Jedro

Tožnica je zaradi cesije vtoževane terjatve prilagodila tožbeni zahtevek med pravdo spremenjenemu materialnopravnemu razmerju tako, da je zahtevala izpolnitev vtoževane toženčeve obveznosti v korist novega pridobitelja terjatve. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre za objektivno spremembo tožbe, ki se opira na okoliščino (odstop terjatve med pravdo), ki je nastala po vložitvi tožbe, zaradi česar soglasje toženca za spremembo tožbe ni potrebno (184., 186., 190. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžan toženec v roku 15 dni plačati družbi B., d.o.o., 3.427,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2014 dalje ter izvršilne stroške po sklepu o izvršbi v višini 95,61 EUR, prav tako v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 626,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni bil obveščen, ali je družba B., d.o.o. v naloženem ji tridnevnem roku sodišču dostavila soglasje. Če je, bi moralo sodišče soglasje tožencu dostaviti. Ker ga ni, je prišlo do kršitve načela kontradiktornosti postopka. Vztraja, da je njegov ugovor aktivne legitimacije utemeljen. Tožnica je res predložila zgodovinski izpis iz sodnega registra, vendar pa ni izkazala, na kakšen način je prišlo do spremembe, saj to iz izpiska ne izhaja. Poleg tega je tožnica še v vlogi z dne 6.11.2014 kot stranko navajala H., d.o.o., čeprav naj bi že 4.11.2014 terjatev prenesla na družbo B., d.o.o. Meni, da bi moral k spremembi zahtevka podati soglasje, da bi sodišče spremembo tožbe lahko dovolilo. Še vedno meni, da ni zavezan k plačilu – do odtujitve vozila je prišlo zaradi okoliščin, na katere ni imel vpliva, kar bi zaključilo tudi sodišče, če bi izvedlo vse predlagane dokaze oziroma pozvalo A. A. kot stranskega intervenienta v pravdo (pri čemer sodišče ni pojasnilo zakaj tega ni storilo). Sicer pa je bilo vozilo kasko zavarovano, tudi proti kraji. Tožnica ni postopala kot dober in skrben gospodar ter ni od zavarovalnice sodno terjala zavarovalnine, temveč se je zadovoljila le z odgovorom zavarovalnice. Da tožnica ni ravnala skrbno, bi sodišče ugotovilo tudi, če bi vpogledalo v kazenski spis, kot je predlagal. 3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje dovolj pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje s tem, ko toženca ni obvestilo ali je tožnica predložila soglasje družbe B., d.o.o. v roku tri dni po končanju naroka za glavno obravnavo dne 19.3.2015 ali ne, ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz zapisnika tega naroka je razvidno, da toženec ni nasprotoval odločitvi sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava zaključi, sodba pa izide pisno po prejemu soglasja.(1) Strinjal se je torej, da se mu soglasje predhodno ne vroča v vednost in se je s tem odpovedal obravnavanju tega dokaza. Sicer pa bi se lahko sam prepričal ali je tožnica soglasje predložila ali ne, saj imajo stranke pravico pregledovati spise pravde, v kateri so udeležene (prvi odstavek 150. člena ZPP). (2)

7. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj toženčev ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen – šlo je zgolj za spremembo firme (naziva) tožnice, spremembo naslova in spremembo osnovnega kapitala in gre še naprej za isto pravno osebo z isto matično in davčno številko, zato ni moč govoriti o spremembi na strani tožeče stranke.

