Jedro

Druga alineja 4. člena Uredbe zadrževanje v ujetništvu opredeljuje kot oddvojitev živali od populacije, ki je daljše od treh ur (razen, če gre za tranzit živali). Pri gojenju osebkov, ki so bili rojeni v ujetništvu, zato ni mogoče govoriti o oddvojitvi živali od populacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdala dovoljenje za gojitev osebkov ptic južni sokol (Falco biarmicus) v ograjenem prostoru v voljerah na zemljišču parc. št. 491 k. o. ... ter določila obveznosti v zvezi z rejo sokolov in vodenjem evidence. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je o izdaji dovoljenja odločal v ponovljenem postopku po tem, ko je presodil, da se prepovedi iz drugega odstavka 13. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/04 in naslednji – v nadaljevanju Uredba) ne nanašajo na osebke zavarovanih prostoživečih živalskih vrst sokolov, ki niso bili odvzeti iz narave (izvaljene in gojene v ujetništvu). Obstoj pogojev za izdajo dovoljenja pa je presojal po 29. členu Uredbe o ravnanju in načinih varstva pri trgovini z živalskimi in rastlinskimi vrstami (Uradni list RS, št. 39/08 – v nadaljevanju Uredba o trgovini). Ugotovil je, da je prizadeta stranka v vlogi navedla potrebne podatke o gojitelju, lokaciji in datumu začetka gojitve, opisala matično skupino živali s podatki o posameznih osebkih. Tako je ugotovil, da gre za dva osebka, rojena in gojena v ujetništvu ter označena na predpisan način, prizadeta stranka pa je izkazala tudi njuno zakonito pridobitev. Prizadeta stranka naj bi bila tudi po mnenju Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave ustrezno usposobljena za njihovo gojitev in oskrbo.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in pritrdil stališču prvostopenjskega organa, da se prepovedi iz 13. člena Uredbe ne nanašajo na osebke ptic, izvaljene in gojene v ujetništvu. Pri tem se sklicuje tudi na 7. člen Uredbe in na direktive, ki so navedene v tretjem odstavku 1. člena Uredbe.

Tožnik navedeno odločitev izpodbija kot društvo, ki ima pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano dovoljenje in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Navaja, da južni sokol sodi med ujede in da je v evropskem merilu ogrožena vrsta. Z legalizacijo zadrževanja v ujetništvu naj bi se povečala ogroženost prosto živeče populacije, saj naj bi ob pobegu take ptice v naravo nastala nevarnost genskega onesnaženja prosto živeče populacije. Povečale naj bi se tudi možnosti za prikrivanje osebkov, ki so bili iz narave odvzeti nelegalno. Zato meni, da je v interesu varstva ptic, da se gojitev ogroženih sokolov v ujetništvu za športne namene ne dovoli. Navaja, da je drugostopenjski organ v isti zadevi ob ponovnem odločanju zavzel nasprotno stališče od stališča, na katerem je temeljila njegova prva odločitev in za katerega se zavzema tudi tožnik. Toženki očita, da v obrazložitvi dovoljenja ni navedla določb predpisov, na podlagi katerih je bilo dovoljenje izdano. Sklicevanje na stališče, ki ga je Ministrstvo za okolje in prostor navedlo v odločbi, ki jo je izdalo v drugem upravnem postopku, po mnenju tožnika ne zadošča. Zato meni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Po tožnikovem mnenju dovoljenja za gojitev ni mogoče izdati, ker bi bilo to v nasprotju z drugim odstavkom 13. člena Uredbe, ki izrecno prepoveduje zadrževanje osebkov ujed in sov v ujetništvu. Sklicevanje toženke na direktive Evropske Unije zavrača, ker meni, da lahko države članice prosto uredijo vidike varstva ptic, ki jih direktive ne urejajo, in uvedejo strožje varstvene ukrepe. Stališče, da se drugi odstavek 13. člena Uredbe nanaša le na tiste osebke varovanih vrst ujed, ki so bili odvzeti iz narave, ne pa na tiste, ki so bili vzrejeni v ujetništvu, naj bi bilo napačno. Meni, da je dovoljenje za gojitev južnega sokola možno dobiti le v primeru, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 15. člena Uredbe in da določbe 7. člena Uredbe niso pravna podlaga v obravnavanem primeru. Prvostopenjskemu organu očita, da je prezrl ugotovitve in napotke drugostopenjskega organa, razlaga, da naj bi drugostopenjski organ zmotno ugotovil pravno stanje, pa naj bi bila napačna. Sodišču predlaga, naj postavi predhodno vprašanje glede razlage prava Evropske Unije, če bi menilo, da obstaja dvom o tem, ali sme država članica sama prepovedati zadrževanje ujed v ujetništvu.

