Jedro

Naloga sodišča (ne izvedenca) je, da glede na trditveno podlago in izvedene dokaze presodi, katera dejstva šteje za dokazana. V ta namen mora sodišče presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presoditi, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje teh metodoloških napotkov ni upoštevalo, pač pa je, kot pravilno opozarja pritožba, v resnici upoštevalo le mnenje podjetja A. d. o. o., ki ga ni soočilo z drugimi izvedenimi dokazi. Sodišče bi moralo dokaz z izvedencem dopolniti, saj mnenje ni jasno in popolno.

Zmotno je stališče, da je vprašanje, ali je za nastanek škode, ki jo tožeča stranka uveljavlja v zvezi s poškodbami na posebni opremi, materialno pravno gledano vprašanje obstoja vzročne zveze med nastalo škodo in prometno nesrečo. Tožena stranka je priznala, pa tudi z izvedencem cestno prometne stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prometno nesrečo povzročil stranski intervenient. Tudi če je res, da oprema v vozilu tožeče stranke ni bila ustrezno nameščena oziroma zaščitena (dejansko stanje v zvezi s tem ni popolno ugotovljeno), to ni izključni vzrok nastanka škode. Tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi prišlo do zatrjevanih poškodb brez trka. Morebitna neustrezna namestitev opreme sama po sebi ne povzroči poškodb, do padca predmetov je prišlo zaradi sil, ki so delovale ob trku, ki ga je (prometno nesrečo) povzročil stranski intervenient. Z morebitno nepravilno namestitvijo opreme je tožeča stranka kvečjemu prispevala k nastanku škode ali povzročila, da je škoda večja, kot bi bila sicer. Gre za vprašanje deljene odgovornosti (171. člen OZ) in ne vzročne zveze.

Materialno dokazno breme za dejstva, ki vodijo do delne razbremenitve odgovornosti, je na toženi stranki.

V primeru, če stranka, ki nosi materialno dokazno breme, zatrjevana dejstva izkaže (z visoko stopnjo verjetnosti), se procesno dokazno breme prevali na drugo stranko. Če je potrebno za ugotovitev pravno relevantnih dejstev znanje strokovnjakov z več področij, sodišče izvedensko delo zaupa strokovni instituciji.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu (točke II do IV izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske škode, ki je tožeči stranki nastala v škodnem dogodku - prometni nesreči dne 13. 12. 2013: toženi stranki je naložilo v plačilo 244 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2014 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 98,01 EUR stroškov postopka, stranskemu intervenientu pa mora stroške postopka v znesku 3.050,19 EUR povrniti tožeča stranka.

2. Pritožuje se tožeča stranka, uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, naj višje sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Mnenje podjetja A. d. o. o. ni prepričljivo niti strokovno in ga ni mogoče preizkusiti. Ker sodišče ni prejelo dopolnitve izvedenskega mnenja, izvedenca pa tudi zaslišalo ni, niti ni postavilo novega izvedenca, je kršilo pravico do kontradiktornega postopka. Iz spisa izhajajo drugačni podatki, kot jih je navajalo podjetje v mnenju, in ni se opredelilo do izjave g. B. B. o tem, kako je bila nameščena oprema v vozilu in do tega, da je bil trk močan. Gre zgolj za osebno mnenje tistega, ki je mnenje pisal, kdo je to in kakšne reference ima, iz mnenja ni razvidno. Nikjer v spisu ni navedeno, da je računalnik padel; pokvaril se je zaradi intenzitete trka – v izvedenskem mnenju so povzeta napačna dejstva, posledično je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. B. B. je v izjavi navedel, da je bila oprema fiksno pritrjena in zavarovana v ustreznih kovčkih, sodišče pa je odločilo v nasprotju s tem (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V mnenju ni pojasnjeno, iz katerega predpisa izhaja, kako mora biti nameščen kovček, v katerem so senzorji. To določajo standardi SIST EN 13477-2:2001 in 2011, ki jih podjetje ni niti omenilo. Trditev podjetja A. d. o. o., da senzorji niso bili pravilno nameščeni in zavarovani, nima nobene podlage v spisu. Trditev, da se v nobenem primeru ne more zgoditi, da bi kovček kam padel, ni življenjska. Pravilnik o delih in opremi vozil ni strokovna podlaga za merilno tehniko. Poudarja, da tožena stranka nikoli ni prerekala, da bi bila oprema ob škodnem dogodku drugače vgrajena, kot jo je vgradil proizvajalec. Sodišče dejstev ni presojalo, kot mu nalaga 8. člen ZPP, ampak je sledilo zgolj mnenju podjetja A. d. o. o. Ker tožena stranka ni ocenila škode in se po svoji presoji ni udeležila ogleda v Franciji, ne more sodišče dokazno breme glede poškodb opreme in pravilne vgradnje opreme naložiti le tožeči stranki. Zmotna je presoja, da ne more odločiti na podlagi 216. člena ZPP. Kršitev določb postopka je podana tudi zato, ker sodišče navaja, da ni bilo potrebe po zaslišanju g. B. B. Temelj bi lahko ugotavljalo z drugimi, že izvedenimi dokazi, ne nujno s strokovnjakom/izvedencem, ki ga v Sloveniji ni. Argument sodišča, da je izvedensko mnenje prepričljivo in logično, je prazen. Ker je tožeča stranka storila vse, da bi zavarovalnica vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo ter višino škode lahko ugotovila, se je dokazno breme obrnilo.

