Jedro

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, pri čemer je predmet presoje le akt, zoper katerega je vložena tožba. Zato v upravnem sporu s tožbo zoper en dokončni upravni akt ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na drug dokončen upravni akt, ki ni predmet konkretnega upravnega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.2.1998, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava A. z dne 13.12.1993, s katerim je prvostopni organ zavrnil tožnikov ugovor zoper sklep o prisilni izterjavi neporavnanih obveznosti z dne 3.12.1993, v skupnem znesku 812.800,00 tolarjev in stroškov v znesku 892,00 tolarjev iz denarnih sredstev na njegovem žiro računu pri LB.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavani zadevi. Pojasnilo je, da je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba tožene stranke z dne 19.2.1998, katere odločitev se nanaša na prvostopni sklep z dne 13.12.1993, ki pa se nanaša na sklep prvostopnega organa z dne 3.12.1993, s katerim je bila odrejena prisilna izterjava tožnikovega dolga na tožnikov žiro račun pri LB. Ne nanaša se na sklep istega prvostopnega organa z dne 6.12.1993, s katerim je bila odrejena prisilna izterjava istega dolga s tožnikovega žiro računa pri finančni organizaciji Banka V., A., s katerega je bil ta davčni dolg tudi poplačan. Ker pa se je tožnikova tožba po vsebini nanašala na poplačilo davčnega dolga iz sredstev, ki jih je imel na žiro računu pri banki VIPA, o čemer pa z v tem sporu obravnavanim sklepom sploh ni bilo odločeno, je sodišče te tožnikove tožbene navedbe zavrnilo kot neumestne. Prvostopno sodišče pa je zavrnilo tudi druge tožnikove tožbene ugovore. Navedlo je, da tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da je zaprosil za odpis davčnih obveznosti, o čemer še ni bilo odločeno, ne more biti razlog, ki lahko prepreči prisilno izterjavo, saj bi moral okoliščino, ki je kot razlog predpisana v 6. oziroma 7. točki 1. odstavka 50. člena v zvezi z 225. členom Zakona o davku občanov (ZDO), vsaj verjetno izkazati in zanjo navesti oziroma predložiti dokaze že v upravnem postopku. Z zatrjevanjem, da je dal predlog za oprostitev plačila davka, pa tožnik ne izkazuje, da je dolg, ki je predmet prisilne izterjave, prenehal, oziroma da je bilo plačilo dolga začasno odloženo.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo, ker meni, da so bile v postopku izvršbe napravljene številne nepravilnosti in domačnosti, ter da zato vztraja pri svojih tožbenih navedbah. Meni, da je v sodbi prvostopnega sodišča dejansko stanje napačno ugotovljeno. Iz obrazložitve v zadnjem odstavku na 2. strani sodbe izhaja, da je bila najprej opravljena izvršba na njegov račun, ki ga je imel odprtega pri LB, s tem, da je bil potem izdan še en sklep o prisilni izterjavi na drug račun pri Banki V. Sodba dalje ugotavlja, da davčni organ s sklepom z dne 3.12.1993 ni posegal na sredstva, ki jih je imel tožnik na žiro računu pri Banki V. Ta razlaga pa ne more držati. Z navedenim sklepom je imel namreč tožnik blokirana oba računa, torej tistega pri LB, preko katerega je posloval kot samostojni podjetnik, in tistega, ki ga je odprl kasneje in na katerega mu je bila izplačana odškodnina za odvzem stavbnega zemljišča. Tožnik je dne 30.11.1993 pri davčnem organu svojo obratovalnico zaprl. Strinja se s tem, da samostojni podjetnik za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Ne strinja pa se s tem, da je davčni organ posegal na njegov račun pri Banki V., na katerem niso bila sredstva, povezana s poslovanjem tožnika kot samostojnega podjetnika temveč sredstva odškodnine.

Davčni organ se niti ni prepričal, ali ta sredstva res pripadajo tožniku. Ne drži torej, da davčni organ ni posegel na sredstva, ki jih je tožnik imel na žiro računu pri Banki V. Res je, da tega ni storil s prvim sklepom, temveč je to storil uspešno z drugim sklepom, pri čemer sta bila vsaj 3 dni v veljavi oba sklepa. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se tožbi ugodi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je v tem upravnem sporu predmet spora odločba tožene stranke z dne 19.2.1998, s katero je tožena stranka odločila o tožnikovi pritožbi zoper sklep prvostopnega organa z dne 13.12.1993, s katerim je ta organ odločil o tožnikovem ugovoru zoper sklep prvostopnega organa z dne 3.12.1993. S tem sklepom z dne 3.12.1993 pa je bilo odločeno o prisilni izterjavi dolga in denarne terjatve dolžnika - tožnika na žiro računu tožnika pri LB. Na podlagi tega sklepa ni bila opravljena prisilna izterjava in niso bila zasežena sredstva na tožnikovem računu pri LB. Tej ugotovitvi tožnik ne nasprotuje. Tožnikovi tožbeni in pritožbeni ugovori pa se ne nanašajo na ta sklep, temveč se nanašajo na sklep prvostopnega organa z dne 6.12.1993 o prisilni izterjavi dolga in denarne terjatve dolžnika na žiro računu pri finančni organizaciji Banka V. Glede na to, da se pritožbeni ugovori ne nanašajo na v tem sporu obravnavani sklep, so po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeni in za ta postopek brezpredmetni.

V upravnem sporu je po 2. odstavku 1. člena ZUS lahko predmet spora le presoja zakonitosti dokončnega upravnega akta. V obravnavanem primeru je to, kot je že povedano, odločba tožene stranke z dne 19.2.1998, ne pa morebiti kakšna druga odločba tožena stranke, s katero bi bilo odločeno o tožnikovi pritožbi zoper sklep prvostopnega organa z dne 22.12.1993, v zvezi s sklepom istega organa z dne 6.12.1993. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zoper prvostopno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.