Jedro

Če je bila odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča enkrat že plačana in gre pri prvem in drugem lokacijskem dovoljenju ter pri obeh odločbah o odmeri odškodnine zaradi spremembe namembnosti za enako pravno in dejansko podlago (isti investitor, isto zemljišče, enak objekt), mora tožena stranka, če gre za izpolnitev obveznosti iz pravnomočne odločbe, to upoštevati in presoditi, ali in v kolikšnem obsegu sta tožnika (sploh še) zavezana k plačilu odškodnine ob upoštevanju ZKZ ( 1986 ) in preh.dol. 1. odst. 112. čl. ZKZ ( 1996 ).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 4.10.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote C. z dne 6.3.1995, s katero jima je bila odmerjena odškodnina zaradi spremembe namembnosti 246 m2 travnika 3. katastrskega razreda parc. št. 648/3 k.o. O.in 666 m2 travnika 4. katastrskega razreda parc. št. 675/2, 675/4, 675/6 in 637/19 iste k. o. in to v skupnem znesku 586.845,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da se je na podlagi lokacijskega dovoljenja, ki ga je Upravna enota C. izdala tožnikoma 6.3.1995 za gradnjo poslovno-stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 675/2, 675/4, 675/6, 637/19 in 648/3 k.o. O. pod tam navedenimi pogoji, spremenila namembnost zemljišč, kot je to prej navedeno. Po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Uradni list RS, št. 9/90), plača odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča vsak, kdor spremeni namembnost kmetijskega zemljišča ali gozda na podlagi lokacijskega dovoljenja ali drugega upravnega akta. Glede na tabelo 1, ki je sestavni del ZKZ, k. o. O. spada v prvo skupino katarstskih okrajev (C.), v katerem so travniki 3. in 4. katastrskega razreda ovrednoteni s 30 oziroma 20 točkami. Po določbi 8. odstavka 14. člena ZKZ se odškodnina za gradnje, za katere se vloži vloga za lokacijsko dovoljenje, obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga. Glede na določbo 53. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 in 18/93) sta tožnika kot investitorja popolno vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja vložila 14.2.1995, ko je vrednost točke določena z Odlokom o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda (Uradni list RS, št. 7/91) ter valorizirana z indeksom cen na drobno, ki ga objavlja Zavod Republike Slovenije za statistiko, znašala za travnike 3. in 4. katastrskega razreda, 28.35 SIT. Po obračunu 30 točk x 28.35 SIT = 850,50 SIT na m2 x 246 m2 = 209.223,00 SIT in po obračunu 20 točk x 28.35 SIT = 567,00 SIT na m2 x 666 m2 = 377.622,00 SIT, skupaj torej 586.845,00 SIT. Pritožbeni ugovor, da je bila odškodnina odmerjena z odločbo z dne 17.4.1986 in sta jo 12.5.1986 plačala in to v znesku takratnih 158.640 DIN, tožena stranka zavrača. Meni, da je s prenehanjem lokacijskega dovoljenja z dne 17.4.1986, ki ga je Komite za urejanje prostora in varstvo okolja Občine C. izdal tožnikoma za isto gradnjo na istih parcelah, je to zemljišče zopet postalo nezazidano stavbno zemljišče. Zato je bilo ob izdaji novega lokacijskega dovoljenja potrebno tudi na novo odmeriti odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. Vračilo zneska odškodnine, ki je bil plačan na podlagi odločbe Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja Občine C. z dne 17.4.1986 in obresti, ki veljajo za preveč plačane prispevke in davke, lahko tožnika zahtevata s posebno vlogo pri organu prve stopnje.

Tožnika v tožbi ponavljata pritožbeni ugovor o že poravnani odškodnini zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. Res je, da upravni organ leta 1986 ni izdal gradbenega dovoljenja, vendar to zadeve ne spremeni, saj izdaja gradbenega dovoljenja ni zahtevana pri izpeljavi spremembe namembnosti. Smiselno predlagata odpravo izpodbijane odločbe. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se ne strinja s stališčem, ki ga je v izpodbijani odločbi zavzela tožena stranka, ko je zavrnila ugovor tožnikov o že poravnani obveznosti. Če drži trditev tožnikov, da sta odškodnino že plačala in da gre tako pri lokacijskem dovoljenju iz leta 1986, kot pri lokacijskem dovoljenju iz leta 1995 ter pri odločbi o odmeri odškodnine iz leta 1986 in odločbi o odmeri odškodnine iz leta 1995 za enako pravno podlago in tudi enako dejansko podlago (isti investitor, isto zemljišče in enak objekt) - na to pa nakazujejo podatki spisa in navedbe izpodbijane odločbe - potem tožena stranka samo na podlagi okoliščine, da je lokacijsko dovoljenje iz leta 1986 nehalo veljati, ker tