Jedro

Načelo iskanja materialne resnice v zvezi z ugotovitvijo spornih dejstev je moč realizirati le v okviru postopkovnih pravil Zakona o pravdnem postopku. Dokazovanje spornih dejstev je časovno omejeno z določilom 286. členom ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 230.085,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2000 do plačila v 8 dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 9.085.506,69 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1997 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je sodišču predložila reklamacijske zahtevke in bremepise, na katere se sklicuje v tožbi, kar posredno dokazuje tudi odgovor tožene stranke na tožbo, v katerem tožena stranka natančno precizira odgovor na posamezno reklamacijo. Tožena stranka je torej prejela zatrjevane dokaze od sodišča, sicer se o njih ne bi mogla izjasniti. Tudi ni resnična ugotovitev sodišča, da je dvakrat preložilo obravnavo zaradi predložitve ustreznih listin. Narok za 24.2.2000 je sodišče samo preložilo, ker je tožena stranka odgovor na tožbo posredovala sodišču tik pred narokom, drugi narok, razpisan za 23.3.2000 pa je preložilo na prošnjo tožeče stranke zaradi predložitve dokazov, na katere se sklicuje v reklamacijskih zahtevkih. Tožeča stranka jih ni predložila, ker se je zavlekel prevod listin. Sodišče bi moralo zaslišati predlagane priče in s tem slediti osnovnemu načelu sojenja - to je iskanja materialne resnice. Priglasila je pritožbene stroške. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglasila stroške odgovora na pritožbo. Opozorila je na že v prvostopnem postopku zatrjevano dejstvo, da je bila z reklamacijskimi zahtevki seznanjena že pred začetkom tega postopka, saj je te zahtevke posredovala tožeča stranka. Pritožba ni utemeljena. Za obstoj pogodbene odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjene sledeče predpostavke: obstoj škode, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja oziroma kršitve pogodbenih obveznosti, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter krivda povzročitelja škode. Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da ji je zaradi stvarnih napak dobavljenega blaga ter neizpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti dobave blaga tožene stranke nastala škoda, ki predstavlja transportne stroške v zvezi z vračilom blaga njenih končnih kupcev ter stroške za nabavo novega blaga zaradi nespoštovanja dobavnih rokov in zamenjave neprimernega blaga z novim, nabavljenim po višjih cenah pri drugem proizvajalcu. Nobenega od navedenih stroškov pa tožeča stranka ni dokazala. V pripravljalni vlogi z dne 7.4.2000 se je sicer sklicevala na listine - reklamacijske zahtevke z bremepisi in sporočila in dopise končnih kupcev, vendar nobene od teh listin ni predložila. Protispisna je namreč pritožbena trditev, da je tožeča stranka reklamacijske zahtevke z bremepisi predložila sodišču že tekom prvostopnega postopka. Navedene listine niso del spisovnega gradiva, niti iz tožbe in naslednjih vlog tožeče stranke ne izhaja, da je te listine sodišču predložila. Kaj takega ni mogoče sklepati niti iz konkretiziranega odgovora na tožbo, v katerem tožena stranka izpodbija utemeljenost posamezne reklamacije. Tožena stranka je namreč pojasnila, da je navedene reklamcijske zahtevke od tožeče stranke prejela že v septembru 1997, torej že pred vložitvijo tožbe (tožba vložena dne 9.3.1998). Ne glede na povedano, pa je med strankama nesporno, da je reklamacijske zahtevke tožeča stranka toženi posredovala, tožena pa jih je tudi prejela. Vprašljivo pa je, ali bi te listine dokazovale natančno sprecificirano škodo, ki naj bi tožeči stranki po njenih trditvah nastala zaradi domnevnih kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Ker tožeča stranka z ustreznimi listinami ni dokazala obstoja in višine škode, ki naj bi ji nastala, je ostalo dokazovanje s predlagano pričo E. Z. o pravočasnosti grajanja napak (dokazni predlog v točki III pripravljalne vloge na listovni št. 21) in zaslišanja strank o vsebini sklenjenih pogodb (dokazni predlog v točki II na listovni št. 21), nepotrebno. Če tožeča stranka ne predloži dokazov za ugotovitev vseh spornih pravotvornih dejstev, izvedba le nekaterih predlaganih dokazov ne more pripeljati do uspešne uveljavitve tožbenega zahtevka. Skladno s 1. odst. 286. čl. ZPP mora stranka navesti vsa pravnorelevantna dejstva in ponuditi dokaze za njihovo potrditev najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Na poznejših narokih po 2. odst. 286. čl. ZPP stranke lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Sodišče je razpisani prvi narok za glavno obravnavo preklicalo in preložilo prav na prošnjo tožeče stranke (listovna št. 17), da bi na prvem naroku tožeča stranka lahko zadostila zahtevi iz 1. odst. 286. čl. ZPP, zato je utemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke, podan na naroku, za preložitev naroka zaradi pribave dokaznih listin. Načelo iskanja materialne resnice v zvezi z ugotovitvijo spornih dejstev je moč realizirati le v okviru postopkovnih pravil Zakona o pravdnem postopku. V izogib nepotrebnemu zavlačevanju postopka je zato dokazovanje spornih dejstev časovno omejeno z določilom 286. čl. ZPP. Zakaj je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem predlagane priče in pravdnih strank, pa je pritožbeno sodišče zgoraj že obrazložilo. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, provostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo ob reševanju pritožbe uradno upoštevnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrdi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo nagrado pooblaščencu po tarifni št. 16/2 Odvetniške tarife - 1250 točk in po tarifni št. 33/2 OT - 50 točk. Upoštevaje veljavno vrednost odvetniške točke 90,00 SIT ter 19% DDV znaša nagrada pooblaščencu 139.230,00 SIT. Toženi stranki pa gre tudi povračilo sodne takse za odgovor na pritožbo, ki po tarifni številki 1/2 ZST znaša 90.855,00 SIT. Navedene stroške je toženi stranki dolžna poplačati tožeča stranka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2000 dalje do plačila.