Jedro

Po ZDen je vprašanje državljanstva predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije in se dokazuje bodisi z izpiskom iz državljanske knjige, bodisi s pravnomočno odločbo pristojnega upravnega organa za notranje zadeve o tem, ali se je določena oseba v relevantnem obdobju štela za jugoslovanskega državljana tedanjega po 2. svetovni vojni novonastalega državnega subjekta DFJ oziroma FLRJ in pozneje SFRJ v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen. Denacionalizacijski organ je vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu upravičenca (oziroma njegovih pravnih naslednikov) in tega vprašanja v postopku denacionalizacije sam ne rešuje, odpira oziroma o njem ne odloča. Iz potrdila Deželnega glavarja v Celovcu izhaja, da je A.A. že vsaj 28. 5. 1946 živela v tujini, in sicer v Avstriji, saj je tega dne pri Deželnem glavarstvu Koroške podala zase in za mladoletnega sina izjavo, da želi pripadati Republiki Avstriji kot zvesta državljanka in je zato po členu 2 (2a) Zakona o državljanstvu Avstrije z dne 10. 7. 1945 pridobila avstrijsko državljanstvo, v katerem ji je sledil tudi mladoletni zakonski otrok.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ z izrekom pod točko 1 ugotovil, da A.A., rojena ... 5. 1910 v kraju B., Avstrija, ob smrti dne ... 8. 1970 ni bila državljanka SR Slovenije in SFRJ in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do njene smrti ni štela za jugoslovansko državljanko, z izrekom pod točko 2 pa je bilo odločeno, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

V obrazložitvi prvostopni organ podrobno opisuje kronološki potek postopka izdaje izpodbijane odločbe od prejema zahteve Upravne enote Radovljica z dne 12. 8. 2005, ki je na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zahtevala ugotovitev državljanstva imenovane pravne prednice tožnika, zahtevi pa so bile priložene tudi listine. Prvostopni organ je v postopku ugotavljanja državljanskega statusa imenovane na podlagi 29. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) je poleg listin, ki so bile priložene zahtevi Upravne enote Radovljica vpogledal svoje uradno vodene evidence ter opravil številne pisne poizvedbe, z vsemi pridobljenimi podatki in listinami, ki se nanašajo na pravno prednico tožnika, A.A. in njeno družino, pa je v skladu z določili 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) večkrat pisno seznanil tudi pravnega naslednika pokojne A.A., njenega sina C.C., sedaj tožnika. Prvostopni organ ga je tudi večkrat na podlagi 139. člena ZUP pozval k predložitvi dokazil o državljanstvu A.A. ob smrti in o datumu ter pravni podlagi pridobitve državljanstva, izpiskov iz rojstne matične knjige in izpiskov iz matične knjige umrlih, potrdil o prvi prijavi njenega prebivališča v tujini ter vseh nadaljnjih prebivališč, ki jih je imela imenovana do svoje smrti v tujini, ter dokazil o domovinski pristojnosti ter morebitnih podatkov o pričah ter drugih podatkov, ki bi bili po njegovem mnenju v pomoč upravnemu organu pri vodenju predmetnega postopka. Vendar tožnik sprva upravnemu organu ni predložil nobenega izmed zahtevanih dokazil, niti ni zaprosil za podaljšanje postavljenega roka, niti ni uveljavljal, da katere izmed zahtevanih listin ne more pridobiti, pač pa je prvostopnemu organu posredoval svoja pisna stališča glede državljanstva svoje pravne prednice, ki jih prvostopni organ povzema v svoji obrazložitvi, in sicer da je bilo vprašanje slovenskega državljanstva imenovane že pravnomočno odločeno v okviru postopka denacionalizacije, ki se je vodil pri Upravni enoti Radovljica in je bil zaključen s pravnomočno delno odločbo o denacionalizaciji z dne 9. 6. 1994, na katero je vezan tudi prvostopni organ (spis D-363-20/93 UE Radovljica in takratne Občine Radovljica); nadalje, da je UE Piran pod št. 210-123/94-95 z dne 16. 10. 1995 ugotovila, da je bil mož pokojne A.A., Č.Č., jugoslovanski državljan in državljan LR Slovenije od 28. 8. 1945 do smrti 14. 11. 1969; poleg tega je imel Č.Č. prijavljeno prebivališče v Ljubljani, od 8. 12. 1934 do 23. 4. 1935, v evidenčnih polah bivše Občine Ljubljana pa sta bila vpisana tudi njegova žena A.A. in C.C., rojen ... 5. 1939 v Toplicah pri Novem mestu; zakonca A. sta bila po preselitvi iz Ljubljane na Jesenice vpisana v domovinski knjigi bivše Občine Jesenice pod zap. št. 889 na strani 999 in sta bila na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v bivšo Občino Jesenice, zato so bili vsi državljani Kraljevine Jugoslavije; družina A. se je po prestani kazni zapora Č.Č. dne 30. 1. 1951 iz Ljubljane preselila v Občino Piran in do smrti Č.Č. novembra 1969 tam živela; pok. A.A. je imela državljanstvo Kraljevine Jugoslavije po paragrafu 53 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS, ker se je poročila z državljanom takratne Kraljevine SHS Č.Č. in je dodatno po paragrafu 29 istega zakona pridobila jugoslovansko državljanstvo in domovinstvo v Ljubljani, ker pa je imela tudi na dan 6. 4. 1941 tako državljanstvo Kraljevine SHS, kot domovinstvo v bivši Občini Jesenice, zato je izpolnjevala vse pogoje po 1. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (prvotno Zakon o državljanstvu DFJ, v nadaljevanju ZDrž) za pridobitev državljanstva Jugoslavije na dan 28. 8. 1945; ker je bilo že z odločbo upravne enote ugotovljeno, da je imel Č.Č. državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, mora isto veljati za njegovo soprogo A.A. oziroma mora veljati domneva, da se A.A. šteje za državljanko FLRJ po 1. odstavku 35. člena ZDRŽ; njunemu sinu pa, ki že skoraj 40 let živi in dela v Nemčiji, zato niso dostopne nikakršne listine, ki jih je upravni organ zahteval v svojem dopisu z dne 2. 8. 2006, vendar je vsa dokumentacija na razpolago izključno v Republiki Sloveniji, zato je prvostopnemu organu predlagal, da uvedeni postopek prekine do odločitve Vrhovnega sodišča RS v postopku U 2164/2005 Upravnega sodišča RS ter da glede na že pravnomočno delno odločbo Občine Radovljica z dne 9. 6. 1994 predmetni postopek ustavi in spis vrne ponovno Upravni enoti Radovljica, podredno je pa še predlagal, da se pridobi ustrezna potrdila iz evidenc o domovinski pristojnosti nekdanjih mestnih občin Ljubljana in Jesenice ter iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana in poročne matične knjige v Ljubljani in se izvede še vse ostale dokaze, ki jih je predlagal v predmetni vlogi.

