Jedro

Na poziv sodišča prve stopnje, naj se izreče o veljavnosti ustne oporoke, je Republika Slovenija izjavila, da je ne priznava, ker ni bila izražena v izrednih razmerah in ob navzočnosti dveh oporočnih prič. Ker so sporna dejstva, od katerih je odvisna veljavnost ustne oporoke, brez nje pa ni dedičev in bi zapuščina po 9. členu ZD postala lastnina Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 210. člena ZD pravilno prekinilo zapuščinsko obravnavo in stranko, ki zatrjuje, da je dedič po ustni oporoki, v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD napotilo na pravdo. V pritožbi ni sporna odločitev o stranki, ki se napoti na pravdo.

Dokler kdorkoli uveljavlja dedno pravico, o čemer še ni odločeno, ni razlogov in pogojev za oklic neznanim dedičem po prvem odstavku 130. člena ZD ali za oklic neznanim upnikom in obvestilo znanim upnikom ter RS po drugem odstavku 142.a člena ZD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izreklo, da se zapuščinski postopek prekine in se B.L. iz Križevcev 18, napoti na pravdo, da s tožbo zoper Republiko Slovenijo dokaže, da v njegovo dobro obstaja veljavna ustna oporoka zapustnika J.K. 2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožila Republika Slovenija, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter sodišču prve stopnje naloži, da nadaljuje z zapuščinskim postopkom. Navaja, da ni dedinja, niti volilojemalka, kakor tudi ne oseba, ki bi uveljavljala kakšno pravico iz zapuščine, zato zanjo ne veljajo določbe ZD o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo. Sodišče prve stopnje je prehitro napovedalo, da bo zapustnikovo premoženje postalo last Republike Slovenije, v kolikor napoteni ne bo vložil tožbe, ker mora sodišče pred tem najprej objaviti oklic neznanim in znanim upnikom, ki lahko predlagajo stečaj zapuščine brez dedičev. Republika Slovenija ni pasivno legitimirana za tožbo glede veljavnosti ustne oporoke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V zapuščinskem postopku po pokojnem J.K. je B.L. navedel, da je dedič po zapustnikovi ustni oporoki. Drugih dedičev, zlasti zakonitih, ni. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 196. člena ZD razglasilo ustno oporoko, ko je zaslišalo osebe, ki bi naj bile priče ustne oporoke, nato pa zapisnik o zaslišanju prič razglasilo po določbah, ki veljajo za razglasitev pisne oporoke.

5. Zadeva je podobna stanju iz prvega in drugega odstavka 197. člena ZD, ko v primeru pogrešane ali uničene pisne oporoke, prizadeti lahko sklenejo sporazum o obstoju, obliki in vsebini oporoke, vendar ta sporazum v primeru, če bi zapuščina, ko ne bi bilo oporoke, postala lastnina Republike Slovenije, velja samo s soglasjem pristojnega organa. Na poziv sodišča prve stopnje, naj se izreče o veljavnosti ustne oporoke, je Republika Slovenija izjavila, da je ne priznava, ker ni bila izražena v izrednih razmerah in ob navzočnosti dveh oporočnih prič. Ker so sporna dejstva, od katerih je odvisna veljavnost ustne oporoke, brez nje pa ni dedičev in bi zapuščina po 9. členu ZD postala lastnina Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 210. člena ZD pravilno prekinilo zapuščinsko obravnavo in stranko, ki zatrjuje, da je dedič po ustni oporoki, v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD napotilo na pravdo. V pritožbi ni sporna odločitev o stranki, ki se napoti na pravdo.

6. Pasivno legitimirana za zahtevek, da obstaja veljavna ustna oporoka zapustnika, je v zadevi, v kateri brez oporoke ne bi bilo dedičev, Republika Slovenija, ki ni dala soglasja iz drugega odstavka 197. člena ZD, v zvezi z drugim odstavkom 196. člena ZD. Brez sodbe o veljavnosti ustne oporoke ni mogoče nadaljevati zapuščinskega postopka, za kar se pritožba neutemeljeno zavzema. B.L. ima pravico obstoj veljavne pogodbe dokazovati v pravdi. Republika Slovenija zato v pritožbi neutemeljeno navaja tudi, da zanjo ne veljajo določbe o prekinitvi zapuščinskega postopka in o napotitvi na pravdo.

7. Napotitev na pravdo ni bila preuranjena. Zapuščinsko sodišče mora najprej ugotoviti, ali je B.L. dedič. Šele, če bo ugotovljeno, da imenovani nima veljavne oporoke, oziroma da ni dedič zapustnika J.K., bo lahko objavilo oklic neznanim dedičem in upnikom ter bo lahko obvestilo Republiko Slovenijo in znane upnike o zapuščini brez dedičev. Dokler kdorkoli uveljavlja dedno pravico, o čemer še ni odločeno, ni razlogov in pogojev za oklic neznanim dedičem po prvem odstavku 130. člena ZD ali za oklic neznanim upnikom in obvestilo znanim upnikom ter RS po drugem odstavku 142.a člena ZD. Sodišče prve stopnje je sicer napovedalo, da bo v primeru nevložene pritožbe štelo, da ustna oporoka ne obstaja (kar je pravilno in v skladu s četrtim odstavkom 213. člena ZD) in da bo premoženje kot zapuščino brez dedičev preneslo na državo (kar je brez oklica neznanim dedičem in upnikom preuranjeno), vendar slednje ne izključuje naknadnega postopka po navedenih določbah, zaradi česar ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo.

8. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ničesar ni naložilo Republiki Sloveniji, ki sama poudarja, da ničesar ne uveljavlja iz zapuščine, zato je vprašljiv njen pravni interes za pritožbo. Vendar za primer zapuščine brez dedičev pričakuje kaduciteto ter se s pritožbo zavzema, da bi brez prekinitve zapuščinskega postopka do nje čimprej prišlo. V tem pritožbeno sodišče vidi njen interes za pritožbo, katere zato ni zavrglo kot nedopustne, pač pa jo po obravnavanju pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 163. členom ZD).