Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je do prometne nezgode - padca tožnika z motornim kolesom v podvozu - prišlo zaradi opustitve čiščenja peska s cestišča in opustitev v zvezi s postavitvijo prometne signalizacije.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da obstoji solidarna povračilna zaveza 1. in 2. tožene stranke, da povrneta škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v prometni nesreči 13. 6. 2015, v obsegu 70 %, glede 30 % pa je dolžna škodo trpeti tožeča stranka sama.

2. Vse pravdne stranke so se zoper vmesno sodbo pritožile.

3. Tožeča stranka se pritožuje glede prisojenega soprispevka v višini 30 % in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP. Navaja, da je sodišče ugotovilo tožnikov 30 % soprispevek k nastali nezgodi iz razlogov, ki jih toženi stranki sploh nista zatrjevali (uveljavljali), in na ta način kršilo načelo dispozitivnosti, saj je ugotavljalo pravno relevantna dejstva po uradni dolžnosti in na ta način tudi dejansko stanje ugotovilo napačno. Na tako napačno ugotovljeno dejansko stanje pa je nato tudi materialno pravo uporabilo zmotno. Nadalje meni, da so razlogi o odločilnih dejstvih (glede prisoje soprispevka) tudi sami s seboj v nasprotju oziroma nejasni ter oprti izključno na nestrokovno, neargumentirano in nepreverljivo mnenje izvedenca za raziskave prometnih nesreč, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor bi pritožbeno sodišče vseeno štelo, da je tožnik soprispeval k škodnemu dogodku, pa njegov soprispevek zaradi številnih ugotovljenih kršitev toženih strank ne more biti večji od 10 %. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da obstoji solidarna povračilna zaveza prvo in drugo tožene stranke, da povrneta škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v prometni nesreči 13. 6. 2015, v celoti; toženima strankama pa naloži v plačilo stroške tega postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

4. Prva tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek po temelju zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške; podredno, da sodbo razveljavi in razsodi, da je tožeča stranka dolžna škodo trpeti v višini 70 % oziroma, da pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Prva tožena stranka zatrjuje, da je sodišče napačno ugotovilo, da obstoji krivdna odgovornost prve tožene stranke glede vzdrževanja cestnega odseka, kjer se je zgodila obravnavana nesreča, kar naj bi bil posledično vzrok za nastanek nesreče. Izpostavlja, da je v zvezi z očitano krivdno odgovornostjo zatrjevala, da na cestnem odseku, kjer je prišlo do prometne nezgode, pesek ni bil vedno prisoten (kar je bilo razvidno iz fotografij), zato tudi ni bilo podlage za postavitev prometnega znaka. Tudi bankine so bile asfaltirane in na njih ni bilo velike količine peska. Kadar pa je bil, je koncesionar (zavarovanec druge tožene stranke) pesek odstranil. Navaja, da je druga tožena stranka v postopku zatrjevala, da je njen zavarovanec na tem odseku redno izvajal vzdrževanje, zadnji pregled cestnega odseka je opravil le nekaj ur pred škodnim dogodkom, in sicer ob 8.00 uri. Peska na vozišču ali drugih posebnosti na mestu nesreče ni bilo. Prva tožena stranka vztraja, da je tožnik v ostri levi ovinek pripeljal prehitro in zaradi tega izgubil ravnotežje, kar je bil dejanski vzrok nesreče in ne pesek na cesti. Meni pa tudi, da je soprispevek tožnika najmanj v višini 70 % in ne 30 %, kot je ugotovilo sodišče. Glede na mnenje izvedenca, da tudi v kolikor sta motorista v ovinek pripeljala s hitrostjo največ 25 km/h, sta v ovinek pripeljala na skrajni meji hitrosti, in da bi tožnik moral predvideti, da obstaja možnost, da podvoz ni osvetljen in bi zato moral predvideti drugačne razmere voziščne konstrukcije v podvoz (npr. pesek, voda na vozišču, spolzko vozišče ipd.), ter da je do nezgode prišlo zaradi napačne presoje tožnika glede trenutne prometne situacije z vidika poteka vozišča, in glede na navedbe tožnika, da je obravnavani odsek cestišča poznal, saj je navedel, da je bil v tunelu po vsakem neurju pesek, prva tožena stranka meni, da bi se od tožnika pričakovala večja stopnja skrbnosti oziroma previdnosti in prilagojenosti hitrosti vožnje morebitnim drugačnim razmeram na tem delu ceste, zato je njegov soprispevek k nastanku škode bistveno večji kot pa 30 %. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

5. Druga tožena stranka je vložila pritožbo zoper vmesno sodbo iz pritožbenih razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži, da je dolžna drugi toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka. Druga toženka se ne strinja, da je za nastalo škodo tožniku podana krivdna odgovornost njenega zavarovanca - vzdrževalca ceste. Le-ta bi bila lahko podana le v primeru, če bi bilo dokazano, da slednji pri izvajanju del rednega vzdrževanja ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, in sicer da je ravnal protipravno, pri čemer pa je nujno, da je ravno to protipravno ravnanje vzdrževalca ceste (oziroma njegova opustitev dolžnega ravnanja) v vzročni zvezi z nastankom škode. Meni, da je dokazni postopek pokazal, da škoda tožniku ni nastala zaradi protipravnega ravnanja oziroma opustitve dolžnega ravnanja s strani vzdrževalca ceste. Ključno je, da ni podane vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem vzdrževalca ceste in nastalo škodo oziroma da je bila le-ta prekinjena zaradi ravnanja tožnika samega (neprilagojene vožnje glede na okoliščine, ki bi jih lahko zaznal oziroma pričakoval). Za poškodbo tožnika niti delno ni odgovoren vzdrževalec ceste, temveč je izključno odgovoren tožnik sam, zato druga tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, vmesno sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa na naloži plačilo pravdnih stroškov druge toženke, podrejeno pa pritožbenemu sodišču predlaga, da kršitve s strani tožnika upošteva kot njegov 70 % soprispevek k nastanku škodnega dogodka in posledično spremeni izrek izpodbijane vmesne sodbe.

6. Prva tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev, odgovorila pa je tudi na pritožbo druge tožene stranke in se s pritožbo strinjala. Tožeča stranka pa je odgovorila na pritoži obeh toženk in predlagala, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. Do prometne nesreče je prišlo 13. 6. 2015 ob 16. uri, ko je tožnik z motornim kolesom Suzuki peljal iz H. proti Z. Nesreča se je zgodila na cesti na odseku 1186, km 4,6, kjer vozišče poteka v levi ovinek in se nadaljuje v predor pod železniško progo. Tožbeno je zatrjevano, da ko je tožnik pripeljal v ta levi ostri ovinek, ki se nadaljuje v predor pod železniško progo, je zapeljal na pesek, ki se je nahajal na vozišču, ob tem pa mu je v predoru spodneslo sprednje kolo, zaradi česar je izgubil ravnotežje in z desno nogo refleksno in v izogib padcu stopil na tla, pri tem pa mu je nogo zvilo. Utrpel je kumunitivni zlom proksimalne tibije in poškodbo desnega kolena. Ugotovitve sodišča prve stopnje pa so razvidne iz nadaljevanja obrazložitve.

9. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na trditve pravdnih strank je pravilno ugotavljalo, ali je do prometne nesreče prišlo iz razloga, ker je zavarovanec tožene stranke opustil svojo dolžnost, da vzdržuje in čisti sporni odsek ceste, kot mu je to nalagal Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest, ki je veljal v času škodnega dogodka (Ur. l. RS št. 62/1998; v nadaljevanju: Pravilnik). Pravilno je ugotovilo, da se je v času nesreče na sredini cestišča nahajal pesek v širini 1 m, višini 1,5 cm in dolžini 6,6 m in da pesek ni padel z neznanega vozila, pač pa je bil posledica nanosa meteornih voda ob deževju, in da ob tem, ko so bile kolesnice zvožene in pesek le na sredini, ni šlo za trenutne razmere na cestišču, pač pa za stanje, ki je trajalo že dlje časa, nedvomno pa tudi zjutraj na dan nesreče, ko je preglednik opravil vizualni pregled. Pravilno je zaključilo, da gre glede na dimenzije in količino peska za stanje, ki bi ga preglednik moral opaziti in očistiti. Na osnovi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje zaključilo, da pesek na vozišču predstavlja tveganje in poslabša vozne razmere. Ker je tožnik nogo spustil na tla, ker mu je na pesku sprednje kolo začelo zanašati, je sodišče pravilno zaključilo, da je do nesreče prišlo zaradi opustitve dolžnega čiščenja peska s cestišča in da je za navedeno podana nerazdelna odgovornost obeh toženk. Sodišče prve stopnje ni sledilo izvedencu, da je opozorilni znak za oster ovinek zadostna prometna signalizacija na kraju škodnega dogodka. Glede na pravilno ugotovitev, da se pesek na kraju škodnega dogodka pojavi ob vsakem močnejšem deževju in gre torej za pojav, ki se ponavlja glede na vremenske razmere in ki nedvomno poslabša vozne razmere, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je pavšalna in dokazno nepodprta trditev prve toženke, da prometni znak škodnega dogodka ne bi preprečil. Pravilno je, glede na to, da se pojav peska ni zaznaval in spremljal in torej ni bilo osnove za ugotavljanje potrebe po postavitvi prometnega znaka, zaključilo, da sta toženki s takšnim ravnanjem opustili dolžno ravnanje v zvezi z opozarjanjem udeležencev v prometu na nevarnost kamenja na cesti in da je zato jima mogoče očitati tudi opustitev v zvezi s postavitvijo prometne signalizacije, ki bi udeležence v prometu opozorila na kamenje na vozišču. Pravilen je zaključek, da je navedena opustitev v vzročni zvezi z nesrečo in da je tudi zato podana nerazdelna povračilna obveznost obeh toženk. Po ugotovitvi, da se je pesek nahajal na sredini vozišča tudi že pred predorom (podvozom) in je bil tožniku viden, pa je nenazadnje sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi moral tožnik hitrost in način vožnje prilagoditi temu dejstvu in hitrost po potrebi še zmanjšati oziroma peljati po eni izmed kolesnic, na katerih peska ni bilo. S tem ko svoje vožnje ni prilagodil stanju ceste, je po oceni prvostopenjskega sodišča soprispeval k nastanku nesreče s 30 %.

10. Prva tožena stranka v pritožbi povzema izpovedbo priče M. V. in navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo, da pesek ni padel z neznanega vozila, ter pri tem za podlago svojih ugotovitev navedlo izpovedbo priče M. V., v smislu, da je na podlagi njenega pričanja zaključilo, da je pesek posledica nanosa meteornih voda ob deževju. Trdi, da je sodišče v tem delu napačno povzelo izpovedbo te priče in tako napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču očita, da je napačno zaključilo, kdaj in na kakšen način se je pesek znašel na cestnem odseku, ker je napačno povzelo pričanje omenjene priče, kot tudi ni upoštevalo sosledja dogodkov, o katerih pričajo drugi izvedeni dokazi. Povzeti očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje za podlago svojih ugotovitev ni navedlo zgolj izpovedbe priče M. V., saj to izhaja že iz obrazložitve same v 17. točki izpodbijane sodbe, da je ob izpovedbi priče M. V. zaključilo, da je pesek posledica nanosa meteornih voda ob deževju. Z besedo ″ob″ je jasno dalo vedeti, da je zaključek sprejelo tudi na podlagi drugih dokazov, kar tudi sicer izhaja iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer, da je na podlagi fotografij, ki jih je predložil tožnik, in na podlagi izvedenskega mnenja, da je bil pesek prisoten tudi ob ogledu izvedenca, ugotovilo, da se pesek na tem delu ni pojavil zgolj enkrat v času škodnega dogodka, pač pa je šlo za večkraten pojav. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo tudi te dokaze in ne le zgolj izpovedbo priče M. V., vodje enote pregledniške službe, da so bili problemi na tem odseku po kakšnem neurju, ko so bili nanosi peska, pa ko je bilo konec zimske službe, ker tudi na tem delu gor ni bankin, so mulde urejene, in da je cca 50 m naprej hudournik, ki pride do ceste, oziroma se je ob večjih nalivih zmeraj zabilo in je potem voda udarila, tako da je praktično ob vsakem močnejšem deževju bil ta tunel poplavljen (slednje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi v 11. točki obrazložitve).

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče M. V. (in ne K., kot je očitno pomotoma sodišče navedlo v 18. točki obrazložitve) ugotovilo, da se cestišče v nadaljevanju dviga, da je v bližini hudournik in da je predor ob vsakem močnejšem deževju poplavljen, in zato utemeljeno sklepalo, da je ob takšnem stanju zato gotovo, da takrat meteorne vode na to območje na cestišče nanesejo pesek. Na podlagi izpovedbe preglednika Ž. V. pa je nadalje ugotovilo, da tam peska nikoli ni čistil in da ga na dan škodnega dogodka, ko je sicer opravil pregled tega odseka ceste okoli 8.00 ure tudi ni opazil; v predoru ni nikoli opazil peska, tudi po neurju ne. Na osnovi navedenega je pravilno zaključilo, da zavarovanec druge toženke pojava nanosa peska ni zaznaval, pa bi ga ob skrbnem opravljanju pregleda moral zaznati in o tem obvestiti upravljalca. Kot navaja prva tožena stranka v pritožbi, ni sporno, da v vmesnem času ni bilo neurja, ki bi lahko nanesel pesek na cestišče. Nesporno je, da se je pripetila nesreča na odseku 1186 in pri km 4,6. To, da je, kot je ugotovilo tudi sodišče na podlagi dnevnika intervencije, R. zahteval intervencijo na odseku 1186 zaradi razsutega peska na vozišču, in da je Ž. V. od 17.30 do 19. 30 ure čistil vozišče na tem odseku pri km 2,300 pa še ne potrjuje, kot meni prva tožena stranka v pritožbi, da je iz izvedenih dokazov jasno, da je v času med jutranjim pregledom ceste ter nastankom nesreče, nekdo tretji razsul pesek, ne samo v cestnem odseku v predoru (torej pri km 4,6), temveč tudi po večji dolžini odseka 1186. Ne drži, da sodba v tem delu nima razlogov in da se sodišče ni opredelilo do navedb oziroma dokazov o tem, da iz pregledniškega dnevnika, kot tudi pričanja M. V., izhaja, da obravnavnega dne ob 8.00 uri zjutraj peska na cestišču ni bilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točki 17, da pesek ni padel z neznanega vozila in da je pesek posledica nanosa meteornih voda ob deževju ter da ni šlo za trenutne razmere na cestišču, pač pa za stanje, ki je trajalo že dlje časa, nedvomno pa tudi zjutraj na dan nesreče, ko je preglednik opravil vizualni pregled, jasno izhaja, da sodišče ni verjelo priči M. V., da obravnavanega dne zjutraj ob 8.00 uri peska na cestišču ni bilo. Glede na to, da je ugotovilo, da se pesek na tem delu ni pojavil zgolj enkrat v času škodnega dogodka, pač pa je šlo za večkraten pojav, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo priči Ž. V., da peska na cestišču ni bilo. Sodba se v tem delu da preizkusiti, saj glede na zgoraj obrazloženo sodišče ni zgolj pavšalno navedlo, da preglednik peska ni zaznal, kot trdi pritožnica. Prva tožena stranka ni dokazala, da je za razsuti pesek kriva tretja oseba, zato je zaman njeno pritožbeno vztrajanje, da je za razsuti pesek kriva tretja oseba, za dejanja katere pa prva tožena stranka ne odgovarja, saj njenih dejanj ne bi mogla preprečiti, niti ne bi mogla pred vožnjo tožnika odstraniti pesek, saj z takšnimi razmerami na cesti ni bila seznanjena. Po obrazloženem ne drži, da je prva tožena stranka oziroma druga tožena stranka ravnala v skladu s Pravilnikom in da glede na takšno dejansko stanje in okoliščine prvi toženi stranki ni mogoče očitati opustitve dolžnega čiščenja peska s cestišča ter odgovornosti za nastali škodni dogodek.