Prvostopni organ v nadaljevanju obrazložitve povzema podatke, ki jih je o imenovani in njeni družini pridobil s poizvedbami, opravljenimi dne 2. 8. 2006 pri Pokrajinskem arhivu Koper, Upravni enoti Ljubljana, Novo mesto in Koper, Zgodovinskem arhivu Ljubljana – Enoti za Gorenjsko ter Arhivu Republike Slovenije. Tako je prvostopni organ ugotovil, da A.A., rojena B., rojena ... 4. 1910 v kraju B., Avstrija, ni vpisana v evidenco državljanov na območju Upravne enote Ljubljana, pač pa je v evidencah bivše Mestne občine Ljubljana zabeleženo, da je Č.Č., rojen ... 9. 1887 v St. Mihaelu, Avstrija, dne 8. 12. 1934 prijavil bivanje v Ljubljani, od koder se je leta 1935 odjavil na Jesenice, na tej poli pa sta zavedena tudi žena A.A. in sin C.C. in zabeleženo, da je domovinska pristojnost družine na Jesenicah; iz poročne matične knjige Ljubljana, Starokatoliška cerkev, letnik 1939, str. 81, zap. št. 70 pa je razvidno, da sta dne 25. 9. 1939 v Ljubljani sklenila zakonsko zvezo Č.Č., hotelir, bivališče Jesenice, razvezan, z domovno občino Jesenice in nevesta A.A., pristojna isto tja, zobotehnica, z bivališčem na Jesenicah; v fondu AS 1931 Republiškega sekretariata za notranje zadeve so v mikrofilmih Sove A 174304 ohranjeni podatki o A.A., in sicer njeno zaslišanje v Radovljici dne 28. 8. 1945, iz katerih je razvidno, da je bila nemške narodnosti, članica Kulturbunda od leta 1940, zobotehnica, stanujoča na Bledu, lastnica hiše, njen mož, tudi nemške narodnosti, pa je bil član NSDAP in Kulturbunda, v času njenega zaslišanja je bil v zaporih OZNE, predlagana je bila za izselitev; iz osebne kartoteke, ki so jo na občini Bled vodili med leti 1941 in 1945, so na ohranjenem osebnem kartonu za Č.Č. zabeleženi tudi osnovni podatki o ženi A.A., rojeni B. ter podatki o sinu C.C., družina A. pa je bila navedena tudi v seznamu nemških družin na Bledu; v zapisniku Okrajnega odbora OF Radovljica, Komisije narodne imovine z dne 27. 8. 1945 je A.A. navedena pod zap. št. 16, s podatki, da je bila nemške narodnosti in nemškega državljanstva, tedaj internirana v Radovljici in je imela imetje na Bledu, ki je bilo zaplenjeno; iz evidence državljanstev, ki se vodi pri Upravni enoti Koper je razvidno, da je bil Č.Č. vpisan v državljanski knjigi za naselje Z. pod zap. št. 649, medtem ko podatkov o ženi A.A. ni zabeleženih.

Prvostopni organ je glede na dejstvo, da stranka v postopku, sedaj tožnik, zahtevanih dokazil ni predložila, medtem ko je upravni organ presodil, da so le-ta pomembna in relevantna, je z zaprosilom z dne 9. 4. 2008 pri Veleposlaništvu RS na Dunaju predlagal, da pri pristojnih avstrijskih organih, ki vodijo evidenco o državljanstvu, pridobi za pok. A.A. podatke o njenem državljanstvu ob smrti, predvsem podatek o datumu ter pravni podlagi pridobitve avstrijskega državljanstva ter o vseh njenih prebivališčih v tujini vključno z datumom prve prijave prebivališča v tujini, ter dokazilo o domovinski pristojnosti. Prvostopni organ je dne 22. 9. 2008 prejel odgovor Prijavnega in matičnega urada mesta Beljak, da je bila A.A. kot avstrijska državljanka prijavljena na naslovu Villach, in sicer do 30. 7. 1968, ko se je odjavila v Piran, po odjavi v Beljaku pa o imenovani nimajo evidentiranih novih prijavnih podatkov.

