Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Škoda, za katero odgovarja odgovorna oseba, je le tista, ki se kaže v poslabšanju zdravstvenega stanja oškodovanca zaradi škodnega dogodka.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka v tem pravdnem postopku zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči, v kateri je bil udeležen tudi toženčev zavarovanec. Pravdni stranki sta soglašali, da je prispevek tožene stranke k nastanku prometne nesreče 60 %. Sodišče prve stopnje je zahtevku iz naslova premoženjske škode ob upoštevanju tega prispevka tožeče stranke v celoti ugodilo (17,62 EUR). Zahtevku iz naslova nematerialne škode je sodišče delno ugodilo, in sicer v skupnem znesku 840,00 EUR, z obrestmi od 7.2.2007 do plačila. Ob upoštevanju njenega prispevka ji je kot pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 600,00 EUR, za strah 40,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 200,00 EUR. V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je odločilo tudi, da mora tožeča stranka toženi povrniti 27,70 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh po izdaji sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Proti sodbi se v zavrnilnem delu pritožuje tožeča stranka, ki se sklicuje na vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da se njenemu zahtevku ugodi do višine 3.697,62 EUR (še 1640,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, še 640,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in še 560,00 EUR za prestani strah) in glede priglašenih stroškov, podredno pa, da se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje in razsojo, vse s stroškovno posledico. Prisojena odškodnina je bistveno prenizka. Sodišče ni sledilo izpovedbi tožnika in zaključkom izvedenca glede trajanja, intenzivnosti in vrste bolečin, odškodnina za pretrpljene bolečine pa ne ustreza siceršnji sodni praksi. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da tožnikove težave izhajajo iz degenerativnih sprememb na njegovi hrbtenici, saj se je v sodni praksi jasno uveljavilo stališče, da predhodne degenerativne spremembe predstavljajo pravnorelevanten vzrok le, če je oškodovanec že pred škodnim dogodkom trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno. Sodišče zato v spisu ni imelo podlage za zaključek, da je tožnik že prej imel težave pa tudi ne, da ni utrpel dolgotrajnega primarnega strahu. Pritožnik se ne strinja niti z odmero stroškov.
Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki izhajata iz 179. člena Obligacijskega zakonika (1), sta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ti dve načeli uporabilo pravilno in v obravnavanem primeru odmerilo odškodnino v zadostni višini, zato mu napačne uporabe materialnega prava ni mogoče očitati. Za primerjavo s podobnimi odškodninskimi primeri iz sodne prakse pritožbeno sodišče najprej povzema osrednja dejstva obravnavanega primera: tožnik je bil v času nesreče star 36 let; utrpel je zvin vratne hrbtenice in udarnino glave ter prsnega koša po mnenju izvedenca je trpel srednje hude bolečine en teden stalno, nato pa še 2-3 tedne, zmerne bolečine je trpel ves čas zdravljenja, t.j. en mesec; 5-krat je obiskal osebnega zdravnika, 2-krat kirurga, 6-krat opravil rentgen kontrolo, jemal analgetike in počival, en mesec je bil na bolniškem dopustu; tožnikove življenjske aktivnosti so zaradi škodnega dogoka zmanjšane največ za 1 do 2 %; primarni strah je tožnik trpel od nekaj sekund do ene minute, omembe vrednega sekundarnega strahu pa ni trpel. Skupna višina prisojene odškodnine brez upoštevanja 60% soprispevka tožeče stranke znaša 2.100 EUR, kar ustreza 2,24 povprečnim neto plačam v državi na dan sojenja. Sodna praksa se sicer spreminja skozi čas, sodišče pa je za primerjavo vzelo nekaj podobnih odškodninskih primerov od leta 2005 dalje. Višina odškodnine v podobnih primerih poškodb se sicer gibljejo od višine 3 povprečnih neto plač dalje, kar pomeni, da je prisojena odškodnina res na spodnjem delu razpona odškodnin, ki se prisojajo v podobnih primerih, vendar je potrebno ob tem poudariti, da so v vseh teh primerih oškodovanci v okviru zdravljenja vselej izvajali vsaj fizioterapijo, poleg tega pa v nekaterih primerih tudi razgibavanje, ovijanje vratu z brisačo ipd. V konkretnem primeru oškodovanec ni izvajal fizioterapije niti kakšne druge oblike zdravljenja in s tem ni imel dodatnih nevšečnosti med zdravljenjem, po ugotovitvah izvedenca pa gre pri njem predvsem za močan vpliv degenerativnih sprememb hrbtenice. Pritožbeno sodišče je tako za primerjavo obravnavalo naslednje primere: II Ips 1269/2008: Zvin vratne hrbtenice in zvin v predelu prehoda prsno-ledvene hrbtenice, fizioterapija in razgibavanje doma, 3 povprečne plače; II Ips 61/2009: Zvin vratne hrbtenice, fizioterapija, razgibavanje doma, ovijanje vratu z brisačo, 5 povprečnih plač; II Ips 54/2007: Zvin vratne hrbtenice, fizioterapija, 5 povprečnih plač.
