnem čelu ter glede na izčrpne ugotovitve nižjih sodišč o stopnji in trajanju bolečin ter strahu in drugih pomembnih okoliščin primera, revizijsko sodišče sodi, da gre za pravilno uporabo 200. in 203. člena ZOR. Po teh določbah sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Individualizacija zahteva upoštevanje stopnje in trajanje bolečin ter strahu in izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, kar narekuje upoštevanje specifičnosti vsakega primera. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih. Izraža ustavno načelo enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavanem primeru odločeno v skladu z opisanimi načeli in da zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode (za telesne bolečine 350.000 SIT, za strah 150.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 150.000 SIT) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Zaključiti je torej, da revizijske trditve o previsoki odškodnini niso utemeljene, tako, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.