Prvostopni organ je tožnika kot stranko preko zastopnika dne 10. 7. 2008 ponovno pisno seznanil z vsemi do tedaj zbranimi oziroma pridobljenimi podatki in ugotovitvami, da bi se o njih lahko izrekel, in sicer: da je rojstvo sina imenovane v Toplicah pri Novem mestu dne ... 5. 1939 vpisano v rojstni matični knjigi Ljubljana, Starokatoliška, letnik 1939, zap. št. 16, str. 24, starši vpisanega pa so Č.Č. in A.A.; da po podatkih, ki jih je leta 1984 C.C. sam navedel v svoji vlogi za odpust iz državljanstva SRS in SFRJ izhaja, da je C.C. s starši živel na Bledu od rojstva do leta 1946, ko se je preselil v Avstrijo ter do leta 1951 obiskoval šole v Avstriji, leta 1951 pa se je vrnil v tedanjo Jugoslavijo, na naslov v Piranu, kjer je do leta 1959 obiskoval šole v Piranu in Kopru ter šolanje zaključil kot avstrijski državljan in se nato vrnil v Avstrijo, kjer je vstopil v avstrijsko vojsko, nato pa od leta 1961 dalje študiral medicino na Dunaju, se leta 1973 poročil z nemško državljanko in leta 1983 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo ZR Nemčije, leto dni kasneje, 1984, pa vlogo za odpust iz državljanstva SR Slovenije in SFRJ, ki pa je bila zavržena s sklepom z dne 26. 10. 1984 na podlagi ugotovitve, da ni državljan SR Slovenije in SFRJ. Iz navedenega dopisa nadalje izhaja, da je bila po navedbah C.C. njegova mati A.A. skupaj z njim kot avstrijska državljanka, izseljena v Avstrijo, z Dunaja pa naj bi se po podatkih, ki jih je sama navajala v prošnjah za izdajo vizumov za potovanje v Avstrijo, ki se hranijo v arhivu upravnega organa, preselila v takratno FLRJ legalno dne 19. 9. 1950, skupaj s sinom, kot avstrijska državljanka, imela pa je dovoljenje za stalno naselitev v Piranu, na naslovu ..., v svojih vlogah od prijave leta 1951 v Piranu dalje do smrti leta 1970 na Dunaju, pa je v svojih vlogah pred upravnim organom izjavljala, da je nemške narodnosti in avstrijska državljanka, da posedujeta tako ona kot sin C.C. avstrijski potni list in da namerava sama obdržati avstrijsko državljanstvo, dne 25. 11. 1963 pa je prejela tudi potni list za tujce, leta 1969 pa ji je bila zaradi poteka zamenjana osebna izkaznica za tujce; po podatkih upravnega organa je imenovana leta 1963 posedovala potni list Avstrije, št. ..., izdan na Dunaju, leta 1967 pa potni list Avstrije št. ..., ki je bil izdan pri Generalnem konzulatu Avstrije v Ljubljani, z veljavnostjo do 18. 11. 1970; z dnem 27. 10. 1970 pa je bila pri upravnem organu črtana iz evidence tujcev zaradi smrti, ki je nastopila ... 8. 1970 na Dunaju, v evidenci tujcev pa je bila vodena kot stalno naseljena žena jugoslovanskega državljana. Ker so se navedene ugotovitve razlikovale od stališč tožnika kot stranke v postopku, je bil pozvan, da v postavljenem roku predloži za pok. A.A. dokazila v obliki potrdil glede datuma in kraja prve prijave prebivališča v tujini na ozemlju Avstrije in o vseh prijavljenih prebivališčih v tujini do smrti ter potrdilo, iz katerega je razvidna pravna podlaga pridobitve tujega državljanstva, hkrati pa mu je bila dana možnost, da se izjavi o vseh navedenih ugotovitvah ter navaja in dokazuje okoliščine, ki bi utegnile vplivati na drugačen sklep upravnega organa, skupaj z opozorilom, da v kolikor ne more pridobiti tovrstnih potrdil, naj upravnemu organu predloži listino, in sicer pisno zavrnitev zahtevka za izdajo tovrstnega potrdila.

V odgovor je upravni organ prejel 14. 8. 2008 vlogo tožnika, da vztraja pri dotedanjih stališčih iz predhodne vloge z dne 6. 9. 2006, s pojasnilom, da zahtevanih potrdil o prebivališčih in pravni podlagi pridobitve tujega državljanstva za pok. A.A. ne more vložiti, ker je vse od mature dalje živel sprva v Avstriji, nato pa v Nemčiji. Glede na ugotovitev, izhajajočo iz vloge tožnika za odpust iz državljanstva SFRJ, da se je po lastnih navedbah tožnik leta 1945 preselil v Avstrijo, ga je prvostopni organ ponovno pisno seznanil s temi podatki, in sicer da se je tožnik tedaj, kot šestletni otrok, v tujino preselil z materjo, saj je bil njegov oče Č.Č. od maja 1945 do junija 1950 na prestajanju zaporne kazni v Ljubljani. Zato ga je upravni organ ponovno pozval, da v dodatno postavljenem roku tožnik, poleg naštetih zahtevanih dokazil, dodatno predloži še potrdilo o vseh prebivališčih, ki jih je imela A.A. v Avstriji z datumi in naslovi, vključno z datumom prve prijave prebivališča v tujini. Na podlagi dodatnih poizvedb pri upravnih organih v Republiki Sloveniji pa je upravni organ ugotovil, na podlagi fotokopije dopisa Oddelka za notranje zadeve OLO Koper z dne 6. 10. 1961, da je imel C.C. stalno prebivališče kot tuj državljan, od leta 1948, njegov oče je bil tedaj državljan FLRJ, mati pa državljanka Avstrije in da je leta 1958 C.C. končal gimnazijo in maturiral, nato pa dne 15. 8. 1959 zaprosil za vizo za potovanje v Avstrijo, vendar se od tam oktobra 1959, ko mu je viza pretekla, ni več vrnil; ugotovljeno je bilo, da je na služenju vojaškega roka v Avstriji; njegova mati A.A. avstrijska državljanka, je dne 27. 1. 1960 zaprosila za vizo za potovanje v Avstrijo.

