Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča delavcem ni mogoče očitati prispevka k nastali škodi. Delavcu, ki je dolžan opraviti svoje delo, ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ni organiziral na varen način, dela pa drugače ni bilo mogoče opraviti. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku na prvi stopnji, delavci določenega dela niso mogli opraviti drugače kot s hojo po salonitnih ploščah. Pri polaganju PVC folije (teže cca 70 kg, ena rola je imela 40 m2) je namreč šlo za timsko delo treh delavcev (en delavec je delal luknje na traku, drugi je to pritrjeval, tretji pa varil folijo). Ker na drugačen način dela niso mogli opraviti, pritožba neutemeljeno opozarja, da so vedeli, da se na salonitnih ploščah ne bi smeli zadrževati, kar naj bi delavcem očital tudi izvedenec. Med tovrstnim delom, tudi med (5 minutnim) odmorom, bi morali biti delavci ustrezno varovani v skladu s predpisi, pa niso bili. Če bi delodajalec sprejel ustrezne ukrepe, že zgolj tako, da bi na streho namestil sidrišča in zagotovil, da bi uporabljali varovalno opremo, bi s tem preprečil poškodbo delavcev, kar je potrdil tudi izvedenec v dopolnilnem mnenju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. točki izreka tako, da se 8-dnevni paricijski rok nadomesti s 15-dnevnim paricijskim rokom.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. točki in v nespremenjenem delu II. točke izreka.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da se je nad toženo stranko 30. 7. 2021 začel stečajni postopek (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 30. 7 2020). Začetek stečajnega postopka ima za posledico prekinitev pravdnega postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena ZPP). V obravnavanem primeru je bil stečajni postopek začet po tistem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja (po vložitvi pritožbe in odgovora na pritožbo). Ker je do prekinitve prišlo po izdaji izpodbijanega sklepa in po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja, ni ovire, da pritožbeno sodišče o pritožbi ne bi odločilo.1

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 10.648,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila, 3.489,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2016 dalje do plačila in 17.416,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v znesku 1.414,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8-dnevnega paricijskega roka (II. točka izreka).

3. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki prizna pritožbene stroške ter jih naloži v plačilo tožeči stranki v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrže kot nepopolno oziroma jo zavrne, stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V tej pravdi tožeča stranka Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) zoper toženo stranko (delodajalec) na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) uveljavlja regresni zahtevek. Od tožene stranke zahteva povrnitev stroškov zdravstvenih in drugih storitev ter zneskov denarnih nadomestil in drugih dajatev za delavce (A. A., B. B. in C. C.), ki so zavarovanci tožeče stranke. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da so se delavci dne 7. 2. 2013 poškodovali v delovni nesreči. Pri nameščanju izolacije na strehi so se jim udrle salonitne plošče, padli so šest metrov globoko v skladišče objekta na betonska tla.

7. Zavod ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (prvi odstavek 86. člena ZZVZZ). Zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ). Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene Zavodu, se uporabljajo določila zakona o obligacijskih razmerjih, razen če ni s tem zakonom drugače določeno (90. člen ZZVZZ).

8. Pritožba najprej izpostavlja, da ni pravne podlage, da bi se toženi stranki naložilo plačilo stroškov zdravljenja za delavca C. C., saj ni bil zaposlen pri njej, temveč pri D. D., s. p. Neutemeljeno navaja, da sodišče ni z ničemer pojasnilo, zakaj je toženi stranki naložilo povračilo stroškov zdravljenja za C. C. Iz obrazložitve namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič in izrecnega priznanja tožene stranke ugotovilo, da so bili vsi trije delavci zaposleni pri toženi stranki. Tožena stranka je najprej v odgovoru na tožbo navedla, da so bili vsi trije delavci zaposleni pri toženi stranki, nato pa v pripravljalni vlogi oziroma v vlogi, v kateri je podala pripombe na izvedensko mnenje z dne 30. 8. 2017, navedla, da je bil C. C. zaposlen pri D. D., s. p. V skladu s tretjim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala. Stranka, ki preklicuje priznanje, pa mora svoj preklic obrazložiti, to je pojasniti, zakaj je preklic upravičen in to upravičenost tudi izkazati.2 Tožena stranka v omenjeni vlogi ni navedla, zakaj je priznanje, da so bili vsi trije delavci zaposleni pri njej, spremenila. Prav tako se v zvezi s tem, da naj bi bil C. C. zaposlen pri D. D., s. p. ni sklicevala na morebitne dokaze, ki jih sedaj navaja v pritožbi. Tudi sicer je v primerih skupnih delovišč sodna praksa odškodninsko odgovornost razširila preko okvirja delodajalca v formalnem smislu na t. i. dejanskega delodajalca, to je tistega, ki je dejansko izvajal nadzor in odrejal delo delavcem. To je oseba, ki je po določbi prvega odstavka 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in prvem odstavku 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) zavezana spoštovati in izvajati določila varnega dela. V obravnavanem primeru je bila to tožena stranka, saj iz navedb tožene stranke v postopku na prvi stopnji (odgovor na tožbo, list. št. 11 spisa) in iz pritožbenih navedb izhaja, da so navodila za delo dobili s strani tožene stranke. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče napačno uporabilo določila 86. do 94. člena ZZVZZ, ko je toženi stranki v plačilo naložilo tudi stroške zdravljenja za C. C. 9. Bistvo pritožbenih navedb nadalje predstavlja očitek sodišču prve stopnje, da materialnega prava ni pravilno uporabilo, saj ni upoštevalo prispevka delavcev k nastanku škodnega dogodka, niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, ali je ta ugovor tožene stranke sploh obravnavalo.

10. Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na ugotovitev, da tožena stranka ni poskrbela za varno delo na gradbišču v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZDR-1, prvim odstavkom 5. člena ZVZD-1 in določili Uredbe o zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih deloviščih (Uredba).

11. Po 43. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki je veljal v času škodnega dogodka3 (sedanji 45. člen ZDR-1), je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varno delo v skladu s predpisi. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter materialnimi sredstvi (5. člen ZVZD-1). Varnost in zdravje pri delu pa mora med drugim zagotavljati tudi tako, da delavcem zagotovi osebno varovalno opremo in njeno uporabo, če sredstva za delo in delovno okolje kljub varnostnim ukrepom ne zagotavljajo varnosti in zdravja pri delu (3. alineja 19. člena ZVZD-1). Delavec ima na drugi strani pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu (11. člen ZVZD-1).

12. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uredba), v prilogi IV na več mestih določa ukrepe, ki jih mora delodajalec sprejeti v primeru, da se delo opravlja na višini oziroma strehi.4 Predvsem mora zagotoviti, da se delo na višini opravlja le z ustrezno opremo ali z uporabo varnostnih naprav, kot so ograje, ploščadi ali lovilne mreže. Če uporaba te opreme oziroma naprav ni možna zaradi narave dela, je potrebno z drugimi metodami in sredstvi zagotoviti ustrezno varnost (Uredba priloga IV/B, točka 5.2.). Za strehe z vlaknato cementimi (salonitnimi) ploščami, kakršna je bila tudi v obravnavanem primeru, Uredba še posebej določa, da je treba na teh strehah, ki ne morejo nositi večjih obremenitev (teže delavca, materiala ali orodja), pred začetkom del izdelati zanesljive prehode in delovne ploščadi za varno delo. Področja, po katerih se delavci lahko varno gibljejo, morajo biti jasno označena (Uredba priloga IV/C točka 15.6.). Delavci so lahko v primeru kratkotrajnih del na strehi, ki zahtevajo veliko premikanja, pred zdrsom in padcem v globino ne glede na določila točke 15.3.5 zavarovani tudi samo z osebno varovalno opremo za varovanje pred padcem v globino (Uredba priloga IV/C točka 15.7.).

13. Glede na določila omenjenih predpisov je minimalna zahteva, ki bi ji delodajalec ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera moral slediti, da bi delavcem zagotovil osebno varovalno opremo za varovanje pred padcem v globino in omogočil njeno uporabo. Kot izhaja že iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), so delavci to opremo sicer imeli, a je dokazni postopek pokazal, da opreme niso mogli uporabljati, saj na strehi ni bilo urejenih ustreznih sidrišč, kamor bi lahko varnostne pasove varno pritrdili. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da so se delavci sami odločili, da opreme ne bodo uporabljali.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da uporaba varnostnih pasov ni bila potrebna, ker so bile na celotnem področju strehe varne in ustrezno široke pohodne površine iz betona. Po mnenju izvedenca in tudi iz izpovedbi zaslišanih prič, so med salonitnimi ploščami sicer obstajali nosilni betonski pasovi iz katerih so delavci lahko opravili večino dela, a se delavci prehajanju iz enega na drug betonski pas niso mogli v celoti izogniti, saj je to terjal način izvajanja del. V vsakem primeru bi morali imeti v skladu z Uredbo za tovrstne primere ves čas zagotovljen varen prehod preko statično problematične kritine, področja, kjer se delavci lahko varno gibljejo pa bi morala biti jasno označena. Iz izvedenskega mnenja in izpovedi prič izhaja, da varne površine niso bile jasno označene. Pritožba zatrjuje, da se je betonski del "še kako" videl tudi tedaj, ko je bila izolacija že položena. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča to ne zadosti kriterijem jasne označitve po 15.6. točki Uredbe.