12. Prva tožena stranka nadalje zatrjuje, da je sodišče napačno ugotovilo tudi, da sta prva in druga tožena stranka opustili dolžno ravnanje, ker nista postavili prometnega znaka za opozarjanje nevarnosti kamenja na cesti. Trdi, da sodišče pri tem izhaja iz napačno ugotovljenega dejanskega stanja, in sicer da je bilo kamenje (pesek) na cesti vsakič, ko je bilo neurje. Pri tem pa ne navede, kateri so razlogi (dokazi), da gre na tem delu cestišča za nevarnost na cesti, za katero bi bilo potrebno postaviti prometno signalizacijo. Pritožnica navaja, da M. V. in Ž. V., kot strokovni osebi, ki sta bili najbolj seznanjeni z razmerami na tem delu ceste, ne navajata, da bi meteorne vode prinašala pesek na cestišče; potrebnosti postavitve prometne signalizacije pa ne potrdi niti izvedenec. Pritožnica trdi, da sodba v tem delu nima razlogov in se tudi ne da preizkusiti, saj sodišče zgolj pavšalno navede, da je na podlagi izpovedbe priče K. ugotovilo, da se cestišče v nadaljevanju dviga, da je v bližini hudournik in je predor ob močnejšem deževju poplavljen, zato je gotovo, da vode prinesejo na cestišče pesek. Meni, da prometne signalizacije ni bilo potrebno postaviti, saj v tem delu ni bila ugotovljena povečana nevarnost za udeležence na cesti. Tudi druga tožena stranka v pritožbi navaja, da potrebe po postavitvi prometnega znaka, ki opozarja na nevarnost peska na cestišču, ni bilo. Navaja, da je že v vlogah pojasnila, da se je pesek na cestišču nahajal samo v zimskem času, ker se nanese ob posipavanju v okviru zimske službe. Sodišče se je zmotno sklicevalo na fotografije, ki jih je v spis vložil tožnik in naj bi prikazovale, da se na cesti ″stalno″ nahaja pesek, saj te fotografije prikazujejo stanje vozišča, na katerem je posipni material, ki se posipa v okviru izvajanja zimske službe in se takrat pesek na vozišču tudi mora nahajati. Zimska služba traja od 15. 11. do 15. 3. vsako leto, po potrebi - ob nizkih temperaturah, slani, poledici, napovedanemu sneženju ipd. pa je potrebno posipati s peskom tudi prej. Iz dela Biltena ... v oktobru 2016 tako izhaja, da je bila 12. in 13. oktobra 2016 ponekod slana, zato je bilo potrebno preventivno posipanje proti poledici, kar vključuje tudi posipanje s peskom in soljo. Nasprotno pa fotografije ceste, ki jih je predložila prva tožena stranka in ki so bile posnete, preden je škodni dogodek sploh nastal in po škodnem dogodku v spomladansko - poletnih mesecih, dokazujejo, da v poletnih mesecih peska na cesti ni. Meni, da se sodišče napačno sklicuje tudi na ugotovitve izvedenca ob ogledu dne 11. 1. 2019, saj je ogled opravljal v zimskem času in njegove ugotovitev ob ogledu (tudi ob ogledu posneta fotografija) prikazuje stanje posipane ceste v zimskem času, ko je normalno in običajno, da se pesek zaradi izvajanja zimske službe nahaja na cestišču, da se prepreči poledica. Tudi sicer druga tožena stranka vztraja, da upravljavec ceste naroča postavitev prometnega znaka tam, kjer je to zaradi velike pogostosti ali nevarnosti peska na cestišču. Sodišču očita, da je neutemeljeno odločilo drugače od strokovnega mnenja sodnega izvedenca za promet, da je obstoječa prometna signalizacija na konkretnem mestu zadostna.