V nadaljevanju obrazložitve prvostopni organ povzema tožnikove navedbe v vlogi z dne 12. 3. 2010, v kateri je izrecno vztrajal pri svojih predhodnih navedbah v vlogah z dne 6. 9. 2006 in 12. 8. 2008, dodatno pa je še navedel, da je njegov oče vseskozi od leta 1939 do smrti 1969 živel in imel prebivališče izključno v Sloveniji, njegova mati in sam tožnik pa sta v Sloveniji živela od leta 1939 vsaj do leta 1946, glede na to, da leta 1946 nista bila sigurna, kaj bo dejansko z njunim možem oziroma očetom in sta od tedaj živela pri sorodnikih na (avstrijskem) Koroškem, tožnik pa se niti ne spominja kje je dejansko kot mladoleten prebival med leti 1946 do 1950 skupaj z materjo, niti ne more podati drugih navedb, niti predlagati drugih dokazov, ker je sam preko Arhiva Republike Slovenije ugotovil, da se v fondu AS 1931 hrani v evidenci emigracije JEM 15555 spis tožnika, iz katerega je razvidno, da mu je bil 25. 7. 1957 izdan potni list FLRJ, na katerem je Konzulat Avstrije v Zagrebu dvakrat odtisnil vstopno-izstopni vizum (29. 7. 1957 in 19. 7. 1958. Zato je tožnik predlagal, da upravni organ z odločbo ugotovi, da sta bila tako A.A., kot tudi njen sin C.C. slovenska oziroma jugoslovanska državljana. Prvostopni organ pa je, upoštevajoč 39. člen ZDRS zaključil, da je imenovana pravna prednica tožnika ob smrti ... 8. 1970 ni bila državljanka SR Slovenije in SFRJ in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do njene smrti ni štela za jugoslovansko državljanko na podlagi ugotovitve, da je bila A.A., rojena dne ... 4. 1910 v kraju B., Avstrija, rojena v času tedanje Avstrije in bila po rodu avstrijska državljanka, s poroko 25. 9. 1939 v Ljubljani s Č.Č., ki je bil sprejet v državljanstvo Kraljevine SHS 24. 4. 1928 pa je pridobila državljanstvo Kraljevine SHS in domovinstvo v bivši Občini Jesenice, ki ga je zadržala vse do 6. 4. 1941, vendar pa na dan 28. 8. 1945 zaradi uporabe 2. odstavka 35. člena ZDrž ni postala državljanka FLRJ, saj na navedeni pravni podlagi niso postali državljani FLRJ tiste osebe, ki so sicer na dan 6. 4. 1941 bile državljani Kraljevine Jugoslavije, so pa bili nemške narodnosti in so živeli v tujini na dan 4. 12. 1948, ko je začela veljati citirana določba 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki je imela retroaktivno veljavnost, in sicer od 28. 8. 1945 dalje. Upravni organ je ugotovil nemško narodnost imenovane na podlagi podatkov, pridobljenih iz različnih evidenc, ki jih podrobno našteva v svoji obrazložiti. Med drugim iz citiranih dokumentov izhaja, da je bilo na zaslišanju imenovane dne 28. 8. 1945 v Radovljici v zapisniku zapisano, da je bila A.A. nemške narodnosti in članica Kulturbunda od leta 1940 ter predlagana za izselitev, na osebnem kartonu za njenega moža Č.Č. pa so bili zabeleženi podatki, da je bila družina A. navedena v seznamu nemških družin na Bledu; tudi v zapisniku Okrajnega odbora OF Radovljica, Komisije narodne imovine z dne 27. 8. 1945 je A.A. navedena pod zap. št. 16 s podatki, da je bila nemške narodnosti nemškega državljanstva; po navedbah njenega sina C.C. v spisu prvostopnega organa št. 8-Z-50/84 pa je bila imenovana skupaj z njim izseljena kot avstrijska državljanka v Avstrijo, v takratno občino Piran pa se je skupaj s sinom priselila dne 31. 1. 1951 kot avstrijska državljanka in od prijave prebivališča leta 1951 v Piranu bivala do smrti leta 1970 na Dunaju, tudi v lastnoročnih vlogah, naslovljenih na tedanje upravne organe v takratni FLRJ oziroma SFRJ je imenovana sama izjavljala, da je nemške narodnosti in avstrijska državljanka ter da poseduje avstrijski potni list in da namerava obdržati avstrijsko državljanstvo. Na podlagi potrdila Deželnega glavarja v Celovcu št. 78.348/3/46 z dne 8. 7. 1947 prvostopni organ ugotavlja, da je A.A. že vsaj 28. 5. 1946 živela v tujini, saj je tega dne pri Deželnem glavarstvu Koroške na podlagi prošnje, ki jo je podala istega dne zase in za mladoletnega sina C.C., hkrati podala izjavo, da želi pripadati Republiki Avstriji kot zvesta državljanka in je zato po členu 2 (2a) Zakona o državljanstvu Avstrije dne 10. 7. 1945 pridobila avstrijsko državljanstvo, v državljanstvu pa ji je sledil tudi mladoletni zakonski otrok C.C., rojen ... 5. 1939 v Toplicah.

V zvezi z navedbo tožnika kot stranke v postopku, da je A.A. zaradi poroke z jugoslovanskim državljanom skupaj z domovinsko pristojnostjo na Jesenicah po samem zakonu pridobila jugoslovansko državljanstvo ter da z dodatno pridobitvijo avstrijskega državljanstva ni izgubila slovenskega oziroma jugoslovanskega, upravni organ pojasnjuje avstrijsko državljansko pravo, in sicer Zakon o prenosu državljanstva in prehodna ureditev Zakona o državljanstvu z dne 10. 7. 1945, ki je urejalo položaj oseb, ki so imele avstrijsko državljanstvo na dan 13. 3. 1938, veljalo pa je tudi v primerih prenehanja državljanstva, tako da je bila v 1. odstavku 2. člena ustvarjena možnost prednostne pridobitve avstrijskega državljanstva osebam, ki so bile po zakonih njihovega dotedanjega domačega prava opravilno sposobne in so predložile dokaz, da so od 1. 1. 1919 prebivale na območju Republike Avstrije. Člen 2.a pa je določal, da so žene, ki so imele na dan 13. 3. 1938 avstrijsko državljanstvo, tega izgubile, če so se pred 27. 4. 1945 poročile (A.A. pa se je poročila s Č.Č. 25. 9. 1939 v Ljubljani kot avstrijska državljanka), to državljanstvo pa so lahko omožene osebe pridobile nazaj z izjavo, da želijo pripadati Avstrijski Republiki kot zveste državljanke; še ne opravilno sposobni otroci, ki so izhajali iz take zakonske zveze pa so prav tako pridobili državljanstvo z izjavo matere; izjava v skladu s členom 2 in 2a je bila lahko podana v pisni obliki do 31. 12. 1953 pri pristojnem uradu deželne vlade glede na prebivališče, A.A. pa je tako izjavo podala 28. 5. 1946; če so bili izpolnjeni zakonski pogoji je do pridobitve avstrijskega državljanstva prišlo z dnevom podaje take izjave. Prvostopni organ je z vsem navedenim v primeru A.A. utemeljil zakonska pogoja o nemški narodnosti in njeni odsotnosti iz Jugoslavije in tako na podlagi 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, po katerem se uradoma ne ugotavlja pogoj „nelojalnosti“, sprejel odločitev, navedeno v izreku, da A.A. ni postala državljanka FLRJ in LR Slovenije ter zato tudi ni bila vpisana v državljansko knjigo, saj je bila evidenca o državljanstvu namreč uvedena šele leta 1948, vanjo pa so bili vpisani le tisti, ki so na dan 28. 8. 1945 postali državljani FLRJ in LR Slovenije, medtem ko tisti, ki jih je, kot imenovano, zajela določba 2. odstavka 35. člena ZDrž, v to evidenco ni bili vpisani. Ker A.A. ni nikoli postala jugoslovanska državljanka, posledično tudi ob smrti ni bila državljanka SR Slovenije in SFRJ, zato je tudi po sedaj veljavnem Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) ni mogoče šteti za državljanko Republike Slovenije.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopni organ pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 248. člena ZUP.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil upravnega postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. Kot nepopolne in nepravilne ugotovitve v izpodbijani odločbi tožnik navaja navedbe, da je tožnik od leta 1945 obiskoval šole v Avstriji, da se je mati A.A. skupaj z njim kot avstrijska državljanka izselila v Avstrijo ter da je mati od leta 1945 bila državljanka Avstrije ter da A.A. na dan 28. 8. 1945 ni postala državljanka FLRJ. Po mnenju tožnika so glede potrebne uporabe materialnega prava ugotovitve upravnih organov nepopolne, kajti niso bili upoštevani rezultati denacionalizacijskega postopka št. D-343-22/1993 Upravne enote Radovljica, kjer je bilo že predhodno ugotovljeno, da je bila A.A. slovenska in jugoslovanska državljanka. Nadalje izpostavlja, da ni bilo ugotovljeno, ali sploh in če ter kdaj konkretno je A.A. izgubila jugoslovansko in slovensko državljanko, kot tudi ne, ali je bil za tožnika C.C. izdan jugoslovanski potni list in ali je bil tožnik tudi vpoklican v Jugoslovansko ljudsko armado. Po mnenju tožnika bi prvostopni organ moral na podlagi pravilne dokazne ocene ugotoviti, da je do leta 1946 bila A.A. slovenska in jugoslovanska državljanka ter da tudi s pridobitvijo avstrijskega državljanstva ni izgubila slovenskega in jugoslovanskega državljanstva ter da je tudi njen sin C.C. v merodajnem obdobju imel slovensko in jugoslovansko državljanstvo in da je bival od leta 1948 naprej spet v FLRJ, s tem pa posledično tudi njegova mati. V zvezi