Jedro

V prvem odstavku 10. člena ZBPP so upravičenci do brezplačne pravne pomoči navedeni taksativno oziroma izrčpno (ne primeroma), kar pomeni, da določb ZBPP ni mogoče širiti na subjekte, ki s prvim odstavkom 10. člena tega zakona niso zajeti oziroma tam niso našteti.

Izrek

I. Tožba prve tožnice se zavrne.

II. Tožba drugega tožnika se zavrže.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) pri Okrožnem sodišču v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrgel prošnjo prve tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za oprostitev vseh stroškov izvedencev, postavitve sodnega tolmača za nemški jezik in ostalih stroškov postopka, pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem ter vlaganje izrednih pravnih sredstev v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu VL 9109/2012, zaradi izterjave 9.715,13 EUR s pp. V obrazložitvi sklepa organ za BPP ugotavlja, da za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožnici kot pravni osebi ni pravne podlage. Navaja, da so pravne osebe lahko upravičenke do brezplačne pravne pomoči le, če tako določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ali drug zakon. Vendar v veljavni zakonodaji ni določbe, ki bi predvidevala dodelitev brezplačne pravne pomoči pravni osebi, kot je prva tožnica.

2. Tožnika, ki sta oba navedena na prvi strani tožbe, skupaj pa tudi podajata tožbene navedbe, se s tako odločitvijo ne strinjata. V tožbi razlagata, da je brezplačna pravna pomoč povezana s pravico do uresničevanja pravnega sredstva, kar je ustavna pravica. Podobna je ureditev plačevanja sodnih taks. Podana je kršitev več ustavnih določb. Sklicujeta se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-619/15 z dne 2. 6. 2016. Pojasnjujeta, da s tem, ko ZBPP omejuje pravnim osebam možnost pridobitve brezplačne pravne pomoči, to pomeni poseg v pravico do varstva lastnine, ki je tudi mednarodnopravno varovana pravica. Po 1. členu Protokola h Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) imajo tudi pravne osebe pravico do spoštovanja svojega premoženja. Poleg tega je prva tožnica po mednarodnem pravu personalna družba, saj je njen komplementar fizična oseba. V nasprotju z enakostjo pred zakonom, EKČP in načelom poštenosti in enakih pravic ter pravico dostopa do sodnega varstva je, če država pravnim osebam generalno onemogoča pridobitev brezplačne pravne pomoči. To potrjuje sodna praksa Avstrije in Liechtensteina. Če prva tožnica nima sredstev za nadaljevanje postopka, potem uresničevanje pravice do sodnega varstva propade, "premoženjska posledica" pa se prevali v tem primeru na komplementarja, ki ima potem spet pravico do brezplačne pravne pomoči, vendar posledice kljub načelu iz četrtega odstavka 15. člena Ustave ne more več odpraviti. Tožnika sodišču predlagata, naj prekine sodni postopek in vloži pri Ustavnem sodišču RS zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 10. člena ZBPP ter izpodbijani akt razveljavi s stroškovno posledico za toženko in odloči, da se vlogi za brezplačno pravno pomoč ugodi oziroma podrejeno, naj zadevo vrne toženki v nov postopek. Predlagata oprostitev plačila sodne takse.

3. Toženka je dostavila upravni spis zadeve in odgovorila, da vztraja pri odločitvi organa za BPP.

K sodbi (I. točka izreka)

4. Tožba prve tožnice ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je prva tožnica, ki je komanditna družba, tj. gospodarska družba v smislu določb 3. člena Zakona o gospodarskih družbah, kot pravna oseba upravičena do brezplačne pravne pomoči. 6. Na podlagi prvega odstavka 10. člena ZBPP1 so upravičenci do brezplačne pravne pomoči po tem zakonu: 1. državljani Republike Slovenije; 2. tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji; 3. drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo; 4. nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene; 5. druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo, določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči. 7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev organa za BPP pravilna in zakonita. Ni sporno, da je prva tožnica kot gospodarska družba vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Prva tožnica ne trdi, niti to ne izhaja iz podatkov upravnega spisa, da bi bila organizirana kot nevladna organizacija ali združenje, ki deluje neprofitno in tudi ne gre za opravljanje dejavnosti v javnem interesu. Prav tako prva tožnica ni gospodarska družba oziroma (pravna) oseba, za katero bi zakon ali mednarodna pogodba določala, da bi bila upravičenka do brezplačne pravne pomoči. Glede na povedano prva tožnica torej ne sodi med subjekte, ki so navedeni v prvem odstavku 10. člena ZBPP kot upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Pri tem sodišče dodaja, da so v prvem odstavku 10. člena ZBPP upravičenci do brezplačne pravne pomoči navedeni taksativno oziroma izrčpno (ne primeroma), kar pomeni, da določb ZBPP ni mogoče širiti na subjekte, ki s prvim odstavkom 10. člena tega zakona niso zajeti oziroma tam niso našteti.