15. Prav tako po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka ni zagotovila ustreznega nadzora v skladu z Uredbo. Po 15.4. točki poglavja C, priloge IV Uredbe bi odgovorna oseba morala preveriti stanje nosilne strešne konstrukcije in po potrebi ukreniti vse potrebno, da ne pride do poškodb. Oseba, zadolžena za nadzor, bi morala, če bi ugotovila, da sidrišč za vpenjanje varnostne opreme na strehi ni, v zvezi s tem ukreniti potrebno, da bi sidrišča zagotovila. Glede na izpovedbe delavcev, osebe, pooblaščene za nadzor (E. E.), tistega dne na kraju škodnega dogodka sploh ni bilo. Tudi po mnenju izvedenca je bil v obravnavanem primeru glede na pravila stroke in dobro prakso delovni nadzor premalo pogost in pomanjkljiv, saj bi pooblaščeni vodja del moral zaznati nepravilnosti glede upoštevanja varnostnih ukrepov, delavce na to opozarjati ter zagotoviti, da se dela izvajajo na varen način.

16. Ker delodajalec ukrepov, ki mu jih nalagajo vsi omenjeni predpisi, ni izvedel, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za škodni dogodek krivdno odgovorna po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

17. Vprašanje prispevka delavcev, ki ga izpostavlja pritožba, pa predstavlja vprašanje deljene odgovornosti po 171. členu OZ.6 Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje o tem ni izreklo, saj je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da ni moč slediti zatrjevanjem tožene stranke, da so za škodo odgovorni sami delavci. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča delavcem ni mogoče očitati prispevka k nastali škodi. Delavcu, ki je dolžan opraviti svoje delo, ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ni organiziral na varen način, dela pa drugače ni bilo mogoče opraviti. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku na prvi stopnji, delavci določenega dela niso mogli opraviti drugače kot s hojo po salonitnih ploščah (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri polaganju PVC folije (teže cca 70 kg, ena rola je imela 40 m2) je namreč šlo za timsko delo treh delavcev (en delavec je delal luknje na traku, drugi je to pritrjeval, tretji pa varil folijo). Ker na drugačen način dela niso mogli opraviti, pritožba neutemeljeno opozarja, da so vedeli, da se na salonitnih ploščah ne bi smeli zadrževati, kar naj bi delavcem očital tudi izvedenec.7 Med tovrstnim delom, tudi med (5 minutnim) odmorom, bi morali biti delavci ustrezno varovani v skladu s predpisi, pa niso bili. Če bi delodajalec sprejel ustrezne ukrepe, že zgolj tako, da bi na streho namestil sidrišča in zagotovil, da bi uporabljali varovalno opremo, bi s tem preprečil poškodbo delavcev, kar je potrdil tudi izvedenec v dopolnilnem mnenju (list. št. spisa 135).

18. Tožena stranka se pritožuje tudi v zvezi z zavrnitvijo ugovora zastaranja. Navaja, da ne more sprejeti navedb tožeče stranke, na katere se pri zavrnitvi ugovora zastaranja sklicuje tudi sodišče, da zastaranje ne začne teči z dnem opravljene storitve, temveč ko je tožeča stranka izplačala stroške izvajalcu zdravstvenih storitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da terjatev ni zastarala. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Tožeča stranka za škodo ni mogla izvedeti, ko je bila opravljena zdravstvena storitev, temveč ob prvem izplačilu izvajalcu zdravstvene storitve.8 Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje so bila vsa izplačila izvajalcem zdravstvenih storitev opravljena od 1. 3. 2013 dalje, tožba pa je bila vložena 1. 3. 2016, torej znotraj triletnega zastaralnega roka.

