Jedro

Delodajalec ni dolžan sproti pobrisati vsako mokroto, vnešeno v stavbo v slabem vremenu.

Tožnik je dokazal protipravno stanje, ker na stopnišču ni varnostne ograje na obeh straneh. Da je podana odškodninska odgovornost, pa mora biti protipravnost, v konkretnem primeru kršitev navedenega predpisa, v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tožnik v pritožbi izrecno pritrjuje sodišču, da je ograja na obeh straneh stopnic potrebna zaradi zagotovitve mimohoda oseb. Nikoli pa niti zatrjeval ni, da se je v času njegovega padca na stopnicah nahajal še kdo drug in se zato ni mogel prijeti za ograjo, ali da je do padca prišlo zaradi mimohoda drugih ljudi. Med opustitvijo zavarovanca tožene stranke in škodnim dogodkom ni podana vzročna zveza.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 26.428,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2019 dalje do plačila in za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 971,40 EUR stroškov postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožbeni zahtevek in odločitev sodišča prve stopnje

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) od tožene zavarovalnice, pri kateri ima tožnikov delodajalec zavarovano odgovornost, zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku 13. 1. 2017, ko je padel na stopnicah v prostorih delodajalca. Trdil je, da je bila na tleh voda in led, da talne ploščice niso bile protizdrsne, da ob vhodu ni bilo ustreznega predpražnika, da stopnišče ni bilo dovolj osvetljeno, da je prva stopnica izdelana v nasprotju s pravili stroke, da so stopnice zlizane in nimajo zaščite proti zdrsu in da stopnišče nima stenske ograje na obeh straneh.

2. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da stopnišče pri tožnikovem delodajalcu nima ročaja na steni na desni strani, pač pa le na levi strani in se tožnik, ko je izgubil ravnotežje, ni mogel ujeti z desno roko (lahko bi se le z levo roko), presodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po pravni podlagi utemeljen do 80 % (točka I izreka), kar je tožeča stranka glede pravne podlage zahtevala več, pa je zavrnilo (točka II izreka izpodbijane sodbe).

Povzetek pritožb

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), višjemu sodišču predlaga, da vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi 100 % temelj tožbenega zahtevka. Graja zaključek sodišča, da je sokriv za škodni dogodek, ker bi se moral spustiti po stopnicah po levi strani, kjer je ograja. Po stopnicah je šel po najkrajši poti in tudi zavil navzdol po najkrajši poti, to je pot, po kateri se običajno hodi navzdol, zato ne more biti sokriv za škodni dogodek. Zaradi vremenskih razmer je bil še posebno previden pri hoji, mokrote pred njim ni opazil, nobenega napisa oziroma table, da drsi, ni bilo.

4. Tudi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, pritožbenemu sodišču predlaga, naj vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izpodbija zaključek izvedenca, da gre za stopnišče z več kot desetimi stopnicami in bi zato morala biti ograja na obeh straneh stopnišča. Vzročna zveza med nenamestitvijo oprijemalne ograje tudi na steni stopnišča in vtoževano škodo glede na dinamiko nastanka škodnega dogodka ni izkazana. Ne strinja se z obrazložitvijo o podani vzročni zvezi, ker da glede na to, da se tožnik med padanjem ni prijel za ograjo na levi strani, je še toliko večja verjetnost, da bi se skušal ujeti z desno roko, oziroma da se je, pa mu ni uspelo. Za tako sklepanje v izvedenih dokazih ni podlage. Tožnik je svoje navedbe tekom postopka prilagajal in navajal vedno nove vzroke za padec. Šele po izvedbi dokaznega postopka je na naroku neprepričljivo navedel, da ko je padel, se je lovil. Tožnik je konkretno stopnišče dobro poznal, saj ga je dnevno uporabljal. Povprečno skrben človek bi, ko bi prišel po mokrem hodniku, prijel za ograjo, ki je postavljena na levi strani. Nepostavitev oprijemala na steni stopnišča s padcem tožnika ni v pravno relevantni vzročni zvezi, zato odškodninska odgovornost njenega zavarovanca za vtoževano škodo ni podana. Zaključek sodišča, da je odgovornost tožene stranke 80 %, je napačen, odgovornost je izključno na strani tožnika.

5. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, razen glede njegove sokrivde. Ponavlja svoje pritožbene navedbe, da je šel po stopnicah po najkrajši poti, po kateri se običajno hodi navzdol, in da je bil zaradi vremenskih razmer še posebno previden pri hoji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne.

Presoja pritožbenega sodišča

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so bila tla na hodniku in stopnicah v prostorih tožnikovega delodajalca pokapljana od dežnikov, ponekod so bile tudi lužice, ker je deževalo, snežilo in zamrzovalo in so ljudje nosili mokroto v notranjost. Ugotovilo je tudi, da ni obveznost delodajalca, da pobriše tla za vsako osebo, ki vstopi v poslovni prostor (točka 22 izpodbijane sodbe), da je bil predpražnik pri vhodu najboljša možnost (točki 24 in 25 izpodbijane sodbe), da med opustitvijo postavitve table z opozorilom na zdrsnost in padcem tožnika ni vzročne zveze (točka 26 izpodbijane sodbe), da so talne ploščice ustrezno protizdrsne in je varnost zagotovljena na suhi in na mokri podlagi (točke 27 do 35 izpodbijane sodbe) in da razlog za padec tožnika ni v tem, kako je zgrajena prva stopnica (točka 37 izpodbijane sodbe). Navedenih ugotovitev in zaključkov prvostopenjskega sodišča pritožbi ne izpodbijata obrazloženo. Prav tako ne presoje, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke.

