Jedro

Začasna odredba jima omogoča ravno to: ker kreditna pogodba začasno ne učinkuje, jima je ni treba izvrševati, to pa pomeni, da jima do konca začasnega zadržanja ni treba plačevati obrokov v skladu s to pogodbo. Pomembno je namreč, da pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnikov do zasebne lastnine ter njune pravice kot potrošnikov ter na drugi strani pravice tožene stranke do sodnega varstva pretehta slednja, saj imata pritožnika v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ju ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) začasno, do pravnomočnega končanja te pravde, zadržalo učinkovanje pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 000 z dne 14. 11. 2006 in notarskega zapisa A. A., št. SV 690/06 z dne 20. 11. 2006, obeh sklenjenih med pravdnima strankama; (II.) v preostalem delu, ko sta tožnika predlagala, da se toženi stranki pod pretnjo denarne kazni prepove razpolagati s terjatvijo, ki izvira iz navedene pogodbe in notarskega zapisa, ter uveljavljati plačil teh terjatev, je predlog za začasno odredbo zavrnilo. Nadalje je (III.) sklenilo, da ima sklep učinek sklepa o izvršbi in (IV.) da so stroški začasne odredbe nadaljnji pravdni stroški.

2. Tožnika v pravočasni pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge in predlagata spremembo II. točke izpodbijanega sklepa, da se predlogu za zavarovanje v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev tega dela sklepa in vrnitev zadeve v tem obsegu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opozarjata, da je za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve na podlagi sodbe C-287/22 (Getin Nobile Bank S. A.) treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj, s kakršnem bi bil potrošnik, če nepoštenih pogojev ne bi bilo. Če je potrebno to zaradi zagotovitve polnega učinka meritorne odločitve, je treba tak položaj vzpostaviti že pred izdajo končne odločbe s sprejetjem ustreznih začasnih ukrepov. Sodišče prve stopnje mora presojati pravni in dejanski položaj potrošnika upoštevaje vse okoliščine, torej ne le v luči potrošnikovega trenutnega finančnega stanja, ampak tudi stroškovno obremenjujočih nadaljnjih sodnih postopkov za uveljavljanje povračila med postopkom verjetno preplačanih obrokov. Taki postopki so za tožnika ne le stroškovno obremenjujoči, ampak tudi psihično in duševno ter negativno vplivajo na kakovost življenja in zdravje. Uveljavljanje sodnega varstva šele v točki, ko je tožena stranka zoper njo že vložila izvršbo, ne predstavlja ustreznega sodnega varstva za tožnika in je v luči Direktive 93/13 neustrezno in pomanjkljivo varstvo potrošnika.

Določba 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju1 (v nadaljevanju: ZIZ) določa, da sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, kar pomeni, da imajo sodišča proste roke pri izrekanju ustreznih in zadostnih začasnih odredb, ki bi zadostile temu namenu. Zgolj zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe je po prepričanju pritožnikov bistveno prešibek začasni ukrep. Tožnika lahko namreč še vedno utemeljeno pričakujeta izvršbo tožene stranke, zato ni mogoče pričakovati, da bosta tožnika na podlagi tako šibkega pravnega varstva lahko prenehala s plačevanjem mesečnih obrokov in čakala na povračilne ukrepe banke. Tovrstnih povračilnih ukrepov ji ne preprečuje nobena predvidena sankcija. Tožnika si ne predstavljata večjega psihičnega pritiska, kot je grožnja izvršbe na njen dom, kjer živita z družino. Z izpodbijanim sklepom položaj tožnikov ni tak kot bi bil, če ne bi bilo nepoštenih pogodbenih pogojev, saj tožena stranka še vedno lahko poseže na dom tožene stranke.

Ob tem tožnika kot pomembno izpostavljata, da močnejša začasna odredba ne bi imela nobenega negativnega ali dodatno omejujočega vpliva na toženo stranko, ki je dejansko glede na obseg njenega poslovanja ne bi niti opazila. Tožnika še menita, da, če toženo stranko v primeru kršitve ne doletijo nobene sankcije, ni pričakovati upoštevanja tako šibke in neprepričljive začasne odredbe, ki predvideva le "začasno zadržanje".

