Jedro

Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja.

Glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti je potrebno upoštevati, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF-om navedeno vprašanje rešil na način, da se protiustavno znižan del pokojninskih dajatev izplača v nominalnih zneskih, torej brez obresti (2. člen ZOPRZUJF). Zato tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od razlik starostne pokojnine za vtoževano obdobje, obračunanih od vsakokratnega mesečnega izplačila znižane pokojnine do plačila razlike, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 11. 2012 in št. … z dne 27. 8. 2012 (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od razlik starostne pokojnine za obdobje od 1. 6. 2012 do 22. 3. 2013, obračunane od vsakokratnega mesečnega izplačila znižane pokojnine do plačila razlike, je zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je toženo stranko zavezalo, da tožniku v 15 dneh povrne 6,03 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti, je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tudi temu delu zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

S stališčem prvostopenjskega sodišča za zavrnitev vtoževanih zakonskih zamudnih obresti se ne strinja. Poudarja, da je tožena stranka na podlagi neustavnega zakona zadržala del pokojnine brez njegovega soglasja, kar pomeni, da z delom tega zneska ni mogel razpolagati. Izplačana mu je bila le glavnica, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki bi predstavljale povračilo za prepozno izplačane dele pokojnine v višini 150,00 EUR mesečno od 1. 6. 2012 do 22. 3. 2013. S tem so mu bile kršene pravice do dostojanstva (34. člen Ustave RS), protiustavno poseženo v pravico do socialne varnosti, varstvo pridobljenih zakonskih pravic (2. člen Ustave RS), kršeno načelo zaupanja v pravo in enako obravnavo z drugimi upokojenci, enakost pred zakonom (14. člen Ustave RS), prekomerno poseženo v pravico do pokojnine (50. člen Ustave RS), in v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Diskriminatorno je, da nekdo, ki zadrži nekaj tujega, ne plača zakonskih zamudnih obresti, ki izravnavajo zamik v izplačilu.

Sklicuje se na obligacijski zakonik, ki zagotavlja obresti. Kljub popravljanju krivice (vračilo neizplačane razlike v pokojnini) je zopet postavljen v položaj, ko ni enako obravnavan kot prejemniki pokojnin, ki jih ni prizadel ZUJF. Tožena stranka se mora zavedati, da za izvajanje protiustavnih zakonov nosi posledice. Dne 24. 6. 2013 ni odpravila posledic, temveč je le sledila zakonu, sprejetem po odločitvi Ustavnega sodišča, ki pa ne odpravlja posledic, temveč le vrača nominalno razliko v pokojnini.

Poudarja še, da sodišče tega primera ne bi smelo enačiti s položajem vojaških upokojencev zaradi zamude v prenosu izplačevanja pokojnin iz federacije na Republiko Slovenijo. Ne bi smelo uporabiti analogije in sklepati, da je zadeva iz odločbe U-I-15/2007 identična s predmetno zadevo. Skrb zbujajoče je, da je zavrnilno sodbo izdalo zato, ker ima država Slovenija prazno blagajno. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe, izdanega ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti kakršnih drugih, ki jih pritožba sicer uveljavlja, vendar ne utemeljuje. Zavrnilni del sodbe o vtoževani akcesorni denarni terjatvi je utemeljen s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbena izvajanja dodajala le še naslednje.

Pritožbeno sodišče je doslej že v številnih zadevah(1) zavzelo povsem jasno stališče, da si tožniki, ki so sicer vložili izpodbojno tožbo zoper upravne akte o negativni uskladitvi pokojnin po 143. členu ZUJF-a, potem, ko so bile na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013; v nadaljevanju ZOPRZUJF) z odločbami z dne 24. 6. 2013 pravnomočno odpravljene pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, več ne morejo izboljšati pravnega položaja. To velja tudi za vtoževano akcesorno denarno terjatev, torej zakonske zamudne obresti, ki v okoliščinah konkretnega primera ne morejo obstajati kot samostojna terjatev, temveč le v povezavi s pravico do pokojninske dajatve. Prav na to kaže neizpodbijani, že pravnomočni del prvostopenjske sodbe o odpravi posamičnih upravnih aktov o negativni uskladitvi pokojnin, v zvezi s čimer v smislu 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) sploh ni razsojano o razliki pokojninske dajatve iz spora o glavni stvari. Pravne posledice protiustavne negativne uskladitve pokojnin, so bile ob sojenju v predmetni zadevi že odpravljene z novejšimi posamičnimi upravnimi akti, izdanimi 24. 6. 2013 in meseca maja 2014 tudi dokončno vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred znižanjem pokojninskih dajatev.

Glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF-om navedeno vprašanje rešil na način, da se protiustavno znižan del pokojninskih dajatev izplača v nominalnih zneskih. Torej brez obresti (2. člen ZOPRZUJF). To pa pomeni, da ni mogoče izdati drugačne odločitve od izpodbijane, kot zmotno meni tožeča stranka.

Res je sicer, da so po naravi stvari zamudne obresti plačilo za prepustitev rabe denarnega zneska, in se izplačujejo v odstotku od zneska glavne terjatve za čas, v katerem ta obstaja. V ekonomskem smislu so nadomestilo za uporabo tujega denarja, ki naj upniku nadomesti korist, ki bi jo imel, če bi določeno vsoto lahko uporabljal. V bistvu so objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Odločilen je odgovor na vprašanje, ali in kdaj dolžnik zaide v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznost. Vendar se v predmetni zadevi tožnik ne more uspešno sklicevati na Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ), saj ne gre za akcesorno denarno terjatev iz obligacijskega prava. Javno pravnih terjatev iz sistema socialne varnosti ni mogoče enačiti z obligacijskimi terjatvami. Pravne posledice zamude v izplačilu pokojninskih denarnih dajatev so prav zato posebej urejene v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami - v nadaljevanju ZPIZ-1). Tovrsten zakonodajalčev pristop je glede na naravo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter postopek njihovega priznavanja, tudi povsem logičen. Tako je po 277. členu ZPIZ-1 zavod dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke le, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60-ih dni od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Takšno dejansko stanje v predmetni zadevi seveda ni podano. Zamude v realizaciji izpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin ni bilo in kaj takega tožnik niti ni zatrjeval. Prav tako ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, po katerem je zavod iz naslova odškodnine zavezan plačati zakonske zamudne obresti med drugim tudi v primeru, če je denarno dajatev dolžan izplačati za nazaj na podlagi sodne odločbe. V predmetni zadevi sta bila z neizpodbijanim, že pravnomočnim delom sodbe sicer odpravljena posamična upravna akta o negativni uskladitvi pokojnin, vendar brez odreditve izplačila razlike v pokojninski dajatvi za nazaj, saj so bile pravne posledice negativne uskladitve pokojnin med tem že odpravljene.

Glede na to, da so v skladu z ZOPRZUJF-om odpravljene pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, tako da je bilo nominalno že vzpostavljeno stanje, kakršno je obstajalo pred protiustavnim posegom v pokojninsko dajatev, v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uspešno zatrjevati diskriminacije, niti nadaljnjih kršitev ustavnih pravic. Pritožbeno uveljavljanje kršitve načela pravne in socialne države, enakosti pred zakonom, pravice do lastnine in drugih, z ustavo zajamčenih človekovih pravic, je zato moralo ostati brezuspešno.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo na temelju 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na takšen izid pritožbenega postopka je bilo ob uporabi 154. člena ZPP, potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

(1) npr. Psp 484/2013, Psp 485/2013, Psp 523/2013, Psp 480/2014 in drugih.