Jedro

Sodišče druge stopnje bi moralo ravnati skladno s tretjim odstavkom 76. člena ZKP ter vložnika pritožbe pozvati, da v danem roku dostavi pooblastilo obsojenca, ko je bilo ugotovljeno, da takega pooblastila v spisu ni in da tudi ni odločbe o brezplačni pravni pomoči, na katero se je vložnik (nepravilno) skliceval.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Jesenicah je s sklepom z dne 10. 9. 2014 zavrnilo predlog zagovornika obsojenega G. M. za alternativno prestajanje kazni zapora, ki je bila izrečena temu obsojencu s sodbo istega sodišča I K 20603/2010 z dne 22. 10. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Kp 20603/2010 z dne 23. 07. 2014. Zoper ta sklep je vložil pritožbo odvetnik M. N., sklicujoč se pri tem na zastopanje obsojenca po odločbi o brezplačni pravni pomoči. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pritožba odvetnika zavrže kot nedovoljena. Odločitev je sodišče utemeljilo s tem, da se je vložnik pritožbe skliceval na odločbo o brezplačni pravni pomoči, čeprav je zastopanje obsojenca v kazenskem postopku na tej podlagi prenehalo s pravnomočnostjo sodbe (dne 1. 8. 2014), nova vloga za odobritev brezplačne pravne pomoči v postopku izvrševanja kazni pa je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 9. 2014, zavrnjena. Ob tem pa vložnik pritožbe ni predložil niti pooblastila obsojenca, niti se nanj ni skliceval. 2. Obsojenčev zagovornik M. N. je zoper sklep Višjega sodišča o zavrženju njegove pritožbe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s tretjim odstavkom 76. člena ZKP. Predlagal je, da se zahtevi ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje. Zahtevo je utemeljil s tem, da bi ga moralo sodišče, skladno s tretjim odstavkom 76. člena ZKP, pozvati k dopolnitvi vloge z dostavitvijo pooblastila obsojenca, ko je ugotovilo, da njegovo zastopanje na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči ni (več) mogoče in ob ugotovitvi, da v spisu ni pooblastila obsojenca (pri čemer se je skliceval tudi na obstoječo sodno prakso v istovrstnih oziroma podobnih primerih). Vložnik zahteve je zato menil, da bi moralo sodišče druge stopnje zahtevati, da v primernem roku izkaže pooblastilno razmerje in šele, če te zahteve ne bi izpolnil, bi se lahko vloga – pritožba zavrgla.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka z mnenjem, da bi sodišče ravnalo pravilno, če bi vložnika pritožbe pozvalo, da pritožbo dopolni s predložitvijo pooblastila in je zato predlagala, da se zahtevi ugodi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu (na naslov prebivališča, ki ga je uporabljal v kazenskem postopku) in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita, vendar obsojenec sodne pošiljke ni dvignil, zagovornik pa se o odgovoru ni izjavil. 5. Iz izpodbijanega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, kot tudi iz ostalih spisovnih podatkov kazenske zadeve opr. št. 20603/2010 Okrajnega sodišča na Jesenicah, je razvidno, da se je odvetnik M. N. v vloženi pritožbi z dne 23. 9. 2014 (list. št. 311) zoper sklep Okrajnega sodišča na Jesenicah II Kr 20603/2010 z dne 10. 9. 2014 skliceval na zagovarjanje obsojenega po odločbi o brezplačni pravni pomoči, čeprav je zastopanje na taki podlagi prenehalo dne 1. 8. 2014, ko je bilo pravnomočno odločeno na drugi stopnji o obsojenčevi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (list. št. 261 – podatek o prejemu sodbe sodišča druge stopnje na Okrajnem sodišču na Jesenicah). Obsojenec je sicer vložil novo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči v postopku odločanja o alternativnem prestajanju kazni zapora dne 17. 9. 2014, vendar je bilo z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 9. 2014 odločeno, da se prošnja zavrne. Glede na navedeno je bilo navajanje odvetnika M. N. v citirani pritožbi, da zagovarja obsojenca po odločbi o brezplačni pravni pomoči, nepravilno.

6. Ne glede na v predhodni točki navedena dejstva je treba ugotoviti, da nepravilno ravnanje odvetnika M. N. v obravnavani zadevi ne sme pomeniti prikrajšanja obsojenca za pravico do pravnega sredstva – pritožbe (25. člen Ustave RS), za katere vložitev je obsojenec nedvomno izkazal namen, tudi z vlogo za odobritev brezplačne pravne pomoči z dne 17. 9. 2014, iz katere je razvidno obsojenčevo pričakovanje, da ga bo v primeru odobritve brezplačne pravne pomoči zastopal odvetnik v pritožbenem postopku zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za alternativno prestajanje kazni zapora. Nobenega dvoma torej ni bilo, da je odvetnik vložil pritožbo v skladu z voljo obsojenca in bi zato sodišče druge stopnje moralo ravnati skladno s tretjim odstavkom 76. člena ZKP ter vložnika pritožbe pozvati, da v danem roku dostavi pooblastilo obsojenca, ko je bilo ugotovljeno, da takega pooblastila v spisu ni in da tudi ni odločbe o brezplačni pravni pomoči, na katero se je vložnik (nepravilno) skliceval.(1)

7. Zaradi navedenih razlogov, ko je bilo ugotovljeno, da je bila z izpodbijanim sklepom sodišča druge stopnje storjena kršitev tretjega odstavka 76. člena ZKP in v zvezi s tem kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), kar je vplivalo na nezakonitost izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 371. člena ZKP), je bilo odločeno, da se sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 20603/2010 z dne 4. 12. 2014 razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje, potem ko bo odvetnika najprej pozvalo, naj v določenem roku predloži ustrezno pooblastilo obsojenca za vložitev pritožbe v obravnavani zadevi.

(1) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-521/01 z dne 19. 2. 2004.