Toženka v odgovoru vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Na tožbo sta odgovorila prizadeta stranka in B., ki ji je bil, prav tako kot tožniku, kot stranskemu udeležencu omogočeno sodelovanje v upravnem postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani akt. Menita, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, saj je prizadeta stranka vložila zahtevo za izdajo dovoljenja za gojitev južnih sokolov in ne za njihovo zadrževanje v ujetništvu. Sklicujeta se na osem upravnih postopkov, v katerih je bilo že odločeno na podlagi stališča, na katerem temelji tudi izpodbijana odločitev. Poleg tega naj bi organ prve stopnje izdal približno 100 potrdil o zakoniti pridobitvi osebkov in dovoljenj za ravnanje z osebki ptic ujed, ki so izvirali iz gojitev. Opozarjata še na prvi odstavek 3. člena Uredbe in na opredelitev pojma „zadrževanje v ujetništvu“ iz druge alineje 4. člena Uredbe in iz obrazložitve Uredbe. Glede na opredelitev pojmov iz 6. in 7. točke 11. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZON), naj gojena žival nikoli ne bi bila del populacije. Sklicujeta se tudi na sodno prakso Sodišča evropskih skupnosti, iz katere naj bi izhajalo, da se Direktiva Sveta 79/409/EGS ne nanaša na primerke v ujetništvu izvaljenih in gojenih ptic. Opozarjata tudi na ustavnost in zakonitost Uredbe, saj razlaga 3. člena, po kateri bi se 13. člen nanašal na prepoved posedovanja oziroma imetništva ptic ujed ne glede na njihov izvor, ne bi bila v skladu s 43.a členom Zakona o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 17/08), ki dovoljuje sokolarjenje z domorodnimi vrstami ptic ujed. Poleg tega je gojena žival zasebna last, prosto živeča pa je del naravne populacije vrste. Poseg v zasebno lastnino naj bi pomenil poseg v zasebno lastnino državljanov Republike Slovenije in jih postavil v podrejen položaj v primerjavi z drugimi državljani Evropske Unije, ukrep pa naj bi tudi onemogočal svoboden pretok blaga na celotnem ozemlju evropske Unije. Opozarjata še, da je poseganje v ustavno zagotovljene pravice mogoče le na podlagi zakona, če za to obstaja jasen in ustavno dopusten cilj in če poseg prestane test sorazmernosti.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o izdaji dovoljenja. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve sodišče sicer ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta in lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP). Vendar dejstvo, da je drugostopenjski organ v prvem postopku odločil na podlagi stališča, za kakršnega se zavzema tožnik in ki je drugačno od stališča, na katerem temelji odločitev o zavrnitvi njegove pritožbe, samo po sebi ne more utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijanega dovoljenja. Zato na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega dovoljenja tudi ne more vplivati morebitno napačno sklicevanje prvostopenjskega organa na spremembe besedila tretjega odstavka 1. člena Uredbe. S tem je namreč prvostopenjski organ le utemeljeval razlog za neupoštevanje stališča drugostopenjskega upravnega organa iz prvega postopka, ni pa to vsebinski razlog za izdajo dovoljenja.

Tožbeni ugovor, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, je neutemeljen. Ne drži namreč trditev, da niso navedene določbe predpisov, na podlagi katerih je bilo dovoljenje izdano. Že v uvodu izpodbijanega dovoljenja je navedeno, da je izdano v postopku po 21. členu ZON, v zvezi z 28. členom Uredbe o trgovini, iz same obrazložitve pa je razvidno, da je upravni organ ugotavljal pogoje za izdajo dovoljenja v skladu z 29. členom Uredbe o trgovini, prav tako je v obrazložitvi navedel pravno podlago za določitev obveznosti v zvezi z rejo. Stališče iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor, na katerega se v obrazložitvi sklicuje, pa ni podlaga za izdajo dovoljenja, temveč eden izmed razlogov, s katerim je upravni organ utemeljeval svoje stališče, da drugi odstavek 13. člena Uredbe ni pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru.

