Jedro

Z MSVN je Republika Slovenija prevzela le obveznost izplačevanja že priznanih pokojnin, ki jo tudi izpolnjuje. Pri pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, kar je predmet tega postopka, gre za druga pravna vprašanja, ki jih je Republika Slovenija normativno uredila v ZPIZVZ, neodvisno od MSVN in že pred njegovo uveljavitvijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ter za priznanje pravice do starostne vojaške pokojnine od 11. 10. 2006 dalje, njeno odmero in izplačilo. Ugotovilo je, da je tožnik državljan Republike Slovenije od 20. 12. 2004 dalje, stalno prebivališče v Sloveniji pa je imel prijavljeno od 8. 10. 1981 do 26. 2. 1992 ter od 19. 4. 2004 dalje. Z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu z dne 18. 4. 2001 je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 4. 2001 dalje in sicer po Zakonu o vojski Jugoslavije. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pokojnine po četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ, ki zagotavlja pravice iz pokojninskega zavarovanja le za tiste pravice, ki so jih državljani Republike Slovenije pridobili na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ, ne pa po vojaških predpisih katere od novo nastalih držav. Tožnik je kot tujec uveljavil pokojninsko dajatev pri tujem vojaškem nosilcu zavarovanja in je slovensko državljanstvo pridobil naknadno. Tožnik tudi na podlagi 177. člena ZPIZ-1 nima več izbirne pravice, neutemeljeno pa je sklicevanje na MSVN, ker njegove določbe niso neposredno uporabljive.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je še, da je tožnik pridobil slovensko državljanstvo na podlagi 12. člena v zvezi z 10. členom Zakona o državljanstvu, poklicne vojaške službe v vojski Jugoslavije pa je bil razrešen 31. 3. 2001. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da glede na starost in zavarovalno dobo izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vojaške starostne pokojnine po določbi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Nepravilna in zmotna je tudi razlaga sodišča glede določb MSVN. Nesklepčen je tudi argument, da je tožnik že uveljavil in pridobil pravico do pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja tudi na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene v aktivni vojaški službi. V ZPIZVZ ni določbe, ki bi od pravice po slovenski zakonodaji izključila upravičenca, ki mu je isto zavarovalno dobo priznala neka druga država. Tudi v takem primeru obstaja pravica do izbire, pri čemer tožnik „naprej izjavlja“, da se bo v primeru izbire slovenske pokojnine kot ugodnejše „seveda odpovedal prejšnjemu Srbije“.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožnik zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka z ničemer ne obrazloži oziroma utemelji. Zato izpodbijane sodbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožnik je uveljavljal pravico do pokojnine na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, po katerem državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na ta dan stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96 - ZPIZ92), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

9. Na podlagi določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ92 je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje zavarovanja. Tožniku z 18. oktobrom 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, temveč je z nadaljevanjem zaposlitve pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju v tuji državi in se kasneje v letu 2001 upokojil na podlagi pravil tujega nosilca zavarovanja (Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu), ki je upošteval tudi tožnikovo zavarovalno dobo pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v SFRJ.

10. Na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ je Slovenija prevzela obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, saj so le ti glede na določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ/92 izpolnjevali pogoje in pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Zavarovanci do takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA oziroma Vojski Jugoslavije in ostali zavarovanci po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, kot je bilo to v tožnikovem primeru, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju. Tožnik je lahko glede na upravičenost do pokojnine iz Srbije, upravičen le do dodatka k tuji pokojnini na podlagi določb Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz Republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 in nasl. - ZZSV). Vrhovno sodišče je v enakih oziroma podobnih primerih že odločilo enako (sodbe VIII Ips 257/2007 z dne 28. 5. 2008, VIII Ips 152/2007 z dne 17. 6. 2008, VIII Ips 205/2007 z dne 9. 9. 2008, VIII Ips 206/2007 z dne 17. 11. 2008).

11. Tožnik se v tem postopku neutemeljeno sklicuje na Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN - Ur. l. RS-MP, št. 20/2002). Sledenji je glede na Obvestilo o začetku veljavnosti mednarodnih pogodb (Ur. l. RS-MP, št. 18/2004) za Republiko Slovenijo in ostale države naslednice nekdanje SFRJ začel veljati dne 2. 6. 2004, vendar pa ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZVZ. Z MSVN je Republika Slovenija prevzela odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ. Medtem ko je z MSVN Republika Slovenija torej prevzela le obveznost izplačevanja že priznanih pokojnin, ki jo tudi izpolnjuje, gre pri pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, kar je predmet tega postopka, za druga pravna vprašanja. Slednja je Republika Slovenija normativno uredila v ZPIZVZ, neodvisno od MSVN in že pred njegovo uveljavitvijo.

12. Ker tožnik v Republiki Sloveniji ni upravičen do pokojnine, določbe drugega odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1) o izbiri med pokojninami iz obveznega zavarovanja ni mogoče uporabiti. Revizijske navedbe o nasprotovanje razlagi tožene stranke, da je tožnik z uveljavitvijo pokojnine po vojaških predpisih ZRJ in prejšnje SFRJ že izčrpal izbirno pravico, ne morejo vplivati na odločitev, zato jih revizijsko sodišče ni obravnavalo.

13. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.