8. Tožnica je zaradi cesije vtoževane terjatve prilagodila tožbeni zahtevek med pravdo spremenjenemu materialnopravnemu razmerju tako, da je zahtevala izpolnitev vtoževane toženčeve obveznosti v korist novega pridobitelja terjatve. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre za objektivno spremembo tožbe, ki se opira na okoliščino (odstop terjatve med pravdo), ki je nastala po vložitvi tožbe, zaradi česar soglasje toženca za spremembo tožbe ni potrebno (184., 186., 190. člen ZPP). Pravilno je tudi pojasnilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (17. točka obrazložitve). Dokaz z zaslišanjem A. A. ni bil potreben, saj ta s tožnico ni bil v nobenem pogodbenem razmerju, ki bi vplivalo na tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje predloga toženca, da se mu A. A. pridruži v pravdi kot stranski intervenient, temu ni posredovalo (204. člen ZPP). S tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, ki bi kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve (o ugoditvi tožbenemu zahtevku zoper toženca).(3)

9. Tožnica je na Zavarovalnico ... naslovila zahtevek iz naslova zavarovanja, ki ga je v njeno korist sklenil toženec. Zavarovalnica je zahtevek zavrnila, ker vozilo ni bilo protipravno odvzeto upravičenemu uporabniku (tožencu), saj ga je ta prostovoljno predal v najem drugi osebi. Toženec tožnici očita, da bi morala terjatev do zavarovalnice uveljavljati v pravdnem postopku, pri čemer pa sam prizna, da je kršil določbe Splošnih pogojev za finančni lizing premičnin fizične osebe (v nadaljevanju Splošni pogoji), ker je vozilo brez soglasja tožnice kot leasingodajalke oddal v podnajem tretji osebi, A. A., ki je vozilo oddal v nadaljnji najem osebi, tej pa je bilo vozilo odtujeno (ukradeno). Sam torej priznava, da vozilo ni bilo protipravno odvzeto njemu, temveč najemniku njegovega podnajemnika.(4) Takšne škode pa sklenjeno zavarovanje ne krije. To pa pomeni, da je pravilna presoja tožnice in sodišča prve stopnje, da s tožbo zoper zavarovalnico tožnica ne bi bila uspešna in ji zato ni mogoče očitati opustitvenega ravnanja.

10. Brez konkretne trditvene podlage kako bi morala tožnica postopati v kazenskem postopku zoper obdolženega za krajo vozila, sodišče ni bilo dolžno pribavljati kazenskega spisa, niti ugotavljati kako bi bila lahko tožnica v kazenskem postopku bolj uspešna in kaj bi to pomenilo za odločitev v konkretni zadevi.

11. Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o finančnem leasingu premičnine – osebnega vozila. Toženec ni plačal vseh obveznosti iz pogodbe, predmet pogodbe je v nasprotju z določili pogodbe in Splošnimi pogoji izročil tretji osebi (A. A.), s čimer je bil izpolnjen razvezni pogoj iz točke 9j pogodbe. Vse nezapadle obveznosti so zapadle v plačilo (in je toženec poleg že zapadlih obveznosti dolžan plačati tudi te). Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je po določbi 10. člena Splošnih pogojev leasingojemalec dolžan plačevati svoje obveznosti, četudi predmeta leasinga iz kakršnegakoli razloga ne more uporabljati, razen iz razlogov, ki bi jih povzročil leasingodajalec, za kar v konkretnem primeru ne gre. Pravilno je tako zaključilo, da je toženec tožnici oziroma cesionarju vtoževano terjatev dolžan plačati.

12. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): drugi odstavek 291. člena ZPP Op. št. (2): Sicer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da predložitev soglasja ni bila odločilna za odločitev v tej zadevi. Tožnica je zaradi cesije vtoževane terjatve prilagodila tožbeni zahtevek med pravdo spremenjenemu materialnopravnemu razmerju tako, da je zahtevala izpolnitev vtoževane toženčeve obveznosti ne več v svojo korist, pač pa v korist novega pridobitelja terjatve, ni pa novi pridobitelj vstopil v pravdo (na mesto tožnice), da bi bilo potrebno njegovo soglasje.

Op. št. (3): prvi odstavek 339. člena ZPP Op. št. (4): Pri čemer je, kot rečeno, pri oddaji vozila v podnajem ravnal v nasprotju s Splošnimi pogoji.