Tudi po presoji sodišča je tožnikovo stališče, da zaradi prepovedi zadrževanja ujed iz drugega odstavka 13. člena Uredbe ni mogoče izdati dovoljenja za gojitev osebkov južnega sokola, napačno. Po drugem odstavku 13. člena Uredbe je prepovedano zadrževati v ujetništvu žive živali iz reda ujed (Falconiformes) ali reda sov (Strigiformes). Po 3. členu Uredbe pa se določbe te uredbe uporabljajo za žive in mrtve živali prostoživečih vrst v vseh razvojnih oblikah, za dele mrtvih živali ali izdelke ali katerokoli drugo blago iz mrtvih živali in za specifične naravne situacije ali sestave, opredeljene v prvi alineji 4. člena Uredbe. Druga alineja 4. člena Uredbe zadrževanje v ujetništvu opredeljuje kot oddvojitev živali od populacije, ki je daljše od treh ur (razen, če gre za tranzit živali). Pri gojenju osebkov, ki so bili rojeni v ujetništvu, ni mogoče govoriti o oddvojitvi živali od populacije. Že navedeno po mnenju sodišča pomeni, da se 13. člen, ki določa prepoved zadrževanja v ujetništvu, uporablja za prostoživeče živali. Poleg tega taka razlaga izhaja tudi iz določb ZON in določb Uredbe o trgovini, ki urejajo gojenje živalskih vrst. Med strankami ni sporno, da iz direktiv, ki jih navaja tretji odstavek 1. člena Uredbe, ne izhajajo prepovedi za gojene živali. Taka obveznost ne izhaja niti iz 14. člen Direktive o ohranjanju prosto živečih ptic (79/409/EGS), ki določa, da lahko države članice uvedejo strožje varstvene ukrepe, kakor so ukrepi, predvideni po tej direktivi, saj se ta direktiva nanaša na ohranjanje vseh prostoživečih vrst ptic, naravno prisotnih na evropskem ozemlju /.../. Dopustnost strožjega urejanja pa ne pomeni, da je podzakonske predpise mogoče razlagati ne glede na njihovo vsebino.

V podzakonskem predpisu so lahko obveznosti in omejitve posameznikov le podrobneje urejene, po temelju pa mora obveznost oziroma omejitev izhajati iz zakonske ureditve (87. člen Ustave). Da mora biti zakon vsebinska podlaga za podzakonske akte, izhaja tudi iz načela zakonitosti (120. in 153. člen Ustave). Tožnik pa ne navaja, da bi prepoved, za katero se zavzema, izhajala iz zakonske ureditve. Tudi po presoji sodišča prepoved iz drugega odstavka 13. člena Uredbe za gojene živali (če bi se ta določba Uredbe nanašala tudi nanje) ne bi imela podlage v zakonu. Upravni organ torej nima pravice podzakonskih predpisov razlagati tako, da bi s tem določil obveznosti oziroma omejitve, ki nimajo vsebinske podlage v zakonu. Zato so pravno nepomembni tudi razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje prepoved gojenja sokolov.

Med strankami ni sporno, da se izpodbijano dovoljenje nanaša na gojenje osebkov ptic, ki so bile rojene in vzgojene v ujetništvu. Navedba „prostoživeče vrste južni sokol (Falco biarmicus)“ v izreku izpodbijanega dovoljenja ne pomeni, da gre za dovoljenje, ki bi se nanašalo na osebke ptic, ki so bile oddvojene od populacije, tj. odvzete iz narave, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da gre za gojene osebke. Gre torej le za poimenovanje prostoživeče vrste, ki kot gojena nima drugačnega imena. Gojenje osebkov prostoživečih živalskih vrst pa ureja četrto poglavje Uredbe o trgovini, ki je bila izdana na podlagi 24. člena ZON. Pogoje za izdajo dovoljenja za gojitev osebkov živalskih vrst določa 29. člen te uredbe, tožnik pa ne trdi, da ti pogoji niso izpolnjeni. Tudi sodišče ne vidi razloga za dvom v ugotovitev toženke, da so pogoji za izdajo dovoljenja za gojitev osebkov navedene živalske vrste izpolnjeni.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.