Jedro

Za storilca kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku 311. člena KZ lahko velja le tisti član združbe, ki je storil dejanje iz 2. odstavka tega člena. Zgolj članstvo v združbi za izvrševanje takih dejanj za obstoj tega kaznivega dejanja ne zadostuje.

Da lahko posameznega člana združbe opredelimo kot storilca kaznivega dejanja, je nujno, da ta uresniči ali odločilno prispeva k uresničitvi vsaj enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zgolj ustanovitev ali članstvo v združbi ob ostalih pogojih, ki jih zahteva zakon, predstavlja kaznivo dejanje po določbi 1. oziroma 2. odstavka 297. člena KZ.

Do odgovora na vprašanje, ali je udeleženec pri kaznivem dejanju sostorilec, lahko pridemo z odgovorom na vprašanje, kako bi bilo z uspehom kriminalnega podviga, če bi ta od dejanja odstopil tik pred njim oziroma med njegovim izvrševanjem. Če bi bilo v tem primeru kriminalni podvig mogoče izvršiti s precejšnjimi težavami ali pa sploh ne, je prispevek take osebe odločilen, zato gre za sostorilca.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojenega A.J. je Okrožno sodišče v Krškem s sodbo z dne 12.4.2000 spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 2. odstavku 311. člena KZ in mu izreklo kazen dve leti zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.10.2000 ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je delno zožilo opis kaznivih dejanj, za katera je obsojenca obsodilo, in mu kazen znižalo na eno leto in šest mesecev zapora.

Zoper navedeni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Meni, da sodišči prve in druge stopnje nista obrazložili, kakšna je bila obsojenčeva vloga pri kaznivih dejanjih oziroma ali je ta bila takšna, da pomeni sostorilstvo. Sam meni, da takšen sklep ni pravilen, saj nista podana ne objektivni ne subjektivni element za to vrsto udeležbe pri kaznivem dejanju. Ker naj bi izpodbijani sodbi v tem delu ne imeli razlogov, naj bi bila s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedel, da po njegovem mnenju očitani kršitvi nista podani, saj iz izreka sodbe izhaja, da so se obsojenci s prepovedano dejavnostjo ukvarjali kot člani združbe, in kakšne naloge je imel pri tem obsojeni J. Tudi druga uveljavljana kršitev po njegovem mnenju ni podana, saj vsebuje izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sostorilstvo je podano, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodeluje pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi (25. člen KZ).

Pojem združbe je v KZ določen v 297. členu. Iz te določbe je razvidno, da gre pri združbi za združitev najmanj treh oseb, ki so združene za izvršitev hujših kaznivih dejanj. Kazensko odgovarja, kdor ustanovi takšno združbo (1. odstavek 297. člena KZ), pa tudi, kdor postane član združbe (2. odstavek 297. člena KZ). Kazenski zakon pa poleg članstva v združbi inkriminira posebne oblike izvršitve posameznih kaznivih dejanj, ki jih stori član združbe za izvrševanje takšnih dejanj. Takšna hujša oblika kaznivega dejanja po 3. odstavku 311. člena KZ je podana, če se član združbe ukvarja s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije ali iz koristoljubnosti spravi drugega čez mejo ali spravi čez mejo več oseb (če stori dejanje iz 2. odstavka). Že iz navedenega zakonskega besedila izhaja, da za storilca kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku 311. člena KZ lahko velja le tisti član združbe, ki je storil dejanje iz 2. odstavka tega člena, zgolj članstvo v združbi za izvrševanje takih dejanj za obstoj tega kaznivega dejanja ne zadostuje. Ustanovitev združbe ali članstvo v njej pa ob ostalih pogojih, ki jih zahteva zakon, predstavlja kaznivo dejanje po določbi 1. oziroma 2. odstavka 297. člena KZ.

Prav tako iz določbe 3. odstavka 311. člena KZ izhaja, da vsako sodelovanje člana združbe pri določenem kaznivem dejanju ne pomeni nujno sostorilstva, pa čeprav je sicer splošna značilnost hudodelskih združb načrt za izvrševanje kaznivih dejanj in delovanje po načelu delitve dela. Ne zadostuje zgolj subjektivni element sostorilstva (da sostorilec dejanje šteje za svoje), ampak mora pri izvršitvi kaznivega dejanja tudi (so)delovati, podano mora biti neko ravnanje, ki predstavlja objektivni element sostorilstva.

V večini primerov, ko storilci izvršijo kaznivo dejanje v združbi, gre za sostorilstvo. Združba za izvrševanje kaznivih dejanj je neformalna organizacija, katere cilj je izvrševanje kaznivih dejanj, v okviru katere si člani običajno porazdelijo vloge, ki jih imajo pri posameznem kaznivem dejanju. Za to, da bi član združbe veljal za (so)storilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi. Vendarle bi bilo zmotno stališče, po katerem bi vsak član združbe veljal za (so)storilca kaznivega dejanja, storjenega v okviru združbe, tudi če sam pri njegovi izvršitvi ne bi sodeloval. Da lahko posameznega člana družbe opredelimo kot storilca, je namreč nujno, da ta uresniči ali odločilno prispeva k uresničitvi vsaj enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja. Samo vodenje združbe, ki ima namen izvrševati kazniva dejanja, za katera se sme izreči kazen, hujša od petih let zapora, ali članstvo v njej, sta namreč kazniva po določbi 297. člena KZ, prispevek člana združbe pri kaznivih dejanjih, ki so bila storjena v okviru združbe, pa je treba presojati po kriterijih za udeležbo. Vsako dejanje člana združbe, ki je v zvezi s kaznivim dejanjem, storjenim v okviru združbe, pa avtomatično ne določa takega člana kot sostorilca pri tem kaznivem dejanju, saj njegovo dejanje lahko predstavlja milejšo obliko udeležbe, torej pomoč. Za presojo, katera oblika udeležbe je v določenem primeru podana, je v teh primerih odločilen predvsem objektivni kriterij, torej okoliščine, ki izhajajo iz 25. oziroma 27. člena KZ. Subjektivni kriterij je namreč večinoma izpolnjen, saj se storilec praviloma zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, ki je storjeno v združbi. Ob ugotovitvi, da prispevek posameznega storilca k storjenem kaznivem dejanju ni odločilen, ustreza pa kriterijem za pomoč, bo takšnega storilca treba opredeliti kot pomočnika. Kadar predstavlja kaznivo dejanje, izvršeno v okviru združbe, kvalificirano obliko temeljnega kaznivega dejanja, bo pomočnik v tem primeru odgovarjal za pomoč h kvalificirani obliki kaznivega dejanja, seveda pod pogojem, da ostali udeleženci ustrezajo pogojem 297. člena KZ.

Za ugotovitev, kdaj je neko dejanje pomemben in nujen pogoj za uspeh kriminalnega podviga, ni zahtevan takšen prispevek, ki ga lahko izvrši zgolj točno določena oseba, temveč mora biti to prispevek, ki je odločilen v času izvrševanja določenega kaznivega dejanja. Do odgovora na vprašanje, ali je udeleženec pri kaznivem dejanju sostorilec, tako lahko pridemo z odgovorom na vprašanje, kako bi bilo z uspehom kriminalnega podviga, če bi ta od dejanja odstopil tik pred njim oziroma že med izvrševanjem le-tega. Če v tem primeru kriminalnega podviga ne bi bilo mogoče izvršiti oziroma bi ga bilo mogoče izvršiti s precejšnjimi težavami, je njegov prispevek odločilen in takšna oseba predstavlja sostorilca.

Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da so se obsojenci še z eno osebo kot člani združbe iz koristoljubnosti ukvarjali s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije, pri čemer so si v okviru združbe porazdelili vloge. Vloga obsojenega J. je bila, da bo s kraja prestopa javljal o eventualnih ovirah za varen prehod meje in za prečkanje Kolpe dal na razpolago svoj čoln. Skladno z opisanimi vlogami so tudi izvršili dejanje, ki je v izreku izpodbijane sodbe, opisano pod točko 2. Vsa dejstva, opisana v izreku izpodbijane sodbe, so v obrazložitvi izčrpno obrazložena. Trditev vložnika zahteve, da naj bi sodišče ne obrazložilo, kakšna je bila obsojenčeva vloga pri izvršenih kaznivih dejanjih, zato ne drži. Glede pravne presoje obsojenčeve vloge, kjer vložnik izpodbija ugotovitve izpodbijane sodbe, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec deloval kot član združbe, v okviru katere je prevzel vnaprej določene naloge, ki jih je z dejanjem, opisanim pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe tudi izvršil in s tem izvršil znake kaznivega dejanja po 3. in 2. odstavku 311. člena KZ. S takšnim dejanjem je odločilno prispeval k storjenemu kaznivemu dejanju, saj brez njegovega sodelovanja le-to ne bi uspelo. Ne drži namreč posplošena trditev v zahtevi, da je v avgustu Kolpa primerna za čolnarjenje, saj iz spisa nasprotno izhaja, da je nekaj dni pred izvršitvijo dejanja iz 2. točke izreka Kolpa narasla in prestopila strugo, nato pa je obsojeni J. sostorilce prav v zvezi s konkretnim dejanjem obvestil, da je reka ponovno primerna za prestop. Poleg tega jim je dal v ta namen na razpolago svoj čoln, brez katerega tega kaznivega dejanja ne bi bilo mogoče izvršiti. Njegov prispevek k dejanju je bil tako odločilnega pomena. Izpolnjen je tudi subjektivni kriterij za sostorilstvo, saj se je obsojenec vključil v združbo, katere namen je izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj, iz česar izhaja, da je ta dejanja štel za svoja.

Ker kršitvi, na kateri se sklicuje vložnik zahteve, nista podani, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 150.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.