13. Zgoraj povzete pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kot že navedeno, na podlagi izpovedbe priče V. glede cestišča ugotovilo, da se v nadaljevanju (kraja škodnega dogodka) dviga in da je v bližini hudournik ter da je ob vsakem močnejšem deževju predor (podvoz) poplavljen. Četudi se pritožbeno sodišče strinja z drugo toženo stranko, da se sodišče napačno sklicuje tudi na ugotovitve izvedenca ob ogledu dne 11. 1. 2019, saj je izvedenec ogled opravljal v zimskem času, pa se ni moč strinjati, da se je sodišče neutemeljeno sklicevalo tudi na po tožniku predložene fotografije (priloge A 71 do A 75). Z zgoraj navedenimi podatki iz Biltena ... v oktobru 2016 druga tožena stranka ne more izkazati, da je bila prav na predmetnem odseku na cestišču v času pred posnetimi fotografijami (17. 10. 2016) slana in da je bilo cestišče zato preventivno posipano proti poledici s peskom in soljo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zato sodišče prve stopnje kljub zgoraj navedenemu pravilno zaključilo, da se pesek na delu cestišča, kjer je prišlo do prometne nezgode, ni pojavil zgolj enkrat v času škodnega dogodka, pač pa je šlo za večkraten pojav, in da je sodišče, ob tem ko so bile kolesnice zvožene in pesek le na sredini, pravilno zaključilo, da ni šlo za trenutne razmere na cestišču, pač pa za stanje, ki je trajalo že dlje časa, in utemeljeno sklepalo, da je gotovo, da meteorne vode ob vsakem močnejšem deževju na to območje na cestišče nanesejo pesek. Po obrazloženem ne drži, da sodišče izhaja iz napačno ugotovljenega dejanskega stanja, in sicer da je bilo kamenje (pesek) na cesti vsakič, ko je bilo neurje, in da sodišče ni navedlo, kateri so razlogi (dokazi), da gre na tem delu cestišča za nevarnost na cesti, za katere bi bilo potrebno postaviti prometno signalizacijo. Sodišče prve stopnje je, zato ker se pesek tam pojavi ob vsakem močnejšem deževju, pravilno zaključilo, da gre za pojav, ki se ponavlja glede na vremenske razmere in ki nedvomno poslabša vozne razmere. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo povečano nevarnost za udeležence na cesti in pravilno zaključilo, da sta toženki opustili dolžno ravnanje v zvezi z opozarjanjem udeležencev v prometu na nevarnost kamenja na cesti, ker pojav peska ni bil zaznan in se ni spremljal. Utemeljen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženkama moč očitati tudi opustitev v zvezi s postavitvijo prometne signalizacije, ki bi udeležence v prometu opozorila na kamenje oziroma pesek na vozišču. 14. Tudi druga tožena stranka zmotno meni, da je dokazni postopek pokazal, da škoda tožniku ni nastala zaradi protipravnega ravnanja oziroma opustitve dolžnega ravnanja s strani vzdrževalca ceste. Pritožbeno sodišče se ne strinja z drugo toženo stranko, da dnevnik pregleda cest in del preglednika ter izpovedi v pravdi zaslišanih prič M. V. ter Ž. V. nedvomno potrjujejo, da je vzdrževalec ceste dela rednega vzdrževanja izvajal redno iz vso potrebno skrbnostjo. Drži, da je preglednik ceste kritičnega dne ob 8. uri opravil pregled spornega odseka 1186 in tudi opravil čiščenje peska v km 0,4, a je sodišče prve stopnje glede na že zgoraj vse obrazloženo pravilno ugotovilo, da je bil pesek na kritičnem delu cestišča (na kraju prometne nesreče) že zjutraj na dan nesreče, ko je preglednik opravil vizualni pregled. Glede na izpovedbo priče V., da tam peska nikoli ni čistil, na dan škodnega dogodka pa ga tudi ni opazil, pritožnica neutemeljeno pritožbeno navaja, da je povsem nelogično, zakaj preglednik ne bi počistil peska tudi v km 4,6, če bi se ob pregledu tam tudi resnično nahajal. Glede na obrazloženo, da zavarovanec druge toženke pojava nanosa peska ni zaznaval, se ni moč strinjati s pritožnico, da je priča V. prepričljivo izpovedala, da če ob pregledu ceste ugotovi, da je na njej pesek, ga očisti, in da bi se moralo sodišče opredeliti do omenjene nelogičnosti. Ne gre namreč za nelogičnost, pač pa za to, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo priči V., da je vestno čistil pesek na predmetnem odseku cestišča. Drži, da je bil vzdrževalec o razsutem pesku obveščen po obravnavanem dogodku s strani R. in tudi ukrepal, vendar, kot je pravilno ugotovilo sodišče, ne na km 4,6, kjer je prišlo do predmetne prometne nezgode, pač pa na km 2,300. Kot je že zgoraj obrazloženo v zvezi s pritožbo prve tožene stranke, sodišče ni napačno povzelo izpovedbe priče M. V., da je pesek na cestišču, ki ga prikazujejo fotografije policije, posledica nanosa meteornih voda ob neurju. Sodišče je ugotavljalo glede na trditve obeh pravdnih strank, na kakšen način je lahko prišlo do peska na cestišču in, kot že obrazloženo, pravilno zaključilo, da toženi stranki nista dokazali, da je le-ta padel z neznanega vozila. Sama pritožnica pa navaja, da je V. na vprašanje sodnice, ali je ta odsek problematičen, kar se tiče peska, pojasnil, da so problemi lahko bili ob kakšnem neurju, ko so bili nanosi peska, ali pa, ko je bilo konec zimske službe. Pritožbeno sodišče ne more slediti drugi toženki, da tudi iz dnevnika intervencije in izpovedi priče V., da so bili po 13. 6. 2015 s strani R. obveščeni, da je pesek raznešen na več delih cestnega odseka 1168 (prav: 1186; na razdalji 2 do 3 km, ne samo na tej lokaciji), izhaja, da ne gre za pesek, ki je posledica nanosa zaradi dežja oziroma neurja. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedbe priče Ž. V. in dnevnika intervencije pravilno ugotovilo (in obrazložilo v točki 11), da je R. 13. 6. 2015 zahteval intervencijo na odseku 1186 zaradi razsutega preska na vozišču in da je priča od 17.30 do 19.30 ure čistila cestišče pri km 2.300 in da je takrat interventno očistila pesek na razdalji kakšnih 100 m. Glede na takšno izpovedbo priče (ki nudi sklepanje, da ni čistil na km 4,6, saj se to računsko ne izide) in izrecno izpovedbo, da takrat tega peska ni čistil v tunelu, se ni možno strinjati z gornjim sklepanjem druge toženke. Glede na to, da je priča M. V. izpovedal, da so bili problemi na spornem odseku po kakšnem neurju, ko so bili nanosi peska, druga tožena stranka neuspešno izpodbija ugotovitve sodišča, da je bil pesek posledica nanosa meteornih voda ob deževju, s pritožbenimi navedbami, da ob sami cesti tudi ni peščenih bankin, temveč so le-te utrjene, tako da se pesek ni mogel na cesti nahajati niti iz tega razloga. Izvedenec je menil, da kot sledi iz fotografij, posnetih na dan nezgode, ni šlo za material, ki bi padel s kakšnega vozila. Glede na to, da je druga toženka trdila, da je bil pesek s strani neznane osebe razsut na vozišče po izvedenem rednem pregledu ceste, je bistveno, da se izvedenec z njo ni strinjal in ne to, da izrecno ni potrdil, da se je pesek, ki ga prikazujejo fotografije, znašel na cestišču zaradi tega, ker je bil nanešen z višje ležečega predela ob neurju ali z bankin. Po obrazloženem ne drži pritožbena navedba druge toženke, da vse navedeno dokazuje, da se je pesek na cesti znašel po izvedenem rednem pregledu ceste s strani vzdrževalca ceste. Res je, da se je sodna praksa že izrekla, da je neživljenjsko od vzdrževalca ceste pričakovati, da takoj, ko se ovira na cesti pojavi, to oviro odstrani, vendar v obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zavarovanec druge toženke nanosa peska na cestišču ob rednem pregledu ni zaznal, pa bi ga ob skrbnem opravljanju pregleda moral zaznati in očistiti cestišče. Tožeča stranka pa niti ni trdila, da se je ovira na cesti pojavila tik pred nezgodo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na primer VSM I Cpg 1152/2009, saj sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni ugotovilo zgolj nahajanje majhne količine peska na cestišču, pač pa pesek na sredini cestišča v in pred predorom (podvozom) v širini 1 m, višini 1,5 cm in dolžini 6,6 m. 15. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je druga tožena stranka opustila kakšna obnovitvena dela, zato druga tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev odgovornosti vzdrževalca ceste tudi iz razloga, ker vzdrževalec ceste lahko odgovarja le za kršitev obveznosti rednega vzdrževanja, ki jo je prevzel s koncesijsko pogodbo in skladno s Pravilnikom, nikakor pa ni zadolžen za izvajanje del, ki presegajo redno vzdrževanje, torej tudi ne izgradnje in sanacije ceste, hudournika nad njo, infrastrukture za odvodnjavanje ipd., saj ta dela ne sodijo med vzdrževalna dela, ki jih definira Pravilnik.

