Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ocenili, da vsebuje sporna pogodba največ elementov izročilne pogodbe in sta razvezo pogodbe utemeljili z razlogi, ki so navedeni v 115. členu ZD. Pri tem nista navajali razlogov iz prvega odstavka tega člena, kot meni tožena stranka, temveč sta se (vsaj opisno) opirali na drugi in tretji odstavek 115. člena ZD, ki omogočata razveljavitev izročilne pogodbe, če prevzemnik ne izvršuje dogovorjenih določil o preživljanju ali plačilu dolgov ter v drugih primerih neizpolnitve bremen, če gre za bremena, ki so pomembna za izročitelja, in druge okoliščine primera.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo drugič. Tokrat je pod 1. zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izročilne pogodbe z dne 20.06.1997, v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom pa je pod 2. razvezalo izročilno pogodbo z dne 20.06.1997, s katero je tožnik J. T., roj. 03.07.1932, izročil vse svoje premičnine, pritikline in zlasti nepremičnine, vpisane pri vl. št. 4 k.o. Z., 223 k.o..., 446 k.o... in 474 k.o..., v takojšnjo last in posest tožencema B. T., roj. 14.04.1968 in J. T., roj, 23.06.1963, vsakemu do ene polovice, razen gozdne parcele št. 268, vpisane pri vl.št. 474 k.o..., ki bi prešla v last tožencev po tožnikovi smrti. Zato je razsodilo, da se bo v zemljiški knjigi spet vpisala lastninska pravica na tožnika.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej obširno ponavlja vse, kar je navedla v pritožbi, pri čemer dodaja še svoje nasprotovanje sodbi pritožbenega sodišča. Pavšalno in nesistematično uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb procesnega zakona in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in njeno spremembo, tako da se ugodi pritožbi proti prvi sodbi in se zavrne poleg primarnega zahtevka tudi sekundarni tožbeni zahtevek na razvezo izročilne pogodbe. Podredno predlaga razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pritožbeno sodišče pri prvi razveljavitvi sodbe menilo, da je nejasno določilo 6. točke izročilne pogodbe. Zato je naložilo prvemu sodišču, naj razjasni to določbo z dodatnim zaslišanjem notarke in pravdnih strank. Toda sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi zaslišanja pravdnih strank presenetljivo ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, sodišče druge stopnje pa mu je sledilo. Tožena stranka trdi, da iz razlage sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče "zaradi ugotovljenih nevzdržnih medsebojnih odnosov pravdnih strank sprejelo zaključek, da je najbolj prav, da se izpodbijana pogodba razveže". To naj bi ugotovilo na podlagi izpovedi pravdnih strank, ki so sedaj popolnoma sprte med seboj in niso zanikale tega dejstva, izhaja pa tudi iz podatkov Centra za socialno delo Šentjur in podatkov pri Okrožnem državnem tožilstvu v Celju. Sodišče je še zapisalo, "da toženca sedaj dejansko ne izpolnjujeta pogodbenih obveznosti do izročevalca in njegove žene ter sina H.." Ker so sedaj do skrajnosti skaljeni odnosi, je menilo, da nima smisla vzdržati pogodbe v veljavi. V času prvega sojenja je še verjelo, da sta toženca pripravljena izpolnjevati svoje obveznosti po pogodbi, toda ker odtlej nista z ničemer pripomogla k izboljšanju odnosov, ni pričakovati, da bi izpolnjevala pogodbene obveznosti.