s tožbenim ugovorom bistvene kršitve pravil upravnega postopka ter napačne uporabe materialnih predpisov tožnik izpostavlja, da je bilo v denacionalizacijskem postopku Upravne enote Radovljica z (delno) odločbo o denacionalizaciji št. D-343-22/1993 vrnjeno upravičenki določeno premoženje, in sicer nepremičnine, ki so bile nacionalizirane, na navedeno delno odločbo pa je vezan tudi prvostopni upravni organ, kajti s citirano odločbo je bilo pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju, v zvezi s katerim bi moral prvostopni organ upoštevati določila 1. odstavka 144. člena ZUP/86, sklicujoč se na stališče v knjigi Upravni postopek in upravni spor, 6. izdaja, stran 145 in 146. Neodvisno od tega pa se je z novim ZUP/99 spremenila vsebina 3. odstavka 147. člena, zato po mnenju tožnika navedeno pravno načelo velja v analogiji tudi za prej veljavni ZUP/86. Nadalje tožnik meni, da predstavlja citirana delna odločba takratne Občine Radovljica z dne 9. 7. 1994 rešitev predhodnega vprašanja, ki ima pravni učinek tudi v konkretni sporni zadevi, in sicer v smislu prejšnjega 2. odstavka 146. člena ZUP/86, glede na vsebino novega 3. odstavka 147. člena ZUP/99, kajti v nasprotnem primeru tožnik meni, da bi prišlo teoretično v zadevnem postopku na eni strani do ugoditve zahtevka za denacionalizacijo glede nepremičnin, glede ostalih nepremičnin, ki se ne morejo vrniti v naravi, pa ne. Zato bi se lahko po mnenju tožnika teoretično zaključil en sam upravni postopek z dvema popolnoma različnima odločbama, kar je nesprejemljivo z ustavno-pravnega vidika in protizakonito. Po mnenju tožnika pomeni vsakršna drugačna odločitev kršitev pravil postopka, predvsem 3. odstavka 147. člena ZUP. V tej zvezi se tožnik sklicuje na stališče, ki ga je v primerljivi zadevi zavzelo Upravno sodišče RS s sodbo in sklepom U 2115/2002 z dne 6. 1. 2004. Po mnenju tožnika pa tudi v primeru, če ne bi bila podana navedena bistvena kršitev pravil upravnega postopka (3. odstavka 147. člena ZUP), pravni zaključki prvostopnega organa glede državljanstva A.A. niso pravilni, saj je bila imenovana državljanka Kraljevine Jugoslavije in je prav to njeno državljanstvo bilo podlaga za pridobitev državljanstva FLRJ in LR Slovenije na dan 28. 8. 1945. Tožnik opozarja na navedbe Okrajnega ljudskega odbora Koper v dopisu z dne 6. 10. 1961, da za tožnika C.C. niso izpolnjeni pogoji novele 35. člena ZDrž, ker sta vsaj oče in baje tudi mati slovenske narodnosti in je hodil v slovensko šolo. Tožnik izpostavlja, da merodajni Zakon o državljanstvu ni predvideval izgube državljanstva zgolj zaradi pridobitve drugega državljanstva. Po mnenju tožnika je bilo dvojno državljanstvo tedaj mogoče glede na določilo 1. odstavka 22. člena Zakona o državljanstvu. Zato meni, da avstrijsko državljanstvo A.A. na presojo v zadevnem postopku ne utegne vplivati, kar ustreza sodbi Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 11. 2007 št. X Ips 1389/2006. Dalje še navaja, da poleg navedenega po obrazložitvi izpodbijane odločbe pogoj „nelojalnosti“ ni bil ugotovljen, kar posledično pomeni, da eden od treh kumulativnih pogojev iz 35. člena ZDRS ni bil izpolnjen. Tožnik opozarja, da izključitev A.A. iz slovenskega oziroma jugoslovanskega državljanstva kot poseben pravni akt ni bil nikoli izdan. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi, za katero ocenjuje, da je pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v spisu, navedbe tožeče stranke v tožbi pa označuje kot neutemeljene. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ugotovitev državljanstva v zvezi s postopkom denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS za pravno prednico tožnika, A.A., rojeno dne ... 4. 1910 v kraju B., Avstrija, v času od 28. 8. 1945 do njene smrti dne ... 8. 1970 na Dunaju. Predmet spora sta uvodoma navedena izpodbijana akta upravnih organov prve in druge stopnje, ki sta se pri odločitvi oprla na ugotovitev, da je bila imenovana nemške narodnosti na dan 6. 4. 1941 sicer državljanka tedanje Kraljevine Jugoslavije z domovinstvom v tedanji Mestni občini Jesenice, vendar je od leta 1945 oziroma 1946 dalje živeča v tujini, sporno pa je za tožnika ostalo vprašanje njenega državljanstva v času od 28. 8. 1945 do njene smrti dne ... 8. 1970 na Dunaju.