8. Sodišče kot neutemeljenemu ni sledilo predlogu prve tožnice, naj prekine postopek in vloži na Ustavno sodišče RS zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 10. člena ZBPP, ki naj bi bil po tožbenih navedbah, v katerih tožnika omenjata tudi odločitve tujih sodišč, v nasprotju z več določili Ustave (2. člen, 8. člen, drugi odstavek 14. člena, četrti odstavek 15. člena, 22. člen, prvi odstavek 23. člena, 25. člen) in EKČP oziroma 1. členom Protokola k EKČP. 9. Da 10. člen ZBPP ni v nasprotju z Ustavo, se je sodna praksa že opredelila in tudi v konkretnem primeru sodišče ne najde razlogov, da bi od tega stališča odstopilo. Stališč prve tožnice o kršitvah Ustave in "mednarodnega prava" (EKČP), vključno s sklicevanjem na odločitve tujih sodišč, ne sprejema iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

10. Po oceni sodišča 10. člen ZBPP ni v nasprotju s 14. (drugi odstavek), 15. (četrti odstavek), 22., 23. (prvi odstavek) in 25. členom Ustave, kot v tožbi trdi prva tožnica. Neustavnost v smislu neenakosti (14. člen Ustave) in neenakega varstva pravic (22. člen Ustave) ni podana, saj za vse gospodarske družbe velja, da jim pravica do brezplačne pravne pomoči ne pripada, razen v obsegu, ki ga določa peta alineja prvega odstavka 10. člena ZBPP. Glede na različen dejanski položaj, upravičenja, ki jih ima pravna oseba, ne morejo biti enaka tistim, ki jih ima fizična oseba, ker gre za povsem drugačne vrste subjektov, ki s fizičnimi osebami niso primerljivi.2 Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da se s takšno zakonsko ureditvijo in razlago ne krši ustavnih pravic prosilcev, ki so gospodarske družbe, saj Ustava ne zagotavlja enakosti pravic fizičnih in pravih oseb.3 Da bi bil pravni položaj prve tožnice enak tistim pravnim osebam, ki so upravičene do brezplačne pravne pomoči, to so nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu, pa v tožbi niti ni zatrjevano. Nadalje, Ustava v 23. členu (pravica do sodnega varstva) ne določa obveznosti države za zagotovitev brezplačnega sodnega varstva in drugačnih oblik pravne pomoči izven okvira in možnosti, ki jih določata zakon in mednarodna pogodba.4 Prva tožnica ima enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi in dostop do sodišča kot drugi subjekti, ki so ji po svoji statusni obliki v bistvenem podobni (kot že povedano je položaj prve tožnice kot gospodarske družbe drugačen kot položaj fizičnih oseb). Tudi za ostale take pravne osebe velja, da jim pravica do brezplačne pravne pomoči ne pripada, to pa še ne pomeni, da nimajo sodnega varstva pravic (le da jim brezplačna pravna pomoč ne pripada).5 Iz enakih razlogov ni podana niti zatrjevana kršitev 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), prav tako pa tudi ne zatrjevana kršitev četrtega odstavka 15. Ustave, ki določa, da mora biti zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. Prva tožnica zatrjevane kršitve 2. člena Ustave, ki določa, da je Slovenija pravna država, ne pojasni, torej ostane ta očitek povsem na ravni pavšalnega in sodišče nanj ne more določno odgovoriti, tudi sicer pa glede na prej navedeno kršitve načel iz 2. člena Ustave ne vidi. Z odločitvijo organa za BPP tudi ni prišlo do kršitve pravice do poštenega postopka oziroma poštenega sojenja, prav tako glede na vse prej navedeno. Sodišče na tem mestu dodaja, da je osnovni namen instituta brezplačne pravne pomoči v tem, da se nudi fizičnim osebam, kar izhaja iz prvega odstavka 1. člena ZBPP, kjer je navedeno, da se pri brezplačni pravni pomoči upošteva socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine pravice do sodnega varstva ne bi mogla uresničevati. Iz tega določila je razvidno, da je namen brezplačne pravne pomoči v skladu z ZBPP reševanje socialnega položaja fizičnih oseb, pri katerih je ogroženo njihovo preživljanje in preživljanje njihove družine.6 Gospodarska družba, kar prva tožnica nesporno je, pa je po svojem bistvenem namenu ustanovljena zato, da na trgu opravlja pridobitno dejavnost, torej dejavnost, s katero pridobiva dobiček; kolikor družba ni sposobna poravnavati svojih obveznosti, sledijo zakonsko predvideni postopki zaradi insolventnosti. Pri tem je irelevantna okoliščina, da je prva tožnica kot komanditna družba po obliki osebna družba. Tudi kolikor je razumeti navedbe prve tožnice, da če nima sredstev za nadaljevanje sodnega postopka, potem "preide" finančno breme na komplementarja, sodišče tako stališče zavrača. Osebna odgovornost komplementarja ne pomeni, da breme, ki ga (v primeru, ko gre za fizične osebe oziroma upravičence po ZBPP) kompenzira brezplačna pravna pomoč, preide nanj, kot skuša to brez podlage prikazati prva tožnica, zlasti pa ta okoliščina kot taka ne more biti upoštevani razlog za drugačno obravnavo prve tožnice v primerjavi z drugimi gospodarskimi družbami v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči skladno z ZBPP. Veljavna ureditev obveznosti plačevanja sodnih taks in možnost njihove oprostitve pa ne pomeni, da bi morala prva tožnica pridobiti tudi brezplačno pravno pomoč; to je odvisno od zakonske ureditve.

