Jedro

Pritožba ima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne kazni prezrlo obteževalni okoliščini, to je visoko stopnjo alkohola v krvi obdolženke v času upravljanja vozila, ki izrazito presega stopnjo, ki določa zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, ter da ne gre za edino kršitev, temveč je obdolženka izpolnila tudi drugi zakonski znak tega kaznivega dejanja, ko je vozila pod vplivom psihoaktivnega zdravila, za katerega velja absolutna prepoved upravljanja vozil. Ob olajševalnih okoliščinah, ki jih je sodišče pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo, pritožba zato utemeljeno navaja, da navedenega ni mogoče prezreti, temveč se mora odraziti v odmerjeni denarni denarni kazni.

Izrek

I. Pritožbi okrožnega državnega tožilca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji glede denarne kazni spremeni tako, da se obdolženi M.M. izrečena denarna kazen zviša na 90 (devetdeset) dnevnih zneskov po 15,50 EUR, kar skupaj znaša 1.395,00 (tisoč tristo petindevetdeset) EUR, ki jo je obdolženka dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, sicer bo prisilno izterjana, v primeru, če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati, pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 31,00 EUR, določilo 1 dan zapora.

II. V ostalem se pritožba okrožnega državnega tožilca kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo I K 70079/2019 obdolženo M.M. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po tem zakonskem določilu izreklo denarno kazen 60 dnevnih zneskov po 15,50 EUR, to je 930,00 EUR, ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 6 mesecev od pravnomočnosti sodbe. Odločilo je, da je obdolženka denarno kazen dolžna plačati v roku 3 mesecev, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 31,00 EUR, določilo 1 dan zapora, stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila pa se izvrši. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženki izreče denarno kazen 90 dnevnih zneskov, pri čemer dnevni znesek znaša 15,52 EUR, to je 1.397,19 EUR, in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 8 mesecev od pravnomočnosti sodbe, ki se naj izvrši, ter obdolženki naloži plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

3. Zagovornica obdolženke, odvetnica M.V., je odgovorila na pritožbo okrožnega državnega tožilca in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pregled zadeve je pokazal naslednje:

5. Pritožba okrožnega državnega tožilca navaja, da je sodišče prve stopnje obdolženi M.M. izreklo prenizko denarno kazen, in prav tako prenizko, na spodnji meji predpisane, kazen prepovedi vožnje motornega vozila ter jo neutemeljeno oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Pri odmeri kazni je kot olajševalne okoliščine upoštevalo njeno dosedanjo nekaznovanost, priznanje krivde, kesanje za storjeno kaznivo dejanje, njeno starost in zdravstvene težave, obteževalnih okoliščin pa ni našlo. Neutemeljeno ni upoštevalo obteževalnih okoliščin na strani obdolženke, in sicer da je vozila ne le z visoko stopnjo alkohola v krvi, temveč tudi pod vplivom psihoaktivnega zdravila, kar ob prekoračeni hitrosti v naseljih predstavlja najhujša prekrška v cestnem prometu, zaradi česar je zakonodajalec nevarno vožnjo tudi določil kot kaznivo dejanje po 324. členu KZ-1. Po oceni pritožbe je zato potrebno upoštevati stopnjo ogrožanja, ki jo je obdolženka predstavljala v cestnem prometu in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, pri čemer je obdolženka upravljala vozilo, ko je imela v krvi kar 1,98 g alkohola na kg krvi, kar je skoraj osemkrat več, kot to dovoljuje 105. člen Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter skoraj enkrat več kot to določa zakonski znak kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 (1,10 g alkohola na kg krvi). Ob visoki stopnji alkoholiziranosti pa je izpolnila še dodaten zakonski znak oziroma kršitev iz 1. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, saj je vozila tudi pod vplivom psihoaktivnega zdravila Oksikodon, za katerega velja absolutna prepoved upravljanja vozil, saj gre za tako močan analgetik oziroma opiat, ki tako zmanjšuje vozniške sposobnosti, da je vožnja pod vplivom tega zdravila absolutno prepovedana. Navedeno po oceni pritožbe narekuje izrek strožjih glavne kazni in stranske kazni, ki jo je sodišče izreklo na spodnji meji predpisane. Poudarja, da sta obdolženki izrečeni denarna in stranska kazen tudi nesorazmerna s sankcijama, predpisanima za prekrška po 105. in 106. členu ZPrCP, ki za tovrstne prekrške določa višje globe. Glede stroškov kazenskega postopka pritožba navaja, da je obdolženka prejemnica pokojnine v višini 465,73 EUR mesečno, lastnica vozila, s katerim je povzročila kaznivo dejanje in stanovanjske hiše na naslovu bivanja ter da se je na predobravnavnem naroku zagovarjala s pomočjo najete zagovornice po pooblastilu, zato premoženjsko stanje obdolženke ni takšno, da bi bilo s plačilom stroškov postopka ogroženo njeno preživljanje. Nepravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki pri obdolženki ni ugotovilo, da bi plačilo denarne kazni ogrozilo njeno preživljanje, da bi ga ogrozilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