Državljanstvo (domnevnega) upravičenca do denacionalizacije, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen se ugotavlja po določbah Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž), ki sta jih po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka kot upravni organ druge stopnje pravilno uporabila. Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) velja za državljana Republike Slovenije po citiranem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in državljanstvo SFRJ, s čimer je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je treba pri individualnem ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa vse do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Tudi po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (na primer sodba X Ips 507/2010 z dne 26. 1. 2010) je namreč treba pri ugotavljanju državljanstva posamezne osebe za potrebe denacionalizacije uporabiti predpise o državljanstvu za čas od rojstva osebe do dne ugotavljanja državljanstva, določbe predpisov o državljanstvu pa se torej uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas, ki je pomemben v določenem primeru, čeprav v času ugotavljanja ne veljajo več. Ugotavljanje državljanstva ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj, pač pa upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja, ali je neka oseba imela jugoslovansko državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju ter ali ji je morda do smrti oziroma do trenutka ugotovitve državljanstva državljanstvo prenehalo.

Po presoji sodišča je bil v obravnavani sporni zadevi v upravnem postopku dokazni postopek zakonito izpeljan v skladu z dokaznimi standardi, ki so se v upravni in upravno-sodni praksi izoblikovali na podlagi določil 6., 7., 8., 9., 10., 12. in 14. člena ZUP. Prav tako pravilno je bil ugotovljen tudi obstoj vseh treh okoliščin iz 2. odstavka 35. člena tedanjega Zakona o državljanstvu FLRJ (prvotno Zakona o državljanstvu DFJ) zaradi katerih se imenovana pravna prednica tožnika ne more šteti za državljanko LR Slovenije in FLRJ po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve ZDRS. Dejansko stanje pa je bilo glede vseh treh relevantnih okoliščin po določilih 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi s 3. odstavkom 63. člena ZDen v upravnem postopku odločanja o konkretni sporni zadevi s strani upravnih organov prve in druge stopnje pravilno in v za odločitev v zadostni meri ugotovljeno, tožnik pa v svojih dokaznih predlogih ni substanciral niti ni obrazložil, kaj naj bi dokazoval ter ali je tisto, kar naj bi želel dokazati, sploh pomembno (in v čem), za odločanje o ugotovitvi državljanstva njegove pravne prednice. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka, kolikor se nanaša na izvedbo dokaznega postopka v obravnavani sporni zadevi. Drugostopni organ je namreč po presoji sodišča pravilno v skladu z 2. odstavkom 254. člena s svojimi razlogi argumentirano odgovoril v svoji obrazložitvi na vse pritožbene ugovore, ki jih tožnik ponovno uveljavlja v tožbi. Zato se sodišče, da se izogne ponavljanju, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) na tem mestu sklicuje na utemeljitev tožene stranke, ki ji v celoti sledi, da ne ponavlja njenih razlogov za odločitev, saj je ta pravilna in zakonita ter sprejeta v skladu z določili 248. člena ZUP v povezavi s 3. odstavkom 63. člena ZDen v zvezi z 39. členom ZDRS, ker je tudi po oceni sodišča prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožniku večkrat omogočil, da se seznani z ugotovitvami prvostopnega organa, do katerih je prišel tekom upravnega postopka na podlagi podatkov in listin, ki jih je uradoma pridobil prvostopni organ, s čimer je tožnik kot stranka v postopku na učinkovit način dal možnost sodelovanja v postopku tako, da je imel možnost z vsemi dokaznimi sredstvi po določbah ZUP izpodbijati zakonsko domnevo nelojalnosti, ki nastopi po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž pri osebah, pri katerih sta, tako kot v konkretnem primeru, izpolnjena prva dva zakonska pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, in sicer nemška narodnost in odsotnost osebe z območja današnje Republike Slovenije na dan 2. 12. 1948. Nemška narodnost pravne prednice tožnika je bila v postopku ugotovljena na podlagi številnih listin, ki jih v svoji obrazložitvi določno in opredeljeno navaja prvostopni organ, kopije listin pa se nahajajo med predloženimi upravnimi spisi, vključno s številnimi lastnoročnimi vlogami pravne prednice tožnika, v katerih se je sama opredelila za osebo nemške narodnosti, kar je podrobno obrazložila tožena stranka v svoji odločbi in pred njo že prvostopni organ.

Po ugotovitvah sodišča je bilo v upravnem postopku tudi pravilno ugotovljeno, da iz potrdila Deželnega glavarja v Celovcu z dne 8. 7. 1947 izhaja, da je A.A. že vsaj 28. 5. 1946 živela v tujini, in sicer v Avstriji, saj je tega dne pri Deželnem glavarstvu Koroške podala zase in za mladoletnega sina C.C. izjavo, da želi pripadati Republiki Avstriji kot zvesta državljanka in je zato po členu 2 (2a) Zakona o državljanstvu Avstrije z dne 10. 7. 1945 pridobila avstrijsko državljanstvo, v katerem ji je sledil tudi mladoletni zakonski otrok C.C., rojen ... 5. 1939 v Toplicah. Z navedenimi ugotovitvami pa je bil seznanjen tožnik, ki v svojem pisnem odgovoru z dne 26. 4. 2010 teh ugotovitev ni izpodbijal, kar pomeni, da je pravilna ugotovitev upravnih organov, da je imenovana na dan 4. 12. 1948 živela v tujini, pri čemer sodišče tožniku pojasnjuje, da način njenega odhoda oziroma zapustitve območja sedanje Republike Slovenije ni pravno relevanten.