3. Stranski intervenient je na pritožbo odgovoril. Meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče je izčrpno obrazložilo, da je izdelavo izvedenskega mnenja zaupalo družbi A. d. o. o. in razloge, na podlagi katerih je mnenje ocenilo kot strokovno in pravilno. Mnenje je oprto na pravilnike in zakone, na relevantnih mestih se sklicuje na listine iz spisa. Z navedbami, da podjetje ni prebralo spisa, da navaja drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz spisa, da ni odgovorilo na pripombe, je tožeča stranka prekludirana. Ker gre za očitno neutemeljene pripombe, ki so delno tudi prepozne, sodišče utemeljeno ni zahtevalo ponovne dopolnitve izvedenskega mnenja. Navedbe tožeče stranke v pritožbi so vzete iz konteksta. Navedbe o padcu opreme se niso nanašale na sam računalnik, temveč na preostalo opremo. Na podlagi izjave g. B. B. sodišče ni moglo zaključiti, da je podana vzročna zveza. Iz izvedenih dokazov izhaja, da ni mogoče slediti navedbam tožeče stranke o pritrditvi opreme in njenem vzdrževanju. Vse to je sodišče prepričljivo ugotovilo in izčrpno obrazložilo, upoštevalo je 8. člen ZPP. Zavrača očitke, s katerimi tožeča stranka utemeljuje uporabo prostega preudarka (216. člen ZPP). Izjave prič in izvedenca cestno prometne stroke navedb tožeče stranke o nastanku škode ne potrjujejo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje povračilo premoženjske škode, za katero trdi, da je posledica prometne nesreče, ki jo je povzročil voznik nezavarovanega vozila, zato zanjo odgovarja toženi biro. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil povzročitelj nesreče voznik vozila stranskega intervenienta in toženi stranki naložilo plačilo škode, ki je ob nesreči nastala na plinski peči, ki je bila v vozilu (na vozilu nastalo škodo je tožena stranka poravnala pred pravdo), tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na opremo za ugotavljanje tesnosti plinskih instalacij (računalnik, senzorji), pa na podlagi zaključka v pravdi postavljenega izvedenca A. d. o. o., da če bi bila oprema pravilno vgrajena/pritrjena, ne bi prišlo do zatrjevanih poškodb senzorjev in računalnika, zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni izkazala vzročne zveze.

6. Utemeljena je pritožbena graja ravnanja sodišča po pridobitvi mnenja podjetja A. d. o. o. Tožeča stranka je pripombe na mnenje podala v roku, ki ga je določilo sodišče za podajo pripomb na izvedensko mnenje, v nadaljnjih vlogah je podane pripombe le še dodatno obrazložila. Poleg kritike, da sodišče sploh ne bi smelo kot izvedenca postaviti podjetja A. d. o. o.,1 je že v prvi pripravljalni vlogi po vročitvi izvedenskega mnenja podala tudi vsebinske pripombe na mnenje: da podjetje ni opravilo ogleda in zgolj domneva, da oprema ni bila pravilno vgrajena v vozilo ter obrazložila dejstva, ki po njenem dokazujejo, da je bila oprema pravilno vgrajena v vozilo; da je do škode prišlo zaradi močnega trka; opozorila je na izjavo g. B. B. in zaslišanje strokovnjaka C. C.; da mnenje ne vsebuje nobenih fotografij, iz katerih bi bilo mogoče razbrati podlago za zaključke; da podjetje spisa ni pregledalo in proučilo; da ima mnenje take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti. V vlogi je tožeča stranka zapisala, da izvedensko mnenje ne more biti podlaga za odločanje v zadevi in da podjetje mnenja tudi dopolniti ne more, ker za to "ni pristojno" in ga zato tudi ne more zagovarjati na sodišču. Sodišče je vlogo tožeče stranke posredovalo podjetju A. d. o. o. in ga pozvalo, naj se izjasni. Podjetje je odgovorilo le, da so po presoji in pregledu dokumentacije, ki je bila na voljo, za posamezna področja vključevali tudi stroko in na osnovi tega podali mnenje, od katerega ne odstopajo in je dopis tožeče stranke ponižanje njihovega dela in strokovnosti. V naslednjih vlogah, in sicer v odgovoru na vlogo stranskega intervenienta (vloga z dne 11. 7. 2019) ter po prejemu odgovora podjetja A. d. o. o. in opravljenem naroku, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se vpogleda mnenje izvedenca A. d. o. o. ter odgovor izvedenca, dokazovanje pa nadaljuje s postavitvijo izvedenca za strojne instalacije glede plinske peči ter naznanilo, da bo o predlogu tožeče stranke za izločitev izvedenca A. d. o. o. odločilo s pisnim sklepom, je tožeča stranka že podane pripombe še podrobneje obrazložila. Razen tega je bila s tem, da bo sodišče mnenje upoštevalo, ker ni ugodilo njenemu predlogu za izločitev izvedenca, seznanjena šele z vročitvijo izpodbijane sodbe, saj sodišče posebnega sklepa o tem ni izdalo. Ugovor stranskega intervenienta, da je tožeča stranka pripombe na mnenje podjetje A. d. o. o. podala prepozno, po obrazloženem ni utemeljen.

7. Stranka mora dokaz predlagati in tožeča stranka je dokaz s postavitvijo izvedenca predlagala. Izvedba dokaza pa je v pristojnosti sodišča, saj ono vodi dokazovanje (298. člen ZPP). Ko odloči, da bo izvedlo dokaz z izvedencem, ga mora izvesti tako, kot je določeno v členih 251 - 254 ZPP. Če mnenje ni jasno in popolno ali pa je samo s seboj in z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora sodišče pomanjkljivosti odpraviti. Glede na določila 254. člena ZPP mora najprej zahtevati dopolnitev v pravdi pridobljenega izvedenskega mnenja (pisno ali/in zaslišanje izvedenca), če se na ta način pomanjkljivosti ne odstranijo, pa določi drugega izvedenca. Na ta način mora ravnati tudi, če stranke ne dajo predloga za dopolnitev mnenja izvedenca ali njegovo zaslišanje.2