3. Tožena stranka nasprotuje pritožbi in meni, da je odločitev iz izpodbijane II. točke sklepa pravilna. Ker sodišče prve stopnje še ni odločilo o ugovoru zoper I. točko sklepa o začasni odredbi, bi odločitev višjega sodišča o pritožbi tožnikov lahko prejudicirala odločitev o ugovoru. Zato predlagata, da se odločitev o pritožbi odloži do odločitve o ugovoru. Če pa bi višje sodišče vseeno odločalo o pritožbi pred odločitvijo o ugovoru, pa predlaga tožena stranka, da višje sodišče o njenem ugovoru odloči kot o predhodnem vprašanju.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev o pritožbi zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa ne bo prejudicirala odločitve sodišča prve stopnje o ugovoru. Predmet pritožbenega odločanja je namreč le vprašanje, ali bo z zavarovanjem, ki je bilo dovoljeno z začasno odredbo, dosežen namen predlaganega zavarovanja. Takšna odločitev pa v ničemer ne posega v ugotavljanje obstoja razlogov, ki preprečujejo zavarovanje - ti razlogi so namreč v skladu s prvim odstavkom 55. v povezavi z 239. člena ZIZ vsebina ugovora zoper sklep o zavarovanju. Odločanje o ugovoru zoper začasno odredbo zato ne pomeni predhodnega vprašanja za odločanje o pritožbi upnika zoper zavrnjeni del predloga za zavarovanje z začasno odredbe.

6. Odločitev iz I. točke izpodbijanega sklepa (začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe) učinkuje na zapadlost terjatve, kar pa po prepričanju pritožbenega sodišča zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati je s tem tudi vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnika, če nepoštenih pogojev ne bi bilo. Ni povsem jasno, kaj ima pritožba v mislih, ko navaja, da ni mogoče pričakovati, da bosta tožnika na podlagi tako šibkega pravnega varstva lahko prenehala s plačevanjem mesečnih obrokov in čakala na povračilne ukrepe banke. Začasna odredba jima omogoča namreč ravno to: ker kreditna pogodba začasno ne učinkuje, jima je ni treba izvrševati, to pa pomeni, da jima do konca začasnega zadržanja ni treba plačevati obrokov v skladu s to pogodbo. Pomembno je namreč, da pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnikov do zasebne lastnine ter njune pravice kot potrošnikov ter na drugi strani pravice tožene stranke do sodnega varstva pretehta slednja, saj imata pritožnika v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ju ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani tožene stranke. Stališče pritožnikov je ne glede na zavedanje pomembnosti varstva potrošnikov pravno in življenjsko nevzdržno, saj bi tako lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami, kar pa bi pomembno poseglo v njihovo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, poleg tega pa imajo dolžniki (tudi) v izvršilnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov le-te uveljavljajo.2

7. Končno tudi grožnja z denarno kaznijo za primer kršitve začasne odredbe ne bi preprečila, da tožena stranka (kot upnik) predlaga izvršbo na nepremičnino tožnikov. Tožnika bi namreč tudi v primeru, če bi bila zagrožena za primer kršitve začasne odredbe denarna kazen, pa bi tožena stranka predlagala izvršbo na dom tožnikov in njune družine, morala vložiti ugovor - torej bi bil njun položaj povsem enak položaju kakršen je v tem trenutku z začasno odredbo, kot je izdana. To pa seveda pomeni, da bi lahko bil tudi v tem primeru sprožen sodni postopek, ki bi ju povsem enako psihično in duševno bremenil ter negativno vplival na kakovost življenje in zdravje.

8. Pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

9. Tožnika s pritožbo nista uspela, tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar, kar bi pripomoglo k odločitvi pritožbenega sodišča, zato vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 51/1998, s spremembami. 2 prim. VSL Sklep I Cpg 315/2021.