16. Obe toženki nadalje v svojih pritožbah navajata, da je tožnik izgubil ravnotežje izključno zaradi lastne neprilagojene vožnje, nikakor pa ne zaradi morebitnega peska na cestišču. Za prvo toženo stranko je vprašljiva verodostojnost tožnika (kot tudi priče M. Š.), da je vozil 20 - 25 km/h, glede na to, da gre za subjektivno oceno in da je zatrjeval, da pred predorom ni bilo peska, iz slik in ugotovitve izvedenca pa je jasno razvidno, da je pesek segal 1,5 m izven predora. Prav tako je zatrjeval, da je proti njemu sijalo sonce, čeprav je peljal proti vzhodu, ko mu je sonce lahko sijalo le v hrbet, kar tudi vpliva na preglednost celotne situacije, v kateri je tožnik zaradi napačne presoje trenutne prometne situacije sam povzročil škodo, ki jo je utrpel. Da je pripeljal očitno prehitro, lahko po mnenju prve tožene stranke sklepamo tudi iz izjave policista M. M., da doslej takšnih prometnih nesreč na tem cestnem odseku ni bilo, iz česar je mogoče sklepati, da so vsi ostali motoristi hitrost prilagodili poteku ceste in svojim sposobnostim. Druga tožena stranka meni, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem vzdrževalca ceste (če bi tudi pritožbeno sodišče štelo, daje le-to sploh podano) in nastalo škodo oziroma je bila le-ta prekinjena zaradi ravnanja tožnika samega (neprilagojene vožnje glede na okoliščine, ki bi jih lahko zaznal oziroma pričakoval). Sklicuje se na izvedensko mnenje in ga tudi povzema. Prepričana je, da je dokazni postopek pokazal, da je tožnik vozil z višjo hitrostjo, kot je izpovedal, višja hitrost (torej 26 km/h ali več) pa je že po mnenju izvedenca tista kritična hitrost, pri kateri bi tožnik, ne glede na to, ali je zapeljal na pesek, v takšni krivini izgubil kontrolo nad motorjem. Pa tudi če bi vozil s hitrostjo do 25 km/h, bi pesek na vozišču moral in mogel videti in bi se v celoti lahko izognil temu, da bi zapeljal na pesek, saj se je ta nahajal le na manjšem delu širine cestišča (največ 1 m od skupne širine cestišča 3,3 m). Vse navedeno pomeni, da je tožnik izgubil ravnotežje izključno zaradi lastne neprilagojene vožnje, nikakor pa ne zaradi morebitnega peska na cestišču. 17. Toženima strankama ni uspelo dokazati, da je tožnik vozil z neprimerno hitrostjo. Sodišče prve stopnje je glede na izvedensko mnenje in izpovedbo tožnikovega brata, ki je vozil z motorjem za tožnikom in potrdil tožnikovo izpovedbo, upravičeno verjelo tožniku, da je na spornem odseku zmanjšal hitrost na 20, največ 25 km/h. Izvedenec je namreč na vprašanje, ali je tožnik vozil s primerno hitrostjo, sklepal, da je tožnik v ovinek pripeljal na skrajni meji hitrosti (za katero je navedel, da je v konkretnem primeru znašala od 18 do 26 km/h). Četudi ima prva tožena stranka prav, da v tožnika glede na čas prometne nezgode in smer vožnje ni moglo sijati sonce, to na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo in upoštevalo le, da je sijalo sonce in da je, ko je tožnik zapeljal v podvoz, prišlo do menjave osenčenega in osončenega dela podvoza, kar oteži zaznavanje stanja vozišča in peska, zato je verjelo tožniku, da v trenutku, ko je zapeljal v podvoz, peska ni videl. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil pesek ne le v podvozu, pač pa že pred podvozom na sredini vozišča, in sicer se je nahajal v dolžini 1,5 m pred podvozom, in da ga tožnik ob približevanju podvozu ni opazil. Ker je bil pesek že pred podvozom, je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo izvedencu, da bi tožnik pesek na vozišču lahko zaznal brez ali pa z uporabo vezirja, saj tožnik ni izpovedal, da naj bi mu vidljivost pred podvozom karkoli oviralo. Sodišče prve stopnje je zato na osnovi tožnikove izpovedbe, fotografij in izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da tožnik peska pred podvozom ni opazil, pa bi ga ob nizki hitrosti in pozornem opazovanju vozišča moral opaziti. Zgolj na podlagi izpovedbe policista M. M., da doslej takšnih prometnih nesreč na tem cestnem odseku ni bilo, pa tudi ni mogoče sklepati, da so vsi ostali motoristi hitrost prilagodili poteku ceste in svojim sposobnostim, kot to sklepa prva toženka v pritožbi. Nedovoljeno pritožbeno novoto, saj ni izkazala pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP, predstavlja navedba prve tožene stranke v pritožbi, da bi do škodnega dogodka zaradi neprilagojene (prehitre) vožnje prišlo tudi v primeru, če peska v podvozu ne bi bilo. Ne drži pritožbena navedba druge tožene stranke, da je bila vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem vzdrževalca ceste in nastalo škodo prekinjena zaradi ravnanja tožnika samega, to je zaradi neprilagojene vožnje glede na okoliščine, ki bi jih lahko zaznal oziroma pričakoval. Ugotovljena hitrost vožnje tožnika namreč ni okoliščina, zaradi katere bi bil oziroma postal nastanek zatrjevane škodne posledice za upravljavca in vzdrževalca ceste nepredvidljiv. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje, glede na to, da toženi stranki nista uspeli dokazati razbremenilnih okoliščin, pravilno zaključilo, da je do prometne nezgode prišlo zaradi opustitve čiščenja peska s cestišča in opustitev v zvezi s postavitvijo prometne signalizacije.

18. Obe toženki in tudi tožnik pa neutemeljeno izpodbijajo tudi odločitev o soprispevku tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi moral tožnik, ker je bil pesek na sredini vozišča pred predorom (podvozom) viden, hitrost in način vožnje prilagoditi dejstvu, da se na sredini cestišča nahaja pesek in hitrost po potrebi še zmanjšati oziroma peljati po eni izmed kolesnic, na katerih peska ni bilo. S tem ko svoje vožnje ni prilagodil stanju ceste, kot mu je nalagal prvi odstavek 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa1, je po oceni sodišča prve stopnje soprispeval k nastanku prometne nezgode. Sodišče prve stopnje je njegov soprispevek glede na težo kršitve pravilno ocenilo s 30 %.

19. Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožečo stranko, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tožnikov 30 % soprispevek k nastali nezgodi iz razlogov, ki jih toženi stranki sploh nista zatrjevali (uveljavljali), in s tem grobo kršilo načelo dispozitivnosti, saj da je ugotavljalo pravno relevantna dejstva po uradni dolžnosti in na ta način tudi dejansko stanje ugotovilo napačno, na tako napačno ugotovljeno dejansko stanje pa nato tudi materialno pravo uporabilo zmotno. Prav tako ne drži, da so razlogi o odločilnih dejstvih (glede prisoje soprispevka) sami s seboj v nasprotju oziroma nejasni ter oprti izključno na nestrokovno, neargumentirano in nepreverljivo mnenje izvedenca za raziskave prometnih nesreč P. V., zaradi česar je podana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Tožeča stranka zmotno navaja, da sta toženi stranki v svoji pravočasni trditveni podlagi zatrjevali le, da je za nezgodo odgovoren tožnik sam, ker naj bi vozil neprilagojeno (kar je bilo kasneje itak izpodbito z zaslišanjem tožnika in prič ter ugotovitvijo izvedenca, da je tožnik vozil bistveno pod omejitvijo), da na cestišču v času nezgode ni bilo peska in da zato tudi ni bilo potrebe po čiščenju ali postavljanju opozorilnih tabel, in da sploh nista zatrjevali, da naj bi se pesek na vozišču nahajal, kaj šele, da bi zatrjevali, da naj bi se nahajal že pred podvozom in da bi ga zato lahko tožnik ob nizki hitrosti in pozornem opazovanju opazil. Prva tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo v točki 2 navedla, cit. ″... prav tako tudi pod tunelom ni peska na izvoženih kolesnicah, torej ob desni strani vozišča, po katerem bi tožnik moral voziti. V primeru, da kraj škodnega dogodka dejansko ni v zatrjevanem levem ovinku, ampak pod tunelom (kjer je pesek na sredini vozišča bil), motorno kolo tam že poravnano in ob običajno previdni vožnji kolo ne more zdrsniti.″ in torej navedla, da je pesek v tunelu (podvozu) bil. Tudi iz navedbe v 3. točki odgovora na tožbo, da se peska na cesti v konkretni zadevi ne more šteti za nevarno stvar, še posebej, ker pesek ni bil razsut po celotni površini in ga ni bilo v ostrem levem ovinku, v katerem naj bi tožnika zaneslo, izhaja, da je priznavala, da je pesek v podvozu bil. Tožeča stranka pa je nenazadnje tudi sama v vlogi z dne 22. 12. 2017 navedla, da prva toženka priznava, da se je na spornem odseku ceste oziroma na mestu nezgode nahajala velika količina peska. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da tožene stranke do konca prvega naroka niso podale trditev: - da naj bi se pesek nahajal že pred vstopom v podvoz: - da bi tožnik moral zaznati pesek na vozišču, preden je zapeljal nanj; - da bi tožnik lahko preprečil nesrečo, v kolikor bi zaznal prisotnost peska na vozišču, ter zapeljal po eni od kolesnic, ki so bile brez peska; - da je tožnik glede na njegovo lastno navedbo, v ovinek pripeljal na skrajni meji hitrosti oz. da bi moral v ovinek pripeljati z manjšo hitrostjo; - da bi tožnik v dani situaciji moral predvideti tveganje, da se na vozišču ceste lahko nahaja pesek; - da je do prometne nezgode prišlo zaradi napačne presoje tožnika glede trenutne prometne situacije z vidika poteka vozišča, in da je sodišče v zgoraj opisani smeri ″ex offo″ raziskovalo dejstva ter jih nato štelo kot razloge o odločilnih dejstvih za prisojo soprispevka. Za navedbe, ki sta jih toženki podali po pridobitvi izvedenskega mnenja, je tožeča stranka podala ugovor prekluzije, ki pa ga je sodišče prve stopnje utemeljeno in obrazloženo zavrnilo (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženi stranki sta te navedbe lahko podali šele po pridobitvi izvedenskega mnenja, ko sta za navedena dejstva oziroma razloge izvedeli iz izvedenskega mnenja, ki je v tem primeru informativni dokaz, in so jih torej brez svoje krivde podale po prvem naroku, njihova dopustitev pa ni zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Po obrazloženem sodišče prve stopnje ni kršilo 2. in 7. člena ZPP in ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik svoje vožnje ni prilagodil stanju ceste, zato ne drži tožnikovo nasprotno zatrjevanje. Tožeča stranka pravilnega zaključka o stanju cestišča in načinu njegove vožnje ne more spremeniti s pritožbenimi navedbami, da je vozil bistveno pod omejitvijo, ki je na tem odseku 40 km/h, in da v dani situaciji zaradi dejavnikov, na katere ni imel nikakršnega vpliva, peska v predoru ni mogel zaznati, pri čemer se pesek pred vstopom v predor niti ni nahajal in je ugotovitev sodišča v tej smeri zmotna.