8. Tožeča stranka je opozarjala na nedoslednosti in zmotne predpostavke v mnenju izvedenca, a ta na pripombe ni odgovoril. Ob ugotovitvi izvedenca cestno prometne stroke o močnem trku, veliki potisni sili, velikih poškodbah strukture in celotne konstrukcije obeh vozil ter velikem negativnem pospešku, se vzpostavlja dvom v zaključke izvedenca A. d. o. o., da morebitna škoda ni posledica nesreče. Zaključek, da oprema ni bila pravilno vgrajena oziroma pritrjena, je podjetje A. d. o. o. utemeljilo z določbo 42. člena Pravilnika o delih in opremi vozil, ki določa, da mora vozilo, v katerem se izvaja neka dejavnost, imeti vso vgrajeno opremo v vozilu tako zavarovano, da se prepreči njeno nehoteno premikanje med vožnjo in pri močnem zaviranju. Ob ugotovitvah izvedenca cestno prometne stroke, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijani sodbi, ni mogoče zaključiti, da je prišlo do nehotenega premikanja računalnika in senzorjev med vožnjo ali pri močnem zaviranju. In pravilno tožeča stranka opozarja tudi, da zaslišanje strokovnjaka C. C. in izjava g. P. vzbujata dvom v zaključke podjetja A. d. o. o. Naloga sodišča (ne izvedenca) je, da glede na trditveno podlago in izvedene dokaze presodi, katera dejstva šteje za dokazana. V ta namen mora sodišče presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presoditi, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje teh metodoloških napotkov ni upoštevalo, pač pa je, kot pravilno opozarja pritožba, v resnici upoštevalo le mnenje podjetja A. d. o. o., ki ga ni soočilo z drugimi izvedenimi dokazi. Sodišče bi moralo dokaz z izvedencem dopolniti, saj mnenje ni jasno in popolno. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Razen tega je višje sodišče ob uradnem preizkusu materialno pravne pravilnosti izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo škode na nadgradnji vozila (računalnik, senzorji), ker ni vzročne zveze, materialno pravno zmotna. Zmotno je stališče, da je vprašanje, ali je za nastanek škode, ki jo tožeča stranka uveljavlja v zvezi s poškodbami na posebni opremi, materialno pravno gledano vprašanje obstoja vzročne zveze med nastalo škodo in prometno nesrečo (točka 23 izpodbijane sodbe). Tožena stranka je priznala, pa tudi z izvedencem cestno prometne stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prometno nesrečo povzročil stranski intervenient. Tudi če je res, da oprema v vozilu tožeče stranke ni bila ustrezno nameščena oziroma zaščitena (dejansko stanje v zvezi s tem ni popolno ugotovljeno), to ni izključni vzrok nastanka škode. Tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi prišlo do zatrjevanih poškodb brez trka. Morebitna neustrezna namestitev opreme sama po sebi ne povzroči poškodb, do padca predmetov je prišlo3 zaradi sil, ki so delovale ob trku, ki ga je (prometno nesrečo) povzročil stranski intervenient. Z morebitno nepravilno namestitvijo opreme je tožeča stranka kvečjemu prispevala k nastanku škode ali povzročila, da je škoda večja, kot bi bila sicer. Gre za vprašanje deljene odgovornosti (171. člen OZ) in ne vzročne zveze. S tem, ko sodišče prve stopnje ni uporabilo določb 171. člena OZ, je napačno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP). In ker v resnici ne gre za vprašanje vzročne zveze, pač pa (če se bo izkazalo, da oprema ni bila pravilno nameščena) deljeno odškodninsko odgovornost, je zmotno porazdeljeno tudi dokazno breme. Materialno dokazno breme za dejstva, ki vodijo do delne razbremenitve odgovornosti, je na toženi stranki.4

10. Opisane kršitve terjajo razveljavitev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem delu. Ker dokaz z izvedencem A. d. o. o. ni bil pravilno izveden, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in ker zaradi nepopolne dokazne ocene niso (pravilno) ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, je potrebna obsežna dopolnitev dokaznega postopka. Če bi višje sodišče prvič samo ugotavljalo cele sklope relevantnih dejstev, bi nedopustno poseglo v pravico pravdnih strank do izjave v postopku in do pritožbe. Zato je na podlagi določb 354. in 355. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njem bo moralo sodišče prve stopnje ponovno zahtevati dopolnitev mnenja izvedenca A. d. o. o. Če mnenje ne bo dopolnjeno, ali če tudi po dopolnitvi mnenje ne bo jasno in strokovno utemeljeno ter brez protislovij, bo treba angažirati novega izvedenca. Pravilno je namreč stališče izpodbijane sodbe, da lahko sodišče na podlagi 216. člena ZPP po prostem preudarku odloči le glede višine zahtevka. Pritožbeno sodišče opozarja na pravila o trditvenem in dokaznem bremenu glede soodgovornosti oškodovanca, in da se v primeru, če stranka, ki nosi materialno dokazno breme, zatrjevana dejstva izkaže (z visoko stopnjo verjetnosti), procesno dokazno breme prevali na drugo stranko. Če je potrebno za ugotovitev pravno relevantnih dejstev znanje strokovnjakov z več področij, sodišče izvedensko delo zaupa strokovni instituciji (tretji odstavek 245. člena ZPP).5 Po izvedbi dokazov bo moralo sodišče prve stopnje narediti 8. členu ZPP skladno, to je celostno dokazno oceno, pri čemer lahko upošteva le tista dejstva, ki jih stranke pravočasno zatrjujejo.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Pritožbeno sodišče pripominja, da je to kritiko sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (pritožba te odločitve sodišča niti ne izpodbija). 2 prim. npr. sklep VS RS II Ips 145/2017, odločbi US RS Up–680/14 in Up-370/17. 3 Ali je padel tudi računalnik ali le senzorji, ni raziskano. 4 gl. npr. sodbi VS RS II Ips 287/2014 in II Ips 255/2014. 5 V Sloveniji imamo več inštitutov, kjer so zaposleni strokovnjaki z različnih področij (npr. Inštitut Jožefa Stefana) in več strojnih fakultet (v Ljubljani, v Mariboru, Novem mestu).