Revizija očita tudi pritožbenemu sodišču, ki je navedlo, da je pogodba sklenjena v skladu s 106., 107/1. in 108. členom Zakona o dedovanju in da gre za dvostransko pogodbo, za katero veljajo 12., 13. in 17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, da ni razložilo, katere okoliščine je upoštevalo pri oceni, da ni razlogov za to, da bi sporno pogodbo vzdržalo v veljavi. Tako toženca ne vesta, kaj sta pri sklenitvi in izpolnjevanju izročilne pogodbe storila narobe in zoper katera zakonska določila sta se pregrešila. Pri tem navajata, da morajo sodišča soditi po ustavi in zakonu (125. člen Ustave Republike Slovenije) in ne morejo odločati po občutku, kaj je po njihovem bolj ali manj prav in kaj ima ali nima smisla vzdržati v veljavi. Dodaja, da se pravdni stranki nista sporazumeli za arbitražno odločanje po načelu pravičnosti. Tožena stranka navaja, da sme sodišče po 120. členu ZD razvezati pogodbo zaradi tako skaljenih medsebojnih odnosov, da je skupno življenje neznosno, toda to velja za pogodbo o dosmrtnem preživljanju in še to samo tedaj, kadar pogodbeni stranki živita skupaj. Preklic izročilne pogodbe pa je možen po prvem odstavku 115. členu ZD, če imajo ravnanja tožencev značaj velike nehvaležnosti, pri čemer se je v sodni praksi uporabljala analogija z 42. členom ZD in je Vrhovno sodišče že ocenilo, da verbalne razžalitve ne ustrezajo pravnemu standardu velike nehvaležnosti. Pri tem razlogovanju povzema dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči in kot ga vidi tožena stranka. Nato razčleni tretji odstavek 115. člena ZD in sodiščema očita, da nista navedli, katerih obveznosti toženca nista izpolnjevala in katere obveznosti imajo takšen pomen, da pogodbe ni mogoče vzdržati v veljavi. Tožnikovo odklanjanje izpolnitev pa ne more biti v škodo toženi stranki. Na koncu ponavlja, da izpolnitev pogodbe ni bila določena kot bistvena sestavina pogodbe, zato bi morala tožena stranka dati naknadni rok za izpolnitev in šele nato bi smela vložiti tožbo. Sodišču druge stopnje še očita, da je navrglo, češ da se je naknadno izjalovil namen oz. motiv za sklenitev izročilne pogodbe, čeprav ta pravna podlaga ni bila zatrjevana. V zvezi s kršitvijo postopka na koncu revizije uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka v smislu 4. točke 358. člena ZPP, ker je pritožbeno sodišče dodalo novo pravno podlago, saj se sodišče prve stopnje ni sklicevalo na tretji odstavek 115. člena ZD, niti na namen sklenitve izročilne pogodbe.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

Predlaga njeno zavrnitev. V zvezi z revizijskimi trditvami meni, da niso utemeljene in pojasnjuje, da odkar je tožnik vložil tožbo, toženec stopnjuje svoje nestrpno ravnanje in fizično obračunava z njim, njegovo ženo in sinom H., ki živi pri njima. V zvezi s tem je več kazenskih postopkov. Poleg tega toženec povzroča škodo na premoženju, ki je sedaj vrnjeno tožniku.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da je sedaj veljavni ZPP uvedel tudi več strokovnega zastopanja pred sodišči in ker sme po drugem odstavku 86. člena vložiti revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, samo odvetnik (razen izjeme, ki je navedena v tretjem odstavku tega člena), bi morala biti revizija strokovno sestavljena, z jasno razmejitvijo med posameznimi razlogi, ki jih uveljavlja, predvsem pa z njihovo opredelitvijo in utemeljitvijo. Pavšalno prehajanje enih v druge ni primerno, zlasti pa ni dovoljeno pojasnjevanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede sklicevanja tožeče stranke na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je mogoče sklepati, da tožena stranka, ki pravi, da sodišči nista navedli pravne podlage in da ne razume utemeljitev sodb, uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toda sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na 7. strani sodbe sicer kratko, a dovolj razumljivo pojasnilo, da toženca ne izpolnjujeta obveznosti iz izročilne pogodbe in da zaradi skaljenih medsebojnih odnosov ni mogoče pričakovati, da bi jih izpolnjevala. Pri tem je sicer zmotno navedlo 117. člen Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 67/2001), toda tožena stranka je ugotovila, da gre za napako v zapisu in jo je na 3. strani pritožbe tudi grajala. Sodišče druge stopnje je uporabo določil iz drugega odstavka 115. člena opisno povzelo, uporabo tretjega odstavka 115. člena ZD pa je izrecno potrdilo v predzadnjem odstavku utemeljitve svoje sodbe.

Sklicevanje na to, da sodišče prve stopnje ni raziskalo, v čem je nejasno določilo 6. točke sporne pogodbe, ne more biti utemeljeno. Najprej ne zato, ker tožena stranka ne pojasni, katero od kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja in ker sta sodišči prve in druge stopnje v utemeljitvah sodb razumljivo pojasnili, zakaj verjameta v to, da je bil postopek sklepanja pogodbe pri notarki pravilen. Če tožena stranka meri na zmotno uporabo materialnega prava, ki jo mora revizijsko sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, pa očitek ni utemeljen zato, ker je sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razveljavitev sporne pogodbe in bi moralo Vrhovno sodišče preverjati pravilno uporabo materialnega prava samo v primeru revizije tožeče stranke.

Tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi o tistem delu tožbenega zahtevka, s katerim je sodišče razvezalo sporno pogodbo, ni utemeljen. Iz naslova pogodbe z dne 20.06.1997, ki sta jo sodišči šteli za veljavno, izhaja, da gre za izročilno in darilno pogodbo. V resnici pa ta pogodba poleg izročitve večine nepremičnega premoženja s pritiklinami, vsebuje tudi elemente služnosti stanovanja in pogodbe o užitku, ki jih je izročitelj pridržal zase, za svojo ženo in za sina H., dosmrtno rento in ne nazadnje tudi mnoge elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju, med katerimi je med obveznostmi navedena primerna hrana v primeru bolezni in oskrba, poleg tega pa je izročitelj pridržal tudi prehod lastninske pravice na gozdni parceli št. 268 gozd, vpisane pri zemljiškoknjižnem vložku 474 k.o..., katere prehod je predviden po smrti tožeče stranke. Zato je tako pogodbo mogoče razvezati zaradi vseh razlogov, ki so urejeni v splošnem delu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89), še posebej pa iz razlogov, ki jih je zakonodajalec predvidel za preklic izročitve (115. člen ZD). Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ocenili, da vsebuje sporna pogodba največ elementov izročilne pogodbe in sta razvezo pogodbe utemeljili z razlogi, ki so navedeni v 115. členu ZD. Pri tem nista navajali razlogov iz prvega odstavka tega člena, kot meni tožena stranka, temveč sta se (vsaj opisno) opirali na drugi in tretji odstavek 115. člena ZD, ki omogočata razveljavitev izročilne pogodbe, če prevzemnik ne izvršuje dogovorjenih določil o preživljanju ali plačilu dolgov ter v drugih primerih neizpolnitve bremen, če gre za bremena, ki so pomembna za izročitelja, in druge okoliščine primera. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je šel izročitelj takoj po sklenitvi pogodbe v bolnišnico, tako da je tožena stranka tedaj sicer začela izvrševati pogodbo v delu glede J. T. in I. G., (zadnji odstavek na 6. strani prve sodbe), toda takoj ko je okreval in se je vrnil, je prišlo do spora, sta pravilno sodili, da se pogodba v bistvenem delu ni začela izvrševati. Tožena stranka se sklicuje na to, da je tožnik odklanjal izpolnitev, vendar to ne drži v celoti, saj je prvo sodišče ugotovilo, da se toženca nista potrudila niti toliko, da bi plačevala stroške tožnikovega gospodinjstva, kar bi nedvomno lahko storila (drugi odstavek na 7. strani prve sodbe). Ker sta sodišči ugotovili, da ne gre za trenutno stanje, temveč so odnosi med pravdnima strankama do skrajnosti skaljeni (o tem med izpovedmi pravdnih strank ni razhajanj), sta pravilno ugotovili, da ni mogoče pričakovati, da bi toženca v bodoče izpolnjevala bremena, ki sta jih prevzela z izročilno pogodbo. In ker je v tretjem odstavku 115. člena ZD določeno, da mora sodišče pri odločanju, če bo pogodbo ohranilo v veljavi in bo treba bremena, prevzeta s pogodbo, prisilno izvrševati; ali pa bo pogodbo razveljavilo in omogočilo vračilo danega premoženja, upoštevati poleg pomembnosti bremen za izročitelja tudi druge okoliščine primera, sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali tudi namen pogodbe (obveznostni razlog) pri sklenitvi pogodbe. Ta je v konkretnem primeru jasno zapisan v drugi točki sporne pogodbe: to je zagotovljena pomoč in oskrba T. T. in izročitelja na stara leta ter preprečitev morebitnih sporov med prevzemnikom in drugimi dednimi upravičenci. Ker pa je 9. avgusta 1997 med navedenimi osebami prišlo do prepira, ki se je stopnjeval do te mere, da sožitje očitno ni mogoče in se nobeden od pogodbenih namenov ni uresničil, je pogodbeni razlog izjalovljen. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili drugi in tretji odstavek 115. člena ZD in razvezali sporno pogodbo.

Revizijsko sprenevedanje tožene stranke, češ da ne ve, kaj je storila narobe, je neutemeljeno. Pogodbe ni izpolnjevala in čeprav je tožeča stranka delno odklanjala izpolnitev, bi jo lahko skušala izpolniti vsaj v tistih elementih, v katerih bi jo bila lahko izpolnila.

Predvsem pa bi bila lahko pokazala več razumevanja do svojih staršev in do izročitelja premoženja, ter ne bi prispevala k temu, da so se medsebojni odnosi tako spremenili in poslabšali, da je zaradi skaljenih medsebojnih odnosov izjalovljen namen, ki sta ga pravdni stranki zasledovali ob sklenitvi pogodbe.

Ker torej niso podani revizijski razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). S svojim odgovorom na revizijo je uspela le tožeča stranka, toda ker v odgovoru ni nič takega, da bi vplivalo na odločitev o reviziji, stroški niso bili potrebni (155. člen ZPP).