Jedro

V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da se za primer neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določi enotna odškodnina za eno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati 10.000,00 EUR z obrestmi. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče s svojo odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je na naroku za glavno obravnavo 24. 10. 2007 odločilo, da je (le) odškodninska zadeva, ki se nanaša na škodo v zvezi z neupravičenim priporom, zrela za odločitev. Sicer pa meni, da je poleg odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode upravičen tudi do odškodnino za dodatno (nepremoženjsko) škodo (dokazovanje katere mu je prvostopenjsko sodišče onemogočilo). Ne sprejema zaključka izvedenca psihiatrične stroke, da njegove psihosomatske težave po izpustu iz pripora niso v nobeni povezavi s samim priporom. V postopku je zato predlagal postavitev drugega izvedenca, vendar je bil njegov predlog zavrnjen. Drugostopenjski sodbi očita, da ostaja vzročna zveza med njegovimi nadaljnjimi psihosomatskimi težavami in priporom nepojasnjena. Zatrjuje kršitev iz 9. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker mu vsebina izpovedi izvedenca na samem naroku ni bila predočena v jeziku, ki bi ga razumel, in iz tega razloga tudi osebno (poleg pooblaščenca) izvedencu ni mogel postavljati vprašanj. Nadalje ne sprejema (neobrazloženih) zaključkov sodišč prve in druge stopnje, da mu premoženjska škoda ni nastala, in poudarja, da je premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v času pripora, specificiral. Glede škode v zvezi z izgubo zaradi menjave šilingov v tolarje pa poudarja, da so relevantni podatki razvidni iz kazenskega spisa. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik uveljavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v zvezi z neutemeljenim priporom v skupnem trajanju 51 dni.

7. Očitek, da je prvostopenjsko sodišče pri odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek, ni revizijski razlog. Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (glej drugi odstavek 370. člena ZPP).

8. Revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na argumentirano in konkretizirano revizijsko trditev o relevantnih procesnih kršitvah (primerjaj prvi odstavek 371. člena ZPP), zato glede pavšalno konkretiziranega očitka v smeri, da ima drugostopenjska sodba pomanjkljive razloge o odločilnem dejstvu (neobstoju vzročne zveze med tožnikovimi nadaljnjimi psihosomatskimi težavami in priporom), zadostuje že odgovor, da je drugostopenjsko sodbo vsekakor mogoče preizkusiti.

9. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka tudi, ko trdi, da bi moralo sodišče ugoditi njegovemu predlogu in določiti še drugega izvedenca psihiatrične stroke. Uveljavljana kršitev iz drugega odstavka 287. člena ZPP bi bila kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le v primeru, če sodišče ne bi navedlo razlogov, zakaj je predlagani dokaz z novim izvedencem zavrnilo. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj ima sodba prve stopnje razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganega dokaza razumno utemeljena.

10. Nadalje tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitana kršitev je podana le, če sodišče zavrne zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in da bi v svojem jeziku spremljala postopek. Za to pa v obravnavani zadevi ne gre, saj stranka (ki je bila v postopku zastopano po pooblaščencu, prisoten pa je bil tudi tolmač za nemški jezik) ni postavila zahteve, da bi v svojem jeziku spremljala zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke.

11. V zvezi z nepremoženjsko škodo je tožnik v tožbi z dne 12. 8. 2004 vtoževal odškodnino za strah in za duševne bolečine v skupnem znesku 208.646,30 EUR ter (posebej še) odškodnino za trajanje pripora v skupnem znesku 15.022,53 EUR. V zvezi s stališčem revizije, da predstavlja prestani strah posebno, dodatno škodo, za katero bi bilo potrebno odmeriti še dodatno odškodnino, revizijsko sodišče odgovarja, da je v sodni praksi že uveljavljeno stališče, da se za primer neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določi enotna odškodnina za eno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost. Pri tem sodišče upošteva vse okoliščine primera, kot so npr. trajanje pripora, skrb zaradi morebitne obsodbe, publiciteta o kaznivem dejanju, ki je vplivala na oškodovančeva razmerja po vrnitvi iz pripora, prizadetost časti zaradi ugleda, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja do njega po odvzemu prostosti itn. Tudi prestani strah je potrebno presojati skupaj oziroma v okviru pravične odškodnine zaradi okrnitve svobode. Kljub navedenemu pa se lahko v primerih, ko obstaja dodatna škoda, ki se kaže npr. kot duševno trpljenje oškodovanca zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, prisodi odškodnina tudi za to obliko škode. Vendar v obravnavani zadevi iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev izhaja, da pripor pri tožniku ni pustil nobenih trajnih posledic (revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišč, da tožnik do odškodnine za dodatno škodo ni upravičen.

12. V zvezi s premoženjsko škodo je tožnik v tožbi uveljavljal odškodnino za izpad dohodka za obdobje, ko je bil v priporu, in zaradi nezmožnosti pridobitve različnih dovoljenj od slovenskih in avstrijskih organov za obdobje 18-ih mesecev, ko je bil v kazenskem postopku, v znesku 59.000,00 EUR, ter odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala v obliki izgube (zaradi menjave avstrijskih šilingov v tolarje in zaradi inflacije) v zvezi s plačilom varščine v kazenskem postopku v znesku 16.669,64 EUR. Pritrditi je zaključku sodišč, da tožnik premoženjske škode, ki naj bi jo utrpel v času trajanja pripora, ni specificiral. Sicer pa iz pravnomočnih dejanskih ugotovitev izhaja, da do izpada dohodka v času trajanja pripora sploh ni prišlo. Pravilen je tudi zaključek, da tožnik ni izkazal škode v zvezi z izgubo denarne vrednosti zaradi menjave in inflacije. Zato sta sodišči materialnopravno pravilno zavrnili tudi vtoževana zneska iz naslova premoženjske škode.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).