Jedro

Presoja vpliva zavrnitve dokaznih predlogov na kršitev obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je obsojenega J.Š. in sostorilca spoznalo za krive kaznivega dejanja prikrivanja v sostorilstvu po 3. in 1. odstavku 224. člena v zvezi s 25. členom KZ. Izreklo mu je kazen šest mesecev zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za pet let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.10.1999 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper uvodoma navedeni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kršitev naj bi bila storjena s tem, da sodišče ni zaslišalo prič R.Z. in D.C. Ker naj bi šlo za ključni priči, ki bi izpovedali v obdolženčevo korist, bi njuno zaslišanje pripeljalo do oprostilne sodbe. Meni, da bi sodišče v skladu z obdolženčevo pravico do obrambe moralo zaslišati tudi priče, ki bi pričale v njegovo korist in ne izvajati dokazov le v njegovo škodo. Navaja še, da je bilo zaradi neizvedbe teh dokaznih predlogov dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da je imelo sodišče podlago za odločitev, da ne zasliši omenjenih prič, saj ena sodišču ni bila nedosegljiva, druga pa se je prihodu na sodišče izogibala.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pravica obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist je eden bistvenih elementov pravice do poštenega sojenja in je del ustavnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pri tehtanju, ali je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena pravica izvajanja dokazov v korist obsojenca je treba upoštevati kriterije, da: 1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; 3) mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in 4) mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, in sme zavrniti izvedbo dokazov za ugotovitev dejstev tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom strank, mora sodišče v sodbi obrazložiti (7. odstavek 364. člena ZKP).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zaslišanje D.C. na naroku dne 23.12.1998 predlagala okrožna državna tožilka, obsojenčev zagovornik pa je izjavil, da se s tem dokaznim predlogom strinja. Na naslednjem naroku dne 11.1.1999 je okrožni državni tožilec predlagal zaslišanje R.Z. Na naroku dne 28.1.1999 je okrožna državna tožilka izjavila, da pri dokaznem predlogu za zaslišanje D.C. in R.Z. ne vztraja, obsojenčev zagovornik pa je zaslišanje D.C. ponovno predlagal, pri čemer ni navedel, o katerih odločilnih dejstvih naj bi ta priča izpovedala. Na glavni obravnavi je sodišče dokazne predloge, katerim ni ugodilo, zavrnilo kot nepotrebne. V sodbi je glede dokaznih predlogov za zaslišanje D.C. in R.Z. v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP navedlo, da je ena od prič nedostopna tudi organom pregona v Republiki Hrvaški, druga pa se na vabila sodišča ni odzivala, ter ocenilo, da je dejansko stanje ob izvedbi drugih dokazov dovolj ugotovljeno. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi jasno ugotovljeno in izvedba dodatnih dokazov ni bila potrebna. Obdolženčeva pravica do obrambe zato ni bila kršena. Navedbe, da je bilo v obravnavani zadevi napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ob odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu ni mogoče upoštevati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Kršitev zakona, na katero se v zahtevi sklicuje vložnik, ni podana, zahteva pa izpodbija tudi pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.