19. Pritožba nadalje očita, da iz predloženih dokazil v spisu ni mogoče preveriti, ali in kdaj so bile zdravstvene storitve, katerih povračilo zahteva tožeča stranka, res plačane in ali sploh gre za storitve, ki so nastale v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje v tem delu neobrazložena. Navedeno ne drži. Kot je v obrazložitvi v točki 12 navedlo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka že v tožbi v obliki tabele za vsakega izmed delavcev tožene stranke navedla posamezne zneske, ki jih je plačala izvajalcem zdravstvenih storitev in toženi stranki sami. Navedeni podatki se ujemajo tudi s potrdili o stroških za zavarovano osebo (A6) in potrdilih o izplačanih nadomestilih plače (A7, A11–A29), ki jih je tožeča stranka predložila kot dokaz. Iz omenjenih dokazil je jasno razvidno, za katere storitve so bila opravljena plačila. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi tudi pojasnila, da je iz poročil o stroških za zavarovano osebo (A6) razvidno, da je kot razlog obravnave (na potrdilih naveden kot "RO") navedena številka 4, ki predstavlja poškodbo pri delu. Glede na navedeno in glede na to, da iz poročil izhaja, da so bile storitve opravljene po škodnem dogodku z dne 7. 2. 2013, je razvidno, da gre za zdravstvene storitve, opravljene v zvezi s poškodbami v obravnavanem škodnem dogodku.

20. Ne drži tudi, da tožeča stranka ni dokazala, da je storitve plačala. Kot navedeno je tožeča stranka kot dokaz za plačilo zdravstvenih storitev predložila potrdila o stroških za zavarovano osebo (A6) in potrdila o izplačanih nadomestilih plače (A7, A11–A29). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožeča stranka z navedenimi dokazili (A6, A7) uspela dokazati, da je stroške zdravstvenih storitev tudi dejansko izplačala. V skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče pri svoji dokazni oceni ni vezano na nobeno dokazno pravilo, s katerim dokazom se določeno dejstvo lahko dokaže in kakšno moč ima posamezni dokaz. Če tožena stranka meni, da navedena dokazila niso verodostojna, bi morala konkretizirano navesti, zakaj je temu tako. Poleg tega je tožeča stranka oseba z javnimi pooblastili, katere organiziranost in pristojnosti so določene z zakonom. Ker njenega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi, niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, se predpostavlja, da svoje obveznosti napram zavarovancem in tretjim osebam v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje. Zato je v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov dolžna dokazovati lastna plačila le v primeru, če obstojijo kakršnekoli okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v to, da je tožeča stranka svoje obveznosti do zavarovancev izpolnila.9 Takšnih okoliščin pa tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni zatrjevala. Odločitev o višini tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje tako pravilno oprlo na s strani tožeče stranke izstavljene račune za zdravstvene storitve in nadomestilo plače, kar za odločitev v zadevi povsem zadostuje. Pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba v zvezi s tem ostala neobrazložena, se izkažejo kot neutemeljene.

21. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno določilo paricijski rok osem dni za plačilo stroškov postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe). ZPP v drugem odstavku 313. člena določa, da če ni v posebnih predpisih drugače določeno, znaša rok za izpolnitev dajatve petnajst dni, vendar pa lahko določi sodišče za dajatve, ki niso denarne, daljši rok. V meničnih in čekovnih sporih znaša ta rok osem dni. Ker v obravnavanem primeru ne gre za menični in čekovni spor, v posebnih predpisih pa za obravnavani primer tudi ni najti drugačnih določb, velja splošen paricijski rok petnajst dni. Tožeča stranka je v tožbenem zahtevku navedla rok osem dni, zato bi moralo sodišče prve stopnje njen zahtevek v tem delu zavrniti in določiti splošen paricijski rok petnajst dni. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP).

22. Ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

23. Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške, katerih pritožbeno sodišče ni priznalo, glede na to, da je uspela samo s sorazmerno majhnim delom pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo zahtevala povrnitev stroške pritožbenega postopka, a le-teh ni navedla, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo priznati in jih nosi sama.

1 Prim. drugi odstavek 207. člena ZPP in sodbe VSL II Cpg 845/2018, VSL Sodba I Cp 2082/2017, VSRS Sodba III Ips 41/97 in druge. 2 J. Zobec v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 367. 3 Ur. l. RS, št. 42/2002, in nasl. 4 Glej poglavje B, točka 5., 5.1., 5.2., 14., 14.1., 14.2. in poglavje C točka 6., 6.3., 6.3.1., 7.1., 7.3., 15.4. 5 Točka 15.3. v 1. alineji določa, da je ustrezen ukrepi na površinah z naklonom do 20 stopinj postavitev varnostnih ograj na previsnih robovih streh ali postavitev označitve nevarnega območja na oddaljenosti najmanj 2 metra od previsnega robu. 6 Prvi odstavek 171. člena OZ določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. 7 Primerjaj VDSS sodba Pdp 426/2019 z dne 5. 12. 2019. 8 Primerjaj VSL sodba II Cp 2580/2013 z dne 5. 2. 2014. 9 Primerjaj VSL sodba I Cpg 705/2006 z dne 25. 9. 2007, sodba I Cpg 751/2006 z dne 16. 10. 2007.