Jedro

Glede na trditveno podlago pravdnih strank je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni sporno, da imajo tožniki služnostno pot v obsegu, določenem s pravnomočno sodno odločbo, v svoji posesti. Ni torej sporno, da so tožniki imetniki pozitivne stvarne služnosti. Imetnik pozitivne stvarne služnosti pa izvršuje dejansko oblast nad stvarjo na služečem zemljišču, zato mu je po stališču sodne prakse in teorije zagotovljeno posestno varstvo.

Šlo je le za specifikacijo že postavljenega tožbenega zahtevka, saj je tožeča stranka glede na ugotovitve izvedenca zgolj popravila oziroma prilagodila besedilo tožbenega zahtevka, ki pa je po vsebini ostal enak. Ker ni šlo za spremembo istovetnosti tožbenega zahtevka ali njegovo povečanje, ne gre za spremembo tožbe (3. odstavek 184. člena ZPP), zato privolitev tožene stranke ni bila potrebna.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. izreka), v II. izreka tožencu naložilo, da je dolžan na svoje stroške vzpostaviti prvotno posestno stanje trase služnostne poti v širini od pribl. 20 cm do 40 cm in pribl. dolžini 92 m na južnem in vzhodnem delu parc. št. 1108, k.o. H., kot je razvidno iz izvedeniškega mnenja in skice z dne 15.6.2009, in sicer tako da mora odkopani del poti nasuti z zemljo, ga zravnati in utrditi, vzpostaviti brežino in jo utrditi, tako da bo pot znova prevozna za prevoze s traktorjem s prikolico in drugimi priključki in z osebnimi motornimi vozili; ter da se je dolžan v bodoče vzdržati vsakršnega poseganja v posest tožnikov, zlasti pa onemogočenja in oteževanja izvrševanja vožnje ter opustiti vsaka podobna motitvena dejanja. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je dolžan tožnikom povrniti toženec (III. izreka sklepa).

