Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Določba drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ki določa pogoje za odločanje upravnega sodišča po sodniku posamezniku, ne izključuje odločanja po sodniku posamezniku v denacionalizacijskih zadevah. V tem smislu gre za jasno določbo, ki ne sproža dilem in ne terja posebne interpretacije. Ker odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava, vprašanje razlage citirane določbe ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve.

Ker se pravno vprašanje procesnih in materialnih pravic tujca, ki ne zna slovenskega jezika, kot ga uveljavlja revident, nanaša na vsebino materialnega zahtevka, glede česar je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno stališče, da je organ nanj vezan in zato ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje oziroma do vračila katerega premoženja bi lahko bila upravičena, izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pa od tega stališča ne odstopa, ne gre za pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve.

Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident zelo hudih posledic ni izkazal z navedbo, da izpodbijana odločitev zanj pomeni izgubo pomembnega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po določbah 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Celje z dne 23. 2. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 2. 6. 2009. Tožena stranka je z navedeno odločbo kot prepozen zavrgla revidentov zahtevek za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.A. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

6. Revident navaja, da gre za dve pomembni pravni vprašanji, in sicer, ali lahko sodnik posameznik odloči v upravnem sporu, ki se nanaša na denacionalizacijo, in vprašanje procesnih ter materialnih pravic revidenta kot tujca brez znanja slovenskega jezika.

7. Po določbi drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku v naslednjih zadevah: če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000 EUR, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje; če se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta; če gre za enostavno dejansko in pravno stanje; če ima izpodbijani upravni akt take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti. Navedena določba o sestavi upravnega sodišča, ki določa pogoje za odločanje po sodniku posamezniku, ne izključuje odločanja po sodniku posamezniku v denacionalizacijskih zadevah. V tem smislu gre za jasno določbo, ki ne sproža dilem in ne terja posebne interpretacije. V obravnavani zadevi, razen tega, da gre za denacionalizacijsko zadevo, revident ne uveljavlja, da za odločanje po sodniku posamezniku ne bi bil izpolnjen kateri od pogojev iz drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Ker je določba drugega odstavka 13. člena ZUS-1 tako jasna, da ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava, zato vprašanje razlage citirane določbe ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve.

8. V zvezi z vprašanjem procesnih in materialnih pravic revidenta kot tujca brez znanja slovenskega jezika, ki ga revident uveljavlja kot pomembno pravno vprašanje, revident navaja, da je leta 1993 sam na formularju upravnega organa vložil denacionalizacijski zahtevek za vrnitev nepremičnin, ki so bile zaplenjene njegovi materi, stari materi in teti. Ker je v vlogi iz leta 1993 navedel le materino ime, je bil njegov zahtevek kljub dopolnitvi v letu 1995, h kateri ga je pozval upravni organ, glede stare matere in tete zavrnjen.

9. Navedba upravičenca v zahtevi za denacionalizacijo je stvar vsebine materialnega zahtevka. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je postopek denacionalizacije predlagalni postopek, ki se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka, na katerega je organ vezan, zato ta ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje oziroma do vračila katerega premoženja bi lahko bila upravičena (npr. I Up 168/2010 z dne 5. 5. 2010, I Up 2/2006 z dne 14. 2. 2008). Ker izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa od navedenega stališča, uveljavljenega v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, tudi iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 10. V obravnavani zadevi revizije tudi ni mogoče dovoliti po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident zelo hudih posledic ni izkazal z navedbo, da izpodbijana odločitev zanj pomeni izgubo pomembnega premoženja. Takšno je ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča (npr. sklep X Ips 43/2011 z dne 24. 2. 2011).

11. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.