V vseh navedenim primerih je bila revizija, ki jo je vložila tožeča stranka, zavrnjena, kar pomeni, da po stališču vrhovnega sodišča prisojene odškodnine zagotovo niso bile prenizke.
V zvezi z odškodnino za nevšečnosti med zdravljenjem pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo izpovedbi tožnika in zaključkom izvedenca glede trajanja, intenzivnosti in vrste bolečin, zato je prisodilo prenizko odškodnino. Pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje v okviru izvajanja dokazne ocene večjo težo kot izrazito subjektivni izpovedbi oškodovanca pripisalo izvedenskemu mnenju, ki je bilo podano strokovno in objektivno, in ob upoštevanju temeljnih načel za odmero pravične denarne odškodnine le-to ocenilo na 1.500 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predvsem glede na dejstvo, da tožnik v škodnem primeru ni trpel hudih telesnih bolečin in v času zdravljenja ni izvajal fizioterapije ali kakšne druge oblike zdravljenja, prisojena odškodnina ni prenizka. Odškodnina iz tega naslova je kvečjemu previsoka.
Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje ob upoštevanju strokovno podanega izvedenskega mnenja in drugih izvedenih dokazov v večini pripisalo vplivu degenerativnih sprememb, ki so bile odkrite pri tožniku. Pritožba navaja, da je takšno stališče sodišča nepravilno, ker naj bi se v sodni praksi uveljavilo jasno stališče, da predhodne degenerativne spremembe predstavljajo pravnorelevanten vzrok le, če je oškodovanec že pred škodnim dogodkom trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno. Sodišče naj zato v spisu ne bi imelo podlage za zaključek, da je tožnik že prej imel težave s hrbtenico.
Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno grajo, češ da sodišče ni imelo podlage za zaključek, da je imel tožnik težave s hrbtenico že pred škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je upoštevalo mnenje izvedenca glede neznatnega vpliva poškodb, ki jih je tožnik utrpel v škodnem primeru, na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. To nenazadnje izhaja tudi iz izvida RTG slikanja z dne 20.6.2006, kjer je ugotovljena »izrazita spondiloza celotne Ch«, kar je izvedenec obrazložil kot degenerativne spremembe na vratni hrbtenici.
Glede odstopa od uveljavljene sodne prakse, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodna praksa res neenotna glede vprašanja, ali je mogoče uporabiti pravilo o deljeni vzročnosti, kadar je obseg škode tudi posledica notranjih vzrokov oškodovanca (degenerativnih sprememb). Vendar v obravnavani zadevi ne gre za to materialnopravno dilemo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je imel tožnik težave že pred nezgodo (str. 3 sodbe). Tako ugotovljeno dejstvo je plod dokazne ocene, ki jo pritožbeno sodišče sprejema. Tak dejanski položaj pa se razlikuje od tistega, na katerega se nanaša zgornja materialnopravna dilema, glede katere sodna praksa ni enotna. V primeru, kot je obravnavan, v sodni praksi namreč ni razdvojenosti. Škoda, za katero odgovarja odgovorna oseba, je le tista, ki se kaže v poslabšanju zdravstvenega stanja oškodovanca zaradi škodnega dogodka. Drugačna razlaga bi nedovoljeno prebijala jezikovne meje pojma zmanjšanja življenjske aktivnosti iz 179. člena OZ.
Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno oceno sodišča prve stopnje, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova 500 EUR.
Sodišče prve stopnje je tožniku za prestani strah prisodilo 100,00 EUR, in sicer iz naslova pretrpljenega primarnega strahu. Tudi v tem delu je oceno višine odškodnine oprlo na izvedensko mnenje, po katerem naj bi primarni strah trajal največ eno minuto, medtem ko sekundarnega strahu tožnik ni mogel trpeti. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje za dejansko ugotovitev o neobstoju sekundarnega strahu ni imelo podlage v dokaznem gradivu. To podlago je imelo v izvedenskem mnenju (l.št. 38) in je to v razlogih sodbe tudi navedlo. Pritožbeno sodišče se z razlogi glede odškodnine za to obliko škode strinja, vendar pa ocenjuje dosojeno odškodnino v višini 100,00 EUR za (pre)nizko. Glede na to, da je, kot že ugotovljeno, na drugi strani dosojena odškodnina iz naslova nevšečnosti zaradi zdravljenja delno previsoka, sodišče sodbe v tem delu ni spreminjalo, ampak jo je kot celoto potrdilo. Za toliko kot je odškodnina iz naslova telesnih bolečin previsoka je namreč odškodnina za strah prenizka. To pomeni, da je prisojena odškodnina kot celota primerna.
Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP (2)).
Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi pritožbo na odmero stroškov in potrdilo odločitev o stroških sodišča prve stopnje.
(1) Obligacijski zakonik (OZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 97/2007).
(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).