11. Glede sklicevanja prve tožnice na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-619/15 z dne 2. 6. 2016 je treba upoštevati, da se ta odločba nanaša na zadevo z bistveno drugačnim dejanskim stanjem. Ustavno sodišče je namreč tam presojalo, ali je stališče, da sklep o prekinitvi postopka ni akt, zoper katerega je zagotovljeno sodno varstvo, skladno s pravico do sodnega varstva. Sicer pa iz te odločbe Ustavnega sodišča RS izhaja, da pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave obsega tudi pravico do brezplačne pravne pomoči, vendar je sodišče izrecno navedlo, da gre za brezplačno pravno pomoč osebam, ki si glede na svoj socialni položaj ne bi mogle zagotoviti pravne pomoči, torej se s tem osebam zagotovi enak dostop do sodnega varstva ne glede na njihov socialni položaj.7 Podoben je tudi obseg pravice do sodnega varstva, zagotovljene v prvem odstavku 6. člena EKČP.8 To pa je v celoti skladno s tem, da so do brezplačne pravne pomoči upravičene fizične osebe glede na njihov socialni položaj, drugi subjekti pa le izjemoma, pod pogoji, kot jih določa ZBPP v prvem odstavku 10. člena. Stališče prve tožnice, da naj bi zakon v celoti (generalno) izključeval možnost, da bi pravna oseba pridobila brezplačno pravno pomoč, ne drži. 12. Prva tožnica prav tako neutemeljeno ugovarja kršitev 1. člena Protokola k EKČP (varstvo lastnine). Namen brezplačne pravne pomoči je v uresničevanju pravice do sodnega varstva. S tem, ko prvi tožnici kot gospodarski družbi brezplačna pravna pomoč po zakonu ne pripada, ni poseženo v njeno premoženje zaradi tega. Očitek o kršitvi 8. člena Ustave ni utemeljen.

13. Ker je po povedanem izpodbijana odločba torej pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo prve tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K sklepu (II. točka izreka)

14. Tožba drugega tožnika ni dovoljena.

15. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora lahko tožbo, s katero se začne upravni spor, vloži tisti, ki varuje svoje pravice ali pravne interese. Stranke v upravnem sporu so opredeljene v 16. členu ZUS-1. To so tožnik, toženec in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je lahko v upravnem sporu tožnik tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To je oseba, na katere zahtevo je bil začet ali zoper katero teče upravni postopek (prvi odstavek 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in oseba, ki se je upravnega postopka udeleževala zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP).

16. Za predmetni upravni spor je pravno relevantno, da drugi tožnik ni imel položaja stranke (niti stranskega udeleženca) v dosedanjem postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči prvi tožnici, pri čemer se je ta postopek zaključil z izdajo izpodbijanega sklepa. Iz izpodbijanega sklepa namreč nedvoumno izhaja, da je bil izdan prvi tožnici, ne pa drugemu tožniku. Nasprotnega drugi tožnik v tožbi niti ne zatrjuje. Ker drugi tožnik torej ni imel položaja (stranke ali stranskega udeleženca) v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani za dodelitev brezplačne pravne pomoči prvi tožnici, po citirani določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdani izpodbijani sklep.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbo drugega tožnika zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo že ob njenem predhodnem preizkusu (ne da bi odločalo o meritumu) zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po ZUS-1 ne more biti stranka. Na to mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

18. Sodišče še pojasnjuje, da pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS z dne 6. 4. 2017, vloženo hkrati s tožbo (oziroma oblikovno kot del tožbe) v tem upravnem sporu, ker je bil sklep izdan v zadevi I U 452/2017, rešuje v okviru navedene zadeve.

19. O prošnji za oprostitev plačila sodnih taks sodišče prav tako ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača. 1 Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-253/13-8 z dne 13. 2. 2014, Uradni list RS, št. 15/14. 2 Tako Upravno sodišče RS npr. v sodbah I U 513/2014 z dne 15. 4. 2014 in I U 355/2014 z dne 12. 3. 2014. 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 301/2014 z dne 2. 10. 2014, ki se sklicuje na sodbo istega sodišča I Up 1059/2005 z dne 21. 9. 2005. 4 Tako Upravno sodišče RS npr. v sodbi I U 886/2014 z dne 1. 7. 2014. 5 Tako Upravno sodišče RS že v sodbi I U 355/2014 z dne 12. 3. 2014. 6 Sodba Upravnega sodišča I U 513/2014 z dne 15. 4. 2014. 7 Glej 12. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-619/15 z dne 2. 6. 2016. 8 Prav tam.