Jedro

Ker zatrjevane škode tožnik ni opredelil z zneskom zakonskih zamudnih obresti, ki bi mu šle, če zakonodajalec ne bi uveljavil pravila ne ultra alterum tantum, ampak ga je opredelil z zneskom, ki bi ga dobil, če bi denarni znesek, ki mu ga je toženka dolgovala na dan 1. 1. 2002, vezal na daljši rok pri banki, oziroma kupil obveznice Republike Slovenije, argument sodbe, da je tožnik izgubil pravico do zakonskih zamudnih obresti zaradi spremembe zakona in da taka izguba pravice ne more biti predvidljiva posledica zatrjevanega nedopustnega ravnanja, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo 1) primarni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 44.781,05 EUR in znesek neupravičeno pridobljene koristi v višini povprečne obrestne mere na dobo nad tri leta, po kateri se je zadolževala v obdobju od 1. 1. 2002 do 7. 9. 2012 oz. 138.492,99 EUR v višini najmanj 74.487,87 EUR oziroma po izračunu izvedenca oziroma razliko neupravičeno pridobljene koristi, ki presega znesek pod 1. točko zahtevka po izračunu izvedenca, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2012, 2) podredni zahtevek za plačilo neupravičeno pridobljene koristi v višini najmanj 74.487,86 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in 3) drugi podredni zahtevek za plačilo dejanske škode v višini najmanj 74.879,56 EUR oziroma po izračunu izvedenca, nastale zaradi strokovne napake sodišč, z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa naj opravi obravnavo in samo odloči o zahtevku. Sodišče je kljub njegovemu nasprotovanju povzelo toženkine navedbe, ki niso neposredno povezane z zahtevkom. Napačno je stališče sodbe, da ni relevantne povezave med kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in zatrjevano škodo, ker naj bi nastala zaradi netipičnih, neverjetnih in nepričakovanih posledic, ki so nastale z razveljavitvijo 376. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in retroaktivno prepovedjo teka zamudnih obresti. Ni upoštevalo pomembnega dela obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-267/06, da ne posega v upnikovo pravico do popolne odškodnine, čemur so, dokler so tekle, služile (med drugim) zamudne obresti. V sodbi je napačno interpretiran tožbenih zahtevek. Tožnik ne zahteva obresti, marveč le pravico do popolne odškodnine. Le iz previdnosti ga je opredelil v več variantah. Do zatrjevanega prikrajšanja ni prišlo zaradi razveljavitve 376. člena OZ, temveč zaradi predolgega trajanja sodnega postopka. Neutemeljen je očitek tožniku, da ni v zadostni meri opredelil navedb o toženkinem nedopustnem ravnanju. Za utemeljenost zahtevka zadostuje že ugotovitev, da je postopek trajal predolgo in da bi mu moral biti znesek 138.942,99 EUR prisojen najkasneje 1. 1. 2002. V podobnem primeru je bilo odločeno drugače (sodba VSL II Cp 2036/2012).

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sklicevanje na navedbe, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more vplivati na odločitev o pritožbi. Pritožbeno sodišče odloča o pritožbi v mejah razlogov, navedenih v pritožbi (drugi odstavek 350. člena ZPP).(1)

6. Tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v delovnem sporu. Zatrjeval je, 1) da je bila tožba vložena 18. 8. 1995, o celotnem zahtevku pa je bilo pravnomočno odločeno 20. 8. 2012, 2) da je bilo toženki z zadnjo sodbo, izdano v zadevi, naloženo plačilo 138.492,99 EUR, 3) da bi ob spoštovanju pravice do sojenja v razumnem roku moralo biti o zadevi odločeno najkasneje do 1. 1. 2002, 4) da mu je zato, ker tedaj ni mogel razpolagati z denarnim zneskom, do katerega je bil upravičen, in ker so zakonske zamudne obresti od zneska, ki mu ga je dolgovala toženka, tekle le do 1. 1. 2002, nastala škoda v višini obresti na bančne vloge, vezane za dobo nad enim letom, oziroma v višini obresti od obveznic Republike Slovenije, 5) da je za znesek obresti od obveznic Republike Slovenije tožnik prikrajšan, toženka pa obogatena, ker se ji v relevantnem obdobju ni bilo treba zadolžiti za znesek, ki ga je dolgovala tožniku.

7. Zaključek izpodbijane sodbe o neutemeljenosti primarno uveljavljenih odškodninskih zahtevkov temelji na stališčih, 1) da ni podana pravno upoštevna vzročna zveza med kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in višino neizplačane terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, in 2) da toženkino ravnanje ni bilo protipravno, ker ni šlo za kvalificirano kršitev v smislu namerne oziroma zavestno napačne razlage predpisa.

8. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba zmotno presoja obstoj vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo ustavne pravice in neizplačano terjatvijo iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Zatrjevane škode tožnik ni opredelil z zneskom zakonskih zamudnih obresti, ki bi mu šle, če zakonodajalec ne bi uveljavil pravila o prenehanju teka zamudnih obresti, ko dosežejo glavnico (ne ultra alterum tantum). Opredelil ga je z zneskom, ki bi ga dobil, če bi denarni znesek, ki mu ga je toženka dolgovala na dan 1. 1. 2002,(2) vezal na daljši rok pri banki, oziroma če bi kupil obveznice Republike Slovenije. Argument, da je tožnik izgubil pravico do zakonskih zamudnih obresti zaradi spremembe zakona (ki ni v neskladju z Ustavo(3)) in da taka izguba pravice ne more biti predvidljiva posledica zatrjevanega nedopustnega ravnanja, zato ne more biti utemeljen.(4) Pritožnik utemeljeno opozarja, da je že Ustavno sodišče pri presoji o skladnosti zakonske določbe, ki je pravilo ne ultra alterum tantum določala tudi za tek zakonskih zamudnih obresti, upoštevalo, da to pravilo upniku ne odvzema pravice uveljavljati odškodnine za morebitno škodo.(5) Sodna praksa je tudi že izrekla, da je pravno upoštevna posledica kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko tudi premoženjska škoda, opredeljena na način, kot jo je opredelil tožnik.(6) Če bi tožnik s potrebno stopnjo verjetnosti dokazal, da bi ob ustrezno hitri izvedbi postopka zatrjevani denarni znesek prejel do 1. 1. 2002 in da bi s tem zneskom razpolagal na zatrjevani način (vezava pri banki oziroma nakup obveznic), bi torej z zahtevkom uspel. Zaradi zmotnega zaključka o neobstoju vzročne zveze se sodba ni izrekla o obstoju zatrjevane škode.

9. Ker tožnik zatrjevane škode ni opredelil z zneskom zakonskih zamudnih obresti, ki bi mu šle, če zakonodajalec ne bi uveljavil pravila ne ultra alterum tantum, tudi ni pravilno stališče izpodbijane sodbe, da ni uveljavljal pravno priznane škode.

10. Potem ko je sodišče prve stopnje zavzelo stališče o neobstoju vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo ustavne pravice in zatrjevano škodo, ni bila potrebna opredelitev o obstoju drugih predpostavk odškodninske odgovornosti. Čim ena ni podana, zahtevek ni utemeljen. Ker pa stališče o neobstoju vzročne zveze ni pravilno, se pritožbeno sodišče izreka tudi glede dokazanosti protipravnosti toženkinega ravnanja.

11. Utemeljeno je pritožbeno stališče, da je tožnik nedopustnost toženkinega ravnanja utemeljeval s trditvijo, da mu je bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker se sodba izreka le o obstoju nesprejemljive napake pri odločanju, o obstoju zatrjevane kršitve ustavne pravice pa nima razlogov, odločitev o zavrnitvi zahtevka na odškodninski podlagi tudi zaradi neobstoja protipravnosti ni pravilna.

12. Ker je že iz navedenih razlogov treba izpodbijano sodbo razveljaviti, odgovor na ostale pritožbene navedbe ni potreben. Glede na to, da tožnik še v pritožbi vztraja pri stališču, da je treba nekatere navedbe in dokaze, ki jih je predložila toženka, prekriti oziroma izločiti, to vprašanje pa bo lahko pomembno v novem sojenju, pritožbeno sodišče le dodaja, da je stališče izpodbijane sodbe o tej tožnikovi zahtevi pravilno, res pa se je sodišče dolžno v sodbi izreči le o odločilnih dejstvih, povzemanje nebistvenih navedb in izrekanje o njih pa ni potrebno.

13. Po ugotovitvi, da je zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je dejansko stanje tako glede obstoja in obsega škode kot glede obstoja nedopustnega ravnanja ostalo neugotovljeno, bi z odločitvijo o vsebini zahtevka pred pritožbenim sodiščem mogla biti pravdnim strankam kršena pravica do pritožbe.

14. Razveljavitev odločitve o podredno postavljenih zahtevkih in o stroških postopka je posledica razveljavitve odločitve o primarnih zahtevkih. Pritožbeno sodišče dodaja, da se sodišču prve stopnje glede na stališče, da zahtevki niso utemeljeni, ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem določnosti postavljenih zahtevkov niti z vprašanjem razmerja med primarno in podrejeno postavljenimi zahtevki. Ker bosta v novem sojenju ti vprašanji lahko postali relevantni, opozarja, da je dopustno odločanje le v delu, v katerem je zahtevek postavljen določno ali vsaj določljivo, in da različne pravne podlage denarnega zahtevka ne zahtevajo eventualne kumulacije zahtevkov.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Razen kolikor so podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava, navedene v citirani določbi ZPP.

Op. št. (2): Tedaj naj bi mu moral biti ta znesek plačan, če bi bil postopek pred delovnim sodiščem voden brez nepotrebnega odlašanja.

Op. št. (3): Prim. odločbo US RS U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007, Uradni list RS, št. 29/2007. Op. št. (4): V zadevi VS RS III Ips 26/2011 (sodba z dne 11. 6. 2013), na katero se sklicuje izpodbijana sodba, je tožnik kot škodo zahteval znesek v višini zakonskih zamudnih obresti.

Op. št. (5): Prim. 25. in 26. točko obrazložitve odločbe US RS U-I-267/06. Op. št. (6): Prim. sodbo VS RS II Ips 346/2013 z dne 11. 12. 2014 v zvezi s sodbo VSL II Cp 2036/2012 z dne 13. 2. 2013.