6. Pritožba ima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne kazni prezrlo obteževalni okoliščini, to je visoko stopnjo alkohola v krvi obdolženke v času upravljanja vozila, ki izrazito presega stopnjo, ki določa zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, ter da ne gre za edino kršitev, temveč je obdolženka izpolnila tudi drugi zakonski znak tega kaznivega dejanja, ko je vozila pod vplivom psihoaktivnega zdravila, za katerega velja absolutna prepoved upravljanja vozil. Ob olajševalnih okoliščinah, ki jih je sodišče pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo, pritožba zato utemeljeno navaja, da navedenega ni mogoče prezreti, temveč se mora odraziti v odmerjeni denarni denarni kazni. Ker je sodišče prve stopnje ustrezno ugotovilo višino dnevnega zneska, je pritožbeno sodišče pritožbi okrožnega državnega tožilca glede denarne kazni ugodilo tako, da je obdolženki izrečenih 60 dnevnih zneskov zvišalo na 90 dnevnih zneskov, tako izrečena denarna kazen pa ustrezno odraža ne le pravilno ugotovljene olajševalne, temveč tudi navedeni obteževalni okoliščini. Denarno kazen je obdolženka dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa bo izvršena tako, da se bo za vsaka začeta 2 dnevna zneska denarne kazni, to je 31,00 EUR, določilo 1 dan zapora.

7. Izrečena stranska denarna kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 6 mesecev od pravnomočnosti sodbe je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna, sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo tudi, ko je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Tudi ob upoštevanju navedenih obteževalnih okoliščin je prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 6 mesecev primerna glede na oddaljenost obdolženkinega bivališča od Gornje Radgone, da živi sama in da zato za preživljanje in zdravstveno oskrbo potrebuje dovoljenje za vožnjo z osebnim avtomobilom, kot pravilno svojo odločitev utemeljuje sodišče prve stopnje. Prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za navedeni čas bo po oceni pritožbenega sodišča pri obdolženki dosegel namen kaznovanja.

8. Sodišče prve stopnje je obdolženko glede na njene socialne razmere in višino pokojnine ter dejstvo, da mora plačati denarno kazen, utemeljeno oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in pravilno ocenilo, da bi bilo z njihovim plačilom ogroženo njeno preživljanje. Okoliščini, da je lastnica stanovanjske hiše, v kateri prebiva in da ima v lasti osebni avtomobil, ob višini njene pokojnine, nista takšne narave, da bi bilo mogoče sklepati, da je zato sposobna in dolžna plačati stroške kazenskega postopka, ne da bi to ogrozilo njeno preživljanje. Ima relativno nizko pokojnino, avtomobil potrebuje za prevoz, stanovanjska hiša, v kateri prebiva, pa njene sposobnosti plačila stroškov tudi ne povečuje, ob tem pa mora plačati potrebne izdatke in nagrado zagovornice, ki jo je imela pravico pooblastiti za zastopanje v kazenskem postopku. Zato pritožba, ko se zavzema za izrek strožje stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, in ko predlaga, da naj obdolženka plača stroške kazenskega postopka, ni utemeljena.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je o pritožbi državnega tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

10. Odločba o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ne gre za nobenega od primerov, za katerega zakon obdolžencu nalaga plačilo sodne takse.