Jedro

Toženca kot lastnika sosednjega zemljišča ne povzročata prepovedanih imisij po določilu 5. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91), zato nista dolžna opuščati dejanj ali odpravljati vzrokov, ki bi izvirali iz njune nepremičnine. Voda v tožnikovi kleti je posledica delovanja podtalnih voda na širšem območju in toženca na to ne moreta vplivati.

Graja izvedenih in ocenjenih dokazov naj bi po tožnikovem mnenju predstavljala bistvene kršitve pravdnega postopka, toda nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določili ZPP, v resnici pomeni izpodbijanje dejanske podlage, ugotovljene na prvi in drugi stopnji, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da morata toženca preprečiti vsakršno odtekanje vode s parcel št. 28/2 in 28/3 k.o... ter iz na teh parcelah stoječih gospodarskih poslopij, nadalje iz greznice in iz opuščenega vodnjaka, ki se nahajata na parceli št. 28/3 k.o... proti nepremičninam tožnika R. B. s parcele št. 26/2 in 26/3 k.o... in na njih stoječi stanovanjski hiši Š. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da morata toženca preprečiti vsakršno odtekanje vode z njegove parcele 28/3 k.o... in na tej parceli stoječega gospodarskega poslopja s hlevom ter iz greznice proti nepremičninam tožeče stranke s parc. št. 28/2 in 28/3 k.o... in na njih stoječi stanovanjski hiši Š., zlasti na ta način, da morata po pravilih gradbene stroke izkopati drenažo med zgornjim robom R. šupe do konca B. hiše in zagotoviti izstop na ta način, da mora biti drenažni jašek v celotni dolžini najmanj 24 m do globine 0,40 m pod nivojem B. kleti in širine med 1 do 1,5 m z vstavitvijo drenažne luknjane cevi, z zasutjem s pralnim prodom in glinastim nabojem, kot je razvidno iz skice izvedeniškega mnenja z dne 03.03.1992, ki je sestavni del izreka sodbe ter storiti vse potrebno, da se prepreči dotekanje vode v B. klet oz. v klet tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora tožnik povrniti tožencema 19.625,00 tolarjev stroškov za odgovor na pritožbo.