21. Tožeča stranka nadalje v pritožbi navaja, da je napačna oziroma protispisna odločitev sodišča, da bi tožnik pesek ob pozorni vožnji lahko zaznal, saj se je le-ta nahajal že cca. 1,5 m pred vstopom v podvoz, pri čemer na tem delu (še) ni prišlo do menjave osenčenega in osončenega dela, ki bi zmanjšala vidljivost. Trdi, da obstoj peska že pred podvozom ni razviden niti iz fotografij policije, ki se nahajajo v spisu, kot to zmotno zaključuje sodišče. Navaja, da je to, da naj bi se v času nezgode pesek nahajal že cca. 1,5 m pred vstopom v podvoz, sodišče povzelo izključno iz izvedenskega mnenja, pri čemer pa je mnenje izdelano nejasno, nepopolno, nestrokovno in je v nasprotju s samim s seboj ter z raziskanimi okoliščinami in zato kot tako ne more nuditi ustrezne podlage za prisojo soprispevka, kot je v danem primeru odločilo sodišče v izpodbijani sodbi. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi izvedenskega mnenja in fotografij ugotovilo, da se je v času nezgode pesek nahajal že pred podvozom, zato ta ugotovitev ni protispisna. Utemeljeno pa ni ugodilo tožnikovemu predlogu, da naj sodišče imenuje drugega izvedenca cestno prometne stroke. Pravilno je zaključilo, da je izvedenec v izvedenskem mnenju in dopolnitvi odgovoril na vsa vprašanja, ki so pomembna za odločitev, in da je bilo ob ostalih izvedenih dokazih dejansko stanje dovolj pojasnjeno za odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožniku, da bi izvedenec moral ogled opraviti v enakih časovnih okoliščinah, kot so bile ob nesreči, ker takšnega predloga, kot je obrazložilo v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pred izvedbo dokazovanja stranki nista podali, prav tako pa za to ni bilo potrebe in izvedencu ni bila naložena rekonstrukcija nesreče. Ob tem, ko je ugotovilo, da se je pesek nahajal že pred predorom, pa tudi ni bilo potrebno podrobnejše ugotavljanje vpliva vožnje iz osončenega v osenčen del predora. Glede tega pa se je, kot je navedlo sodišče, sicer izvedenec opredelil. Po obrazloženem odločitev o tožnikovem soprispevku ni bila sprejeta izključno na podlagi nestrokovnega, nejasnega in neobrazloženega izvedenskega mnenja in popolnoma izven trditvene podlage toženih strank ter mimo vseh ostalih izvedenih dokazov (zaslišanja tožnika in prič), kot trdi tožnik v pritožbi, zato ne drži očitek, da je sodišče v prvi vrsti zmotno ugotovilo dejansko stanje ter bistveno kršilo določbe ZPP (14. in 15. točko 339. člena ZPP), posledično pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Nekonkretizirana je pritožbena navedba, da se izvedenec sploh ni opredelil do pripomb tožnika oz. odgovoril na vsa vprašanja, navedena v pripravljalnih vlogah z dne 12. 2. 2019 in 16. 4. 2019, zato je ni moč presoditi, razen kolikor presoja ne izhaja iz nadaljnje obrazložitve v zvezi z nadaljnjimi navedbami v pritožbi. Ne drži niti pritožbena navedba, da se izvedenec ni opredelil do strokovnih člankov/literature, predložene s strani tožnika, saj se je opredelil s tem, da je v dopolnitvi, kar se tiče vožnje motoristov, priložil kopijo priporočil motoristom glede varne vožnje, ki jo ima Javna agencija za varnost prometa objavljeno na svoji spletni strani, in navedel, da iz le-teh jasno sledi priporočilo, da naj bodo motoristi pozorni na pesek na vozišču, pri vožnji v ovinek pa naj ne prečkajo polovice vozišča. S tem pa je ovržena nadaljnja pritožbena navedba, da izvedenec ni navajal strokovne literature. Neutemeljen je tudi očitek, da ni navajal izračunov, ki jih je uporabil v mnenju in da se pravilnost mnenja sploh ne da preizkusiti oziroma da je zgolj pavšalno in pomanjkljivo obrazložil, da je imel tožnik pri tako nizki hitrosti vožnje (20 do 25 km/h) dovolj časa, da bi ocenil in pravilno reagiral na dano prometno situacijo, stanje vozišča pred in v podvozu ter v podvoz zapeljal na desni kolesnici. Izvedenec je namreč odgovore na vprašanja podal glede na podatke o cestišču in izpovedbe tožnika o hitrosti vožnje in glede na strokovno literaturo. Ne drži, da izvedenec ni odgovoril na vprašanja tožeče stranke, ali je imel tožnik v času škodnega dogodka ovirano preglednost oziroma vidljivost na podlago zaradi uporabe čelade, bleščanja in menjave svetlo temne svetlobe (pri vožnji iz sonca v senco oziroma iz svetlega dela cestišča v temen in neosvetljen podvoz), saj je odgovoril, da pri nizkih hitrostih se tudi izniči vpliv bleščanja, saj ima voznik dovolj časa za pozorno opazovanje vozišča in okolice. Izvedenec je tudi pojasnil v 6. točki na strani 142, kaj je podlaga za zaključek, da naj bi prišlo do škodnega dogodka zaradi napačne presoje voznika motornega kolesa, zato ni utemeljen očitek, da ni pojasnil, kaj je podlaga za ta zaključek. Nadalje ne drži, da izvedenec tudi ni odgovoril na vprašanje, kakšna je v skladu s cestno prometnimi predpisi pravilna vožnja skozi podvoz, ob upoštevanju poteka/specifike predmetnega vozišča (po sredini vozišča ali po desni strani cestišča), saj je v dopolnitvi izvedenskega mnenja na to vprašanje smiselno odgovoril, s tem ko je navedel, da je pri tako nizki hitrosti vožnje, in sicer med 20 do 25 km/h voznik imel dovolj časa, da bi ocenil in pravilno reagiral na dano prometno situacijo, stanje vozišča pred in v podvozu in v podvoz zapeljal po desni kolesnici. Izvedenec ni zaključil, da bi moral tožnik v mesecu juniju pričakovati pesek na cestišču, zato ni utemeljen (ponovljen) očitek, da ni odgovoril na vprašanje, na kakšni podlagi je bil sprejet zaključek, da bi moral tožnik v mesecu juniju pričakovati pesek na cestišču. Dejansko stanje po obrazloženem ni ostalo neraziskano in ne drži, da ni navedene zadostne podlage za kršitve, ki se očitajo tožniku, ter da tožnik ni imel možnosti, da bi ga s pomočjo izvedenca cestno prometne stroke dokazal. Sodišče prve stopnje, kot že rečeno, utemeljeno ni sledilo tožniku, da bi izvedenec moral ogled opraviti v enakih časovnih okoliščinah, kot so bile ob nesreči, ker takšnega predloga pred izvedbo dokazovanja pravdni stranki nista podali. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, ki so dejansko ponovljene navedbe iz vloge, v kateri je tožnik podal pripombe na izvedensko mnenje2. Tožeča stranka niti v vlogi z dne 12. 2. 2019 niti v vlogi z dne 16. 4. 2019 ni podala pripombe na izvedensko mnenje v smeri, da fotografije, ki jih je posnel izvedenec v času ogleda, prikazujejo bistveno drugačno stanje vozišča in vidljivosti, kot pa v času nezgode (v primerjavi s fotografijami, ki so bile posnete v času nezgode, iz katerih pesek pred podvozom ni viden), in da se do teh okoliščin, ki da so vsekakor bistvene za presojo o načinu nastanka nezgode, nato izvedenec sploh ni opredelil, v pritožbi pa tudi ne navaja razbremenilnih razlogov iz prvega odstavka 337. člena ZPP, zato teh navedb pritožbeno sodišče ni dolžno upoštevati. Pritožba je samostojna vloga, zato je v njej treba specificirano navesti pritožbene razloge in zgolj sklicevanje na razloge, podane v drugi vlogi, ni zadostno. Zato pritožbeno sodišče ni bilo dolžno presoditi pritožbenih navedb, da se izvedenec niti ni izjasnil o vseh ostalih pripombah in pomislekih tožnika, pri čemer pa je tožnik v izogib prepisovanju pripomb, ki jih je v vlogah tekom postopka podal na izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, predlagal, da naj se predmetni vlogi z dne 12. 2. 2019 in 10. 5. 2019 štejeta kot sestavni del te pritožbe. Po vsem obrazloženem ni utemeljen očitek tožeče stranke, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev ZPP, ker kljub tehtnim in argumentiranim razlogom tožnika za postavitev novega izvedenca temu dokaznemu predlogu ni sledilo. Ne drži tožnikova pritožbena navedba, da je sodišče razloge za soprispevek tožnika k nastali nezgodi sproduciralo samo, brez trditvene podlage toženih strank, brez izvedbe dokaznega postopka v tej smeri in izključno na podlagi nestrokovnega, neobjektivnega in nepreverljivega izvedenskega mnenja, tožnik pa ni imel možnosti, da bi tekom postopka o takšnih nezatrjevanih dejstvih sploh argumentirano izjavil, zato je zmotno stališče tožeče stranke, da izpodbijana sodba glede prisoje soprispevka za tožnika dejansko predstavlja nedovoljeno ″sodbo presenečenja″. Tožnik nadalje podrejeno poudarja, da sploh ni imel nikakršne možnosti izjaviti se o teh dejstvih, čeprav je sodišče ravno na podlagi le-teh (predvsem obstoja peska pred podvozom in neustrezne hitrosti) s sklepanjem nato ugotavljalo, da bi lahko tožnik ob pozornem opazovanju in nizki hitrosti pesek pravočasno opazil. Trdi, da o tem pravda sploh ni tekla, ker toženki tega sploh nista izpostavili. Slednje pa ne drži, saj sta toženki po prejemu izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec ta dejstva izpostavil, ta dejstva zatrjevali, sklicujoč se na izvedensko mnenje.

22. Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožnikom, da je pravno zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal v nasprotju z 45. členom Zakona o pravilih cestnega prometa, ker hitrosti in načina vožnje ni prilagodil poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Sodišče prve stopnje je tak zaključek sprejelo na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na že zgoraj obrazloženo, zakaj je sodišče pravilno zaključilo, da zavarovanec druge toženke pojava nanosa peska ni zaznaval, pa bi ga ob skrbnem opravljanju pregleda moral zaznati, in da bi tudi tožnik pesek na vozišču lahko zaznal, ne drži, da je zaključek sodišča o soprispevku tožnika, ker bi moral pesek ob pozorni vožnji pravočasno zaznati, zmoten, popolnoma nelogičen in v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami sodišča. Tožnik v pritožbi ob povzemanju izpovedbe preglednika, da peska ni opazil, navaja, da ga ni opazil, čeprav je pesek tam bil in da je bil očitno preglednik pri svojem delu malomaren, ter nato neutemeljeno sklepa, da je zato nemogoče tožniku očitati da peska ni pravočasno zaznal, če peska ni opazil niti preglednik ob vizualnem pregledu ceste, ko je bil skoncentriran izključno na stanje cestišča (in ki bi ga sicer ob skrbnem opravljanju pregleda moral in mogel opaziti ter ga odstraniti). Navedbe tožnika so namreč najprej nasprotujoče, saj najprej trdi, da je bil preglednik malomaren, nato pa da je bil skoncentriran izključno na stanje cestišča. Če bi bil, bi pesek vsekakor zaznal. Tudi sicer pa je glede soprispevka relevantno le, ali je bil pesek na vozišču pred podvozom tožniku viden oziroma ali bi tožnik moral oziroma mogel pesek na vozišču zaznati ob približevanju podvozu. To pa je sodišče prve stopnje, kot že obrazloženo, pravilno ugotovilo. Nadalje ne drži, da je popolnoma zmoten tudi zaključek sodišča, da naj bi bilo iz fotografij PP, posnetih takoj po nesreči, jasno razvidno, da se je pesek nahajal na vozišču že pred predorom in da bi zato tožnik pesek na vozišču moral zaznati že ob približevanju podvozu. Izvedenec je na podlagi fotografij PP, posnetih istega dne po nesreči (priloga A 140), ugotovil, da se je pesek nahajal na središču vozišča tudi na območju pred podvozom, gledano v smeri vožnje tožnika, v dolžini 1,5 m pred podvozom. V izvedenskem mnenju je pri sliki 1 (l. št. 143) navedel, da predstavlja kraj nezgode, fotografiran na dan prometne nezgode 13. 6. 2015 in da se na fotografiji opazi svetlejšo sled peska na sredini že pred vstopom v podvoz. Tožnik niti v vlogi z dne 12. 2. 2019 niti v vlogi z dne 16. 4. 2019 ni imel pripomb na takšno ugotovitev, zato je prepozen z navedbami v pritožbi, da kaj takega iz predloženih fotografij PP ne izhaja oziroma da izhaja kvečjemu nasprotno. Pritožbeno sodišče se zato ni bilo dolžno opredeliti do nadaljnje pritožbene navedbe, ki predstavlja lastno dokazno oceno, da iz predloženih fotografij zaradi padca svetlobe pesek pred predorom sploh ni viden, in navedbe, da je cesta namreč suha, nanjo sije sonce in pesek se ne vidi oziroma ga v času nezgode tam sploh ni bilo, ampak se je nahajal izključno v podvozu. Zaključek sodišča, da je bil v času nezgode pesek viden že cca. 1,5 metra pred predorom, zato ni v nasprotju z izvedenimi dokazi. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, pa predstavlja nadaljnja pritožbena navedba, da pa četudi bi pesek v času nezgode bil že pred podvozom, ga tožnik zaradi zgoraj opisanih okoliščin ni mogel opaziti (še posebej, ker se je premikal, svoj pogled pa je usmerjal naprej - proti izhodu iz podvoza, kjer se cesta nadaljuje v oster, nepregleden desni ovinek). Izvedenec, ki mu je sodišče upravičeno sledilo, je na podlagi fotografij, posnetih na dan škodnega dogodka, pravilno ugotovil, da je bil pesek tudi pred podvozom, in v mnenju zgolj dodal, da je tudi ob ogledu bil prisoten že pred podvozom, kar je izkazal z drugo fotografijo. Zato ni utemeljena graja, da je pravno zmoten zaključek sodišča, da bi tožnik v času nezgode lahko pesek videl oziroma da je pesek pred podvozom razviden tudi iz fotografij, ker te okoliščine (ob ogledu izvedenca) niso primerljive z okoliščinami v času nezgode. Ne drži, da se vprašanje vidnosti peska pred podvozom v pravdi sploh ni odprlo in obravnavalo in da se tožnik ni imel nobene možnosti glede tega izjasniti ter da zato tudi iz tega razloga izpodbijana sodba predstavlja prepovedano sodbo presenečenja. Sodišče je namreč izvedencu postavilo vprašanje, kakšna je bila vidljivost in možnost zaznave peska na vozišču, ko se je tožnik približeval predoru (podvozu) in ko je zapeljal vanj ter ali je vezir (prav: vizir) na čeladi vplival na vidljivost ter kako. Izvedenec pa je na to vprašanje (št. 1 na str. 141) odgovoril, da bi voznik moral zaznati pesek na vozišču (torej ne le v podvozu), brez ali pa z uporabo vizirja, še posebej, če se je podvozu približeval z majhno hitrostjo, tako kot je podal na pričanju.

23. Kot je že navedeno, se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvostopenjskega sodišča o 30 % tožnikovem soprispevku k nastanku škodnega dogodka. Prizadevanje tožnika, da ta soprispevek ne more biti večji od 10 %, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno, glede na težo kršitve tožnika njegov soprispevek opredelilo s 30 %. Ne drži, da je prisojeni 30 % soprispevek občutno previsok in nesorazmeren s številnimi ugotovljenimi kršitvami toženih strank. Zgolj en primer sodne prakse, ki ga izpostavlja tožnik (sodba Višjega sodišča v Celju Cp 570/2008 z dne 22. 1. 2009), ne izkazuje sodne prakse, sploh pa tudi ni primerljiv glede na očitane kršitve.3 Sodišče prve stopnje je v pravi meri upoštevalo kršitve tako tožnika kot toženk; glede na to, da gre za na strani toženk za več kršitev, ki so bile vzrok za škodni dogodek, je pravilno delež toženk večji (70 %). Prva tožena stranka navaja, da je glede na podano mnenje sodnega izvedenca (da tudi v kolikor sta motorista v ovinek pripeljala s hitrostjo največ 25 km/h, sta v ovinek pripeljala na skrajni meji hitrosti, ter da bi tožnik moral predvideti, da obstaja možnost, da podvoz ni osvetljen in bi zato moral predvideti drugačne razmere voziščne konstrukcije v podvozu - npr. pesek, voda na vozišču, spolzko vozišče ipd., zato izvedenec meni, da je do nezgode prišlo zaradi napačne presoje voznika motornega kolesa glede trenutne prometne situacije z vidika poteka vozišča) ter navedbe tožnika, da je obravnavani odsek cestišča poznal (se je tam že peljal tudi z motorjem), saj je navedel, da je bil v tem tunelu po vsakem neurju pesek, in bi se od njega pričakovala večja stopnja skrbnosti oziroma previdnosti in prilagojenost hitrosti vožnje morebitnim drugačnim razmeram na tem delu ceste, tožnikov soprispevek k nastanku škode bistveno večji kot pa 30 %. Pritožbeno sodišče se s prvo toženko ne strinja, ker meni, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine. Prav tako druga tožena stranka zgolj z navedbo v pritožbi, da vztraja, da je za poškodbo izključno odgovoren tožnik sam, podrejeno pa predlaga, da kršitve s strani tožnika upošteva kot njegov 70 % soprispevek, ne more izpodbiti pravilnega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje o višini tožnikovega soprispevka.

24. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje potrdilo vmesno sodbo, ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Po prvem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine lahko pričakuje. 2 Tožnik posebej izpostavlja, da je bilo izvedensko mnenje izdelano na podlagi ogleda kraja nezgode, ki ga je izvedenec opravljal v mesecu januarju 2019; pri čemer pa je do škodnega dogodka prišlo v mesecu juniju 2015. Navaja, da že v osnovi gre torej za dva popolnoma različna letna časa - zimo in poletje. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da obstajajo v različnih letnih časih tudi povsem različni dejavniki, kot so temperatura, vlažnost zraka, vidljivost, sončna bleščavost in podobno. Prav tako je bila v vmesnemu času opravljena tudi rekonstrukcija sporne ceste. To pomeni, da razmere v času ogleda kraja škodnega dogodka niso in ne morejo biti podobne, kaj šele identične razmeram v času škodnega dogodka. 3 Iz sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 570/2008 z dne 22. 1. 2009 izhaja, da je tožnik vozil 12 km/h ali 17 % nad dovoljeno hitrostjo in je kršil čl. 28 ZVCP; avtomobilist pa je kršil čl. 41 ZVCP, ko je pred motoristom zavijal v levo. Oba udeleženca sta kršila predpise in oba bi lahko preprečila trčenje, vendar je krivda avtomobilista 80 %, ker je opravljal manever zavijanja v levo in odvzel prednost tožniku. Motorist pa je s prekoračeno hitrostjo prispeval k trčenju z 20 %.