Glede izpolnjevanja kriterija lojalnosti sodišče poudarja, da je v tej zvezi pravilno stališče tožene stranke, ki je ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 v svoji obrazložitvi v zvezi s tem pritožbenim ugovorom, ki ga ponavlja v tožbi, tožniku pojasnila, da pristojni organ v postopku ugotavljanja državljanstva ne vodi dokaznega postopka in ne dokazuje nelojalnosti osebe, katere državljanstvo se ugotavlja, temveč je dokazno breme na strani tistega, ki zatrjuje obstoj lojalnosti (49. točka odločbe U-I-23/93). Vendar pa tožnik v upravnem postopku, čeprav je bil k ustreznemu sodelovanju v upravnem postopku s predložitvijo ustreznih dokazil s strani prvostopnega organa večkrat pozvan, ni dokazoval niti zatrjeval obstoja okoliščin, ki bi prepričljivo izpodbile zakonsko domnevo nelojalnosti njegove pravne prednice A.A., ker ni predložil niti ni predlagal izvedbe kakršnegakoli dokaza, da bi imenovana kontinuirano delovala v skladu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ, niti da bi bila aktivna v boju na strani protifašistične koalicije, kar bi vse lahko bilo razlog za izpodbijanje zakonske domneve nelojalnosti po določilih 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi s 3. odstavkom 63. člena ZDen.

Po presoji sodišča se je tožena stranka tudi pravilno opredelila do pritožbene navedbe o pravnomočno rešenem vprašanju državljanstva A.A. z delno odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku št. D-343-22/1993 z dne 9. 6. 1994, saj je v svoji obrazložitvi pravilno izpostavila namen, ki ga je zasledovala Republika Slovenija s sprejemom Zakona o denacionalizaciji zato, da bi popravila krivice, ki so bile prejšnjim lastnikom premoženja storjene z revolucionarnimi predpisi oziroma na način, določen v 3., 4. oziroma 5. členu ZDen, pri tem pa je v tem zakonu določila pogoje, pod katerimi je mogoče to premoženje vrniti. Pravilno je izpostavila, da je eden od bistvenih pogojev za vračilo tega premoženja jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo prejšnjih lastnikov oziroma njihovih pravnih naslednikov v času podržavljenja, pri čemer je moralo biti tedanje jugoslovansko državljanstvo priznano po 9. 5. 1945. Po 3. odstavku 63. člena ZDen pa je vprašanje državljanstva predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije in se dokazuje bodisi z izpiskom iz državljanske knjige, bodisi s pravnomočno odločbo pristojnega upravnega organa za notranje zadeve o tem, ali se je določena oseba v relevantnem obdobju štela za jugoslovanskega državljana tedanjega po 2. svetovni vojni novonastalega državnega subjekta DFJ oziroma FLRJ in pozneje SFRJ v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen. Prav tako pravilno je tožena stranka tožniku v svoji obrazložitvi pojasnila, da je denacionalizacijski organ, ki odloča o vračanju premoženja, vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu upravičenca (oziroma njegovih pravnih naslednikov) in tega vprašanja v postopku denacionalizacije sam ne rešuje, odpira oziroma o njem ne odloča, za kar tudi ni pristojen kot izhaja tudi iz upravno-sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, pri čemer pravilno navaja sodbo I Up 1800/2006 z dne 20. 8. 2007. Glede na navedeno po presoji sodišča tožbeni ugovor ne pravilne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, kolikor se nanaša na uporabo 1. odstavka 144. člena ZUP/86, ki je veljal v času izdaje citirane delne odločbe Občine Radovljica, št. D-363-22/93-7 z dne 9. 6. 1994, in 1. odstavka 147. člena ZUP, ki velja od 1. 4. 2000 dalje, iz razlogov, ki jih je pravilno navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi na strani 5 (2. odstavek). Hkrati je tudi pravilno kot pravno zmotno zavrnila stališče, da je bilo o vprašanju državljanstva tožnikove pravne prednice A.A., kot predhodnem vprašanju v postopku denacionalizacije, pravnomočno odločeno z delno odločbo o denacionalizaciji št. D 363-22/93-7 z dne 9. 6. 1994, saj je bilo s citirano delno odločbo zgolj deloma odločeno o vračanju (dela) tožnikovi pravni prednici A.A. podržavljenega premoženja, ne pa tudi o njenem državljanskem statusu v smislu določil 39. člena ZDRS v povezavi z 2. odstavkom 35. člena ZDrž. Sodišče pri tem le še pritrjuje stališču tožene stranke v zvezi s pritožbeno navedbo, ki jo tožnik prav tako ponavlja v tožbi, da bi naj njegova pravna prednica s pridobitvijo avstrijskega državljanstva ne izgubila državljanstva FLRJ in LRS. Pridobitev tujega državljanstva v konkretnem primeru namreč ne vpliva zaradi retroaktivnega učinka (novele) 2. odstavka 35. člena ZDrž, s katerim je bila tožnikova pravna prednica z novelo ZDrž dne 4. 12. 1948 postavljena glede svojega državljanskega statusa v položaj, da dne 28. 8. 1945 ni pridobila državljanstva FLRJ in LRS vse do svoje smrti, medtem ko njeno avstrijsko državljanstvo, ki ga je pridobila leta 1946, na to presojo ne vpliva.

Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sta obe odločbi upravnih organov prve in druge stopnje pravilni in zakoniti, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji senata brez glavne obravnave, ki jo je tožnik sicer smiselno predlagal s tem, ko je predlagal izvedbo dokazov z zaslišanjem strank, vendar svojega dokaznega predloga ni z ničemer obrazložil in substanciral, zato mu sodišče ni sledilo.

K točki 2: Sodišče je zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kot je obravnavani, če je tožba zavrnjena ali pa zavržena, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.