Proti sodbi višjega sodišča v zvezi z delno sodbo prvega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči kršili določilo 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ker nista obrazložili, zakaj verjameta izvedencu dr. U., da je vzrok za zamakanje v tožnikovi hiši v naravni konfiguraciji terena in je posledica naravnih hidrogeoloških pojavov, ne pa izvedencu mag. N., ki je delal preizkuse z barvanjem in je barvilo priteklo v B. klet. Po revidentovem prepričanju ne more biti mnenje izvedenca mag. N. ovrženo le s pavšalnim sklepanjem drugega izvedenca, ki je poizkuse z barvanjem obljubil, a jih ni izvedel. Sklicuje se tudi na skico izvedenca mag. N., ki je označil točke, kamor je vlival barvilo, in kot zanimivost navaja, da pronica voda v tožnikovo klet tudi v sušnih obdobjih, zlasti ko pride med pravdnima strankama do ostrejšega dialoga, manj pa ob ogledih sodišča. Tožnik meni, da je treba ugotoviti vzrok za tako stanje in izraža pripravljenost, da bi založil denar za stroške ponovnega preizkusa. Ker ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišči nista odpravili nasprotij med izvedeniškimi mnenji, revident očita tudi posledično zmotno uporabo materialnega prava.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. členu ZPP, je tožena stranka odgovorila na revizijo. V njej opozarja, da tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in vsiljuje svoje stališče, češ da si izvedeniški mnenji mag. N. in dr. U. nasprotujeta. V resnici se izvedeniški mnenji ne izključujeta in v ekspertizi mag. N. najdeno barvilo v tožnikovi kleti ne spreminja sklepov v mnenju dr. U., da bi v tožnikovi kleti zamakalo tudi v primeru, če na zemljišču tožene stranke ne bi bilo nobenih objektov. Ker sta obrazložitvi sodb v popolnem sozvočju tudi z drugimi izvedenimi dokazi in ker tožeča stranka ne pove, v čem je zmotno uporabljeno materialno pravo, tožena stranka predlaga zavrnitev revizije in povrnitev stroškov za odgovor nanjo.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje nista storili v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zlasti sodišče prve stopnje, ki še ni odločilo o odškodninskem zahtevku in o pravdnih stroških, je opozorilo na to, da so se razmere na parcelah pravdnih strank spreminjale. Od leta 1989, ko je bil v zadevi Temeljnega sodišča v N., enote v S. pod opr. št... dne 3.11.1989 opravljen ogled zaradi zavarovanja dokazov, pa do vložitve tožbe v tej zadevi dne 16.4.1990 in dotlej, ko je prvostopenjsko sodišče v sporni zadevi že trejič delno razsodilo, sta tako tožeča kot tožena stranka marsikaj spremenili in sezidali (glej zlasti drugi odstavek na 7. strani obrazložitve sodbe). V tem času je tudi sodišče izvajalo številne dokaze in si je za ugotovitev in razjasnitev dejstev, za katera je bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, pomagalo z izvedenci. Razumljivo je, da so tudi na njihova mnenja vplivale spremenjene razmere, čeprav je že Zavod za socialno medicino in higieno v C. sklepal, da izcedna voda v tožnikovi kleti ni fekalnega izvora. Hidrogeološke raziskave izvora zatekanja vode v tožnikovo klet, ki jih je v letu 1991 opravil mag. D. N. z nalivanjem vode v toženčevi "novi štali", v opuščeni greznici in v "stari štali" so sicer pokazale, da voda priteka odtod, toda količine ni bilo mogoče razmejiti z vodo, ki je prosto pritekala z zemljišča tožencev in s širšega območja pod cerkvijo. Izvedenec mag. N. je že opozarjal na to, da se tožnikovi zapiski o zamakanju v kleti v večini primerov ujemajo s padavinami in da je na zemljišču podlaga iz nepropustne kamnine: iz laporja. Po ukrepih, ki jih je izvedel toženec, je mag. N. v svojem mnenju dne 1.6.1992 že poudarjal, da voda priteka tudi od drugod in mnenje izvedenca dr. U. v začetku leta 1996 je samo logično pojasnilo: obarvana tekočina se je pojavila v tožnikovi kleti zato, ker je bilo barvanje opravljeno na območju infiltracije meteornih vod. Voda se pretaka v globini in nagnjenost reliefa povzroča, da se vode z višjih delov podpovršinsko pretakajo v smeri tožnikove hiše. Revidentovo prepričanje o tem, da je mag. N. ugotovil, da je vzrok za zamakanje v tožnikovi kleti samo v zgradbah tožencev, je zmotno in izvedensko mneje dr. U. ni v nasprotju s prejšnjimi mnenji. Poleg tega se ugotovitve izvedencev ujemajo tudi z drugimi številnimi dokazi, ki jih je izvedlo sodišče, in so natančno in logično pojasnjeni v sodbah nižjih sodišč. Graja izvedenih in ocenjenih dokazov naj bi po tožnikovem mnenju predstavljala bistvene kršitve pravdnega postopka, toda nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določili ZPP, v resnici pomeni izpodbijanje dejanske podlage, ugotovljene na prvi in drugi stopnji, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ob ugotovljenem in v obrazložitvah sodb nižjih sodišč skrbno in logično pojasnjenem dejanskem stanju, sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Toženca kot lastnika sosednjega zemljišča ne povzročata prepovedanih imisij po določilu 5. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91), zato nista dolžna opuščati dejanj ali odpravljati vzrokov, ki bi izvirali iz njune nepremičnine. Voda v tožnikovi kleti je posledica delovanja podtalnih voda na širšem območju in toženca na to ne moreta vplivati.

Tako se izkaže, da revizijski razlogi niso podani in ker sodišče tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Tožeča stranka stroškov za revizijo ni priglasila, tožena stranka pa jih je priglasila in sicer za odgovor na revizijo. Toda ker odgovor na revizijo ni bil potreben in v njem ni nič novega in pomembnega, je revizijsko sodišče sklenilo, da mora sama trpeti svoje stroške (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).