8. Glede na povzete, neizpodbite ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča zavarovanec tožene stranke za zdrs tožnika, ki se je končal s padcem, ob pravilni uporabi materialnega prava ni odškodninsko odgovoren. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik padel zaradi mokrih tal, na zaradi mokrote spolzka tla kot vzrok padca se ves čas postopka, še v pritožbi in odgovoru na pritožbo tožene stranke, sklicuje tudi tožnik. Enotno stališče sodne prakse je, da mokra tla ne predstavljajo take povečane nevarnosti za nastanek škode, da bi šlo za odgovornost ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Tudi za zaključek o podani krivdni odškodninski odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ zgolj dejstvo, da je prišlo do padca na mokrih tleh, ne zadošča. Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti morata biti podani protipravnost ter vzročna zveza med protipravnostjo in škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delodajalec ni dolžan sproti pobrisati vsako, v slabem vremenu v stavbo vnešeno mokroto, ter da talne obloge na stopnišču pri delodajalcu tožnika ustrezajo zahtevanim standardom varnosti - niso preveč drseča niti če so mokra. Tožnik, na katerem je dokazno breme o protipravnosti ravnanja tožene stranke oziroma njenega zavarovanca ter obstoju vzročne zveze, kot rečeno teh zaključkov ne izpodbija. Tako ni uspel dokazati, da je padel zaradi protipravne opustitve zavarovanca tožene stranke.

9. Dokazal pa je protipravno stanje, ker na stopnišču ni varnostne ograje na obeh straneh. Drugi odstavek 56. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (v nadaljevanju: Pravilnik) določa, da mora biti na stopnišču z 10 ali več stopnicami ograja na obeh straneh. Ugovor toženke, da gre za stopnišče z manj kot 10 stopnicami, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Izvedenec gradbene stroke A. A. je v pisnem mnenju in tudi na zaslišanju pojasnil, da stopnišče sestavljajo vse stopniščne rame iste etaže. Stopnišče, na katerem je padel tožnik, je sestavljeno iz dveh stopniščnih ram, ena ima osem druga pa devet stopnic, torej skupaj več kot 10. Ograja je le na eni strani, na drugi strani je stopnišče omejeno s steno. Vendar pa mora biti, da je podana odškodninska odgovornost, protipravnost, v konkretnem primeru kršitev navedenega predpisa, v vzročni zvezi z nastalo škodo. Pri presoji ali je kršitev nekega predpisa v pravno relevantni (adekvatni) vzročni zvezi s škodnim dogodkom, je treba upoštevati namen varnostnega predpisa oziroma ali je namen varnostnega predpisa zmanjšati verjetnost nastanka takšne vrste škodnih dogodkov, kot je v konkretnem primeru nastal.1

10. Izvedenec je pojasnil, da je varnostna ograja na stopnišču namenjena zagotavljanju mimohoda oseb v obe smeri. Pravdni stranki mnenju izvedenca v tem delu nista oporekali. Tožeča stranka v pritožbi izrecno pritrjuje sodišču, da je ograja na obeh straneh stopnic potrebna zaradi zagotovitve mimohoda oseb. Nikoli pa niti zatrjevala ni, da se je v času tožnikovega padca na stopnicah nahajal še kdo drug in se zato ni mogel prijeti za ograjo, ali da je do padca prišlo zaradi mimohoda drugih ljudi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je med opustitvijo zavarovanca tožene stranke in škodnim dogodkom podana vzročna zveza, je napačen.

11. Kot tožnik sam navaja, je šel po najkrajši poti, kjer običajno hodi po stopnicah. Stopnišče in celo stavbo očitno dobro pozna, saj je tam bil v službi, in bi se glede na vremenske razmere moral zavedati možnosti zdrsa. Tožena stranka ima prav, da se v takih okoliščinah od povprečno skrbnega človeka pričakuje, da se prime za ograjo, če ima to možnost. In tožnik jo je vsekakor imel. 12. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, zato je višje sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbo tožnika, ki se zavzema za 100 % odškodninsko odgovornost tožene stranke, pa je treba po obrazloženem zavrniti. Podrobneje na pritožbene navedbe tožnika pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, ker ob pravilni uporabi materialnega prava za odločitev višjega sodišča niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožeča stranka namreč med ugotovljenim protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke in nastalo škodo ni uspela dokazati vzročne zveze, v pritožbi pa prereka zgolj oceno tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku, kar pa, glede na to, da odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana, ni relevantno.

Stroški postopka

13. Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, mora višje sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi odločitve je tožeča stranka v postopku na prvi in drugi stopnji v celoti propadla, zato mora toženi stranki povrniti vse potrebne (155. člen ZPP) stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Tožnik mora toženi stranki povrniti 20,00 EUR materialnih stroškov za pripravo vlog in poštnine (za vsako vlogo, kot je priglasila stroške, ji ta znesek glede na splošno znana dejstva o stroških pisarniškega materiala in poštnin ne gre), 330,40 EUR kolikor je tožena stranka plačala za izvedenca (gl. sklep o odmeri izvedenine) in 621,00 EUR sodne takse za pritožbo, to je skupaj 971,40 EUR. Skladno s 313. členom ZPP mora dosojene stroške postopka plačati v roku 15-tih dni od prejema te sodbe. Če jih ne bo plačal v postavljenem roku, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje do plačila dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 gl. Komentar N. Plavšak v: Obligacijski Zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, izdala GV Založba v Ljubljani, leta 2003, stran 724.