Toženec sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga višjemu sodišču, da po ugoditvi pritožbi sklep razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. V zvezi z dovolitvijo spremembe tožbe prvostopenjskemu sodišču očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je kljub njegovemu nasprotovanju tožeči stranki dopustilo modifikacijo tožbenega zahtevka. Vlogo z modifikacijo je prejel šele na naroku. Sodišče je enostransko sledilo navedbam tožeče stranke ter pavšalno navedlo, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami, pri čemer pa mu ni ponudilo možnosti, da se o spremembah izjavi. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 721/2001, ko obrazlaga, da mu je sodišče prve stopnje odvzelo možnost obravnavanja. Pripominja, da sodišče svoje ocene o smotrnosti dovolitve spremembe tožbe ni utemeljilo. Meni tudi, da je dejansko stanje povsem nepopolno, če ne celo zmotno ugotovljeno, posledično pa je zmotno uporabljeno materialno pravo. Ker so tožniki vseskozi nemoteno izvrševali svoje posestno upravičenje, ni izkazan niti pravni niti ekonomski interes za vložitev tožbe zaradi motenja posesti. Vztraja, da niso podane predpostavke za ugoditev tožbenemu zahtevku in prvostopenjskemu sodišču očita, da se do njih ni kategorično opredelilo (kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Isto kršitev sodišču očita tudi, ker da je najprej kot nesporno ugotovilo, da je toženec izvajal zemeljska dela ob trasi služnostne poti, kasneje pa, da so bila dela izvedena na trasi služnostne poti. Prereka dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, češ da je pavšalno zaključilo, da so izpovedbe tožnikov in z njihove strani predlaganih prič edine verodostojne, pri tem pa ni upoštevalo, da so zainteresirane za izid pravdnega postopka. Na drugi strani je neobrazloženo ocenilo izpovedbo toženca in z njegove strani predlaganih prič z nižjo stopnjo verjetnosti zgolj zato, ker se niso po oceni sodišča skladale z ugotovitvami izvedenca. Takšno ravnanje sodišča je pristransko in arbitrarno ter samovoljno. Ni povsem jasno na kakšni podlagi je sodišče zgolj na podlagi izpovedbe drugega tožnika ocenilo, da si je dobro ogledal poseg v brežino trase in samo traso služnostne poti. Priča M. R. je izpovedala, da je toženec odkopal zgolj brežino ter tudi, da je njen sin še po posegu nemoteno prišel do njihove parcele. Sodišče je torej odločilo povsem mimo izpovedbe te priče. Priča J. K. pa je na naroku dvakrat izpovedala diametralno nasprotno o možnostih vožnje. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora, da se s pričami ne sme razširjati trditvena podlaga, ampak se je v celoti oprlo na izpovedbe tožnikov in z njihove strani predlaganih prič. Na delu, kjer je opravil dela, tožniki nimajo služnostne pravice, kar so enotno izpovedale vse z njegove strani predlagane priče. Iz fotografij pa je razvidno, da so tožniki vseskozi nemoteno vozili po trasi služnostne poti. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, da je nepravilna, ker je nepravilna odločitev o glavni stvari.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov in ob uradnem preizkusu odločitve po pooblastilu iz 2. odstavka 350. člena ZPP ugotavlja, da je prvo sodišče izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, in sicer določb 32. do 35. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ter da je glede na trditveno in dokazno podlago pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. V celoti sprejema dokazno oceno, ki je jasna in življenjsko logična ter oprta na pravilno oceno celotnega procesnega gradiva in izvedenih dokazov. Izpodbijani sklep vsebuje jasne in pravilne razloge o pravno odločilnih dejsvih glede glavne stvari, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje sklicuje (ne pa tudi glede spremembe tožbe). Glede na pritožbena izvajanja pa še pojasnjuje: Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je odločilo o tožbenem zahtevku, kakršnega je postavila tožeča stranka v zadnji pripravljalni vlogi z dne 2.9.2009, ne pa tudi stališče, da gre za spremembo tožbe. Šlo je le za specifikacijo že postavljenega tožbenega zahtevka, saj je tožeča stranka glede na ugotovitve izvedenca zgolj popravila oziroma prilagodila besedilo tožbenega zahtevka, ki pa je po vsebini ostal enak. Ker ni šlo za spremembo istovetnosti tožbenega zahtevka ali njegovo povečanje, ne gre za spremembo tožbe (3. odstavek 184. člena ZPP), zato privolitev tožene stranke ni bila potrebna. Povsem neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi pravice tožene stranke do izjavljanja v postopku. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 4.9.2009 je razvidno, da se je tožena stranka izjavila o pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 2.9.2009. Neutemeljeno se sklicuje v obrazložitev svojih pritožbenih navedb na prej navedeno odločbo Višjega sodišča v Kopru, saj ta ne obravnava primerljive situacije, temveč primer, ko tožena stranka na naroku, kjer je bila spremenjena tožba, sploh ni bila prisotna.

Glede na trditveno podlago pravdnih strank je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni sporno, da imajo tožniki služnostno pot v obsegu, določenem s pravnomočno sodno odločbo, v svoji posesti. Ni torej sporno, da so tožniki imetniki pozitivne stvarne služnosti. Imetnik pozitivne stvarne služnosti pa izvršuje dejansko oblast nad stvarjo na služečem zemljišču, zato mu je po stališču sodne prakse in teorije zagotovljeno posestno varstvo (gl. komentar dr. Mihe Juharta v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, izdano leta 2004, str. 876 in 877, ter več sodnih odločb, npr. Vrhovnega sodišča RS II Ips 669/2007, Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3197/2008 in II Cp 2400/2009).

Za posestno varstvo zadošča delna oblast nad stvarjo. Da ta obstaja potrjujeta obe pravdni stranki, saj zatrjujeta, da tožniki služnostno pot uporabljajo, tožena stranka trdi, da nemoteno. Tudi po oceni višjega sodišča pa so tožniki uspeli dokazati, da zaradi dejanj toženca uporaba služnostne poti ni več nemotena v obsegu, kot pred prekopom brežine in delno tudi same trase služnostne poti v mesecu maju leta 2008. V razmerju med več soposestniki iste stvari se skladno s 35. členom SPZ šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Toženec je z izvedenimi deli tako posegel v služnostno pot, da tožniki po njej ne morejo več voziti enako kot pred posegi, zlasti ne s traktorjem s priključki. Utemeljeno je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbam tožnikov in pričam M. R., E. P. in A. K., saj so bile njihove izpovedbe skladne ne le medsebojno, temveč tudi z ugotovitvami izvedenca v mnenju ter ugotovitvami sodišča in izvedenca ob ogledu na kraju samem. Katera dejstva šteje za dokazana, pa odloči sodišče na podlagi proste, vendar vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), kar je v konkretnem primeru tudi storilo in svoje zaključke primerno obrazložilo. Tudi v pritožbi očitanih protislovij ni. Sodišče prve stopnje je namreč najprej zapisalo, da je nesporno, da je toženec dela izvedel ob trasi služnostne poti, v nadaljevanju pa, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je z deli posegel tudi v samo traso služnostne poti. Nekaj so nesporna dejstva, drugo pa zaključki sodišča. Tako kot tožniki in priče, ki so jih predlagali oni, so tudi toženec in „njegove“ priče zainteresirani za izid te pravde, zato zainteresiranost za izid pravde ne more biti glavni kriterij za dokazno oceno. Povsem neutemeljeno pritožba sodišču očita pristranskost, arbitrarnost in samovoljo, saj je, kot že navedeno, zaključke glede dejanske podlage sodbe sprejelo na podlagi 8. členu ZPP skladne celostne dokazne ocene, ki je v sklepu tudi primerno obrazložena. Tožena stranka pa v pritožbi izpostavlja zgolj posamezne izseke izpovedb prič, ki jih iztrga iz konteksta. Tako npr. M. R. ni izpovedala, da je njen sin tudi po posegu prišel nemoteno do njihove parcele, temveč da ve, da je prišel do parcele, ne ve pa kako. Izpovedala je tudi: „Po posegu S. v traso služnostne poti je v tem ovinku nastal problem z vožnjami“, ne pa, da je posegel le v brežino. Tudi priča J. K. je jasno izpovedala, da se po posegu toženca v pot ne da voziti kot pred tem, voziti morajo veliko bolj previdno in s krajšim vozilom. Po pripombi tožene stranke na zaslišanju, češ da si prihaja v nasprotja, je priča pojasnila, da so pred posegom toženca tudi po mokrem lahko vozili po služnostni poti z avtom, sedaj pa ne več, tako da v njeni izpovedbi ni nobenih nasprotij ali nejasnosti. Pa tudi trditvene podlage sodišče ni širilo. Z izpovedbami so priče le konkretizirale trditve tožeče stranke o posegu toženca in posledicah njegovega motilnega dejanja.

Tožeča stranka ne trdi, da sploh ne more voziti po služnosti poti, zato kolesnice na slikah ne dokazujejo nobenega spornega dejstva. Ker pa je tožeča stranka uspela dokazati, da je pri uporabi poti, ki jo ima v soposesti (25. Člen SPZ), po posegu toženca omejena oziroma soposesti ne more več izvrševati v enakem obsegu, kot jo je pred posegom, ima ekonomski in s tem tudi pravni interes za vzpostavitev stanja poti, kakršno je bilo pred motilnim ravnanjem toženca. Ob ugotovljenem posega toženca ni mogoče označiti za neznatnega. Ekonomski interes tožnikov za posestno varstvo pa je treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. Interes za motenjsko tožbo se tožeči stranki lahko odreče le, če se izkaže, da gre za šikanozno tožbo; da gre za zlorabo pravic, ki jih (so)posestnikom daje pravni red. Za navedeno pa v obravnavanem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje ne gre.

Ker je torej odločitev o glavni stvari pravilna, je materialnopravno pravilna tudi na 1. odstavku 154. člena ZPP temelječa odločitev o stroških postopka.

Ob povedanem se izkaže, da niso podani ne v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj jih tožeča stranka ni specificirano (163. člen ZPP) priglasila.