Jedro

Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem. Formalna ukinitev delovnega mesta in sprememba sistemizacije delovnih mest ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2003 spremenilo datum prenehanja delovnega razmerja in ugotovilo, da tožnici le to ni prenehalo 31. 3. 2003, ampak 21. 4. 2003 ter naložilo toženi stranki, da tožnici do tega datuma vpiše v delovno knjižico delovno dobo ter ji obračuna plačo, od katere poravna davke in prispevke, nato pa ji izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek – za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o trajanju delovnega razmerja tudi po 21. 4. 2003, s priznanjem vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi od tega datuma dalje, pa je zavrnilo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v zakonskem roku in da tožena stranka drugega ustreznega dela, na katerem bi tožnico lahko zaposlila pod spremenjenimi pogoji, ni imela.

2. Sodišče druge stopnje je del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obračun in izplačilo plače za čas od 31. 3. 2003 do 21. 4. 2003 razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici zakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožnica, ki uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz izvedenih dokazov sicer morda izhaja, da je bila tožena stranka z odpovednim razlogom seznanjena šele v marcu 2003, nikakor pa ne izhaja, da je bila odpoved podana v objektivnem roku, to je v šestih mesecih od nastanka razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Družbeniki so se že v septembru 2002 odločili za prenos založniške dejavnosti revij, ki pomeni nastanek organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ni presojalo, ali so bili podani pogoji za zaposlitev tožnice na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ni ugotavljalo, ali je prenos dela dejavnosti in premoženja pravne osebe S. d.o.o. na pravno osebo S. 2000 d.o.o. vsebinsko izpolnjeval pogoje za uporabo tega inštituta. Tožnica se tekom postopka sicer na to določbo ni izrecno sklicevala, vendar pa mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Prav tako tožena stranka tožnici ni ponudila sklenitve pogodbe o zaposlitvi za drugo delo pod spremenjenimi pogoji. Ni bilo dokazano, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno oziroma, da je bil spremenjen akt o sistemizaciji. Iz elaborata, izdelanega v avgustu 2002 namreč izhaja, da je imela tožena stranka vseskozi težave pri zagotavljanju visoko usposobljenih kadrov na področju obdelave podatkov, planiranja, računovodstva in komerciale, tak kader pa tožnica je. Tudi razlog za odpoved ni bil resen in utemeljen. Že v odločbah pritožbenega sodišča se kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi prvič navajajo slabi finančni rezultati, drugič pa organizacijske spremembe oziroma organizacijski razlogi. Kot razlog se navajajo tudi statusne spremembe. Tožnica je pri toženi stranki ves čas opravljala delo tudi za tiste revije, ki so bile oddane v licenčni najem že pred njeno zaposlitvijo in torej pravno formalno zanje nikoli ni bila odgovorna, delo zanje pa je vseeno in ves čas opravljala. Kot izhaja iz izvedenih dokazov pa so se povečali tudi prihodki tožene stranke, saj je obdržala le še dobičkonosno revijo X. oglasnik. Z oddelitvijo premoženja se je tožena stranka znebila negativnih učinkov revij, ki so delale z izgubo, zato tudi pojasnilo direktorja tožene stranke, da si zaradi slabega finančnega stanja tožničine plače niso mogli več privoščiti, ni točno.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija sicer očita izpodbijani sodbi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo utemeljuje s tem, da sodišče ni presojalo, ali je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pred potekom šestmesečnega objektivnega roka, ki teče od nastanka odpovednega razloga in da zato odločilnih dejstev ni ugotovilo. S takim navajanjem revizija dejansko sploh ne uveljavlja citirane kršitve, temveč očita sodišču zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Obstoj teh razlogov mora dokazati delodajalec (prvi odstavek 82. člena ZDR), pri tem pa mu ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da zaradi navedenih razlogov preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem. Formalna ukinitev delovnega mesta in sprememba sistemizacije delovnih mest ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo sodišče druge stopnje izhaja, da je tožena stranka, ki se je ukvarjala med drugim tudi z založništvom, na družbo S. 2000 d.o.o. prenesla pretežni del svojih edicij in ohranila le še X. oglasnik. Tožnica je opravljala delo pomočnice direktorja za trženje in je kljub prenosu nekaterih revij na drugo podjetje, opravljala delo trženja za vse revije še naprej. Tožena stranka je želela odpraviti takšno stanje, zato se je odločila porazdeliti tožničino delo na druge delavce (pri toženi stranki in pri družbi S. 2000 d.o.o.). Bistvo reorganizacije je bilo za toženo stranko v odpravi opravljanja dela za dve različni podjetji. Naloge, ki jih je tožnica opravljala za toženo stranko, je prevzel direktor sam. Zaradi tako spremenjenega načina opravljanja dela in ustrezno temu spremenjene organizacije dela oziroma delovnih mest, je potreba po delu pomočnice direktorja za trženje pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala. Zato je sodišče druge in pred tem sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

11. Delodajalec mora po petem odstavku 88. člena ZDR podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožena stranka z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila v marcu 2003. Na to dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 19. 3. 2003, subjektivni 30 dnevni rok ni bil prekoračen. Vendar pa naj bi bila po navedbah revizije odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku šestmesečnega objektivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. V dejanskih razlogih izpodbijane sodbe ni podlage za takšen zaključek. Tožnica s tovrstnimi navedbami, kot že rečeno, uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Neutemeljene so revizijske navedbe, da bi tožena stranka tožnico lahko zaposlila pod spremenjenimi pogoji, saj sta nižji sodišči ugotovili, da je tožena stranka to možnost preverila in da je ni bilo. Tudi na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano.

13. Revizijske navedbe o tem, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je prenos dela dejavnosti pomenil dejansko spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR pomenijo novoto, ki je revizijsko sodišče glede na določbo 372. člena ZPP ne more upoštevati.

14. Ker niso podani razlogi, ki jih revizija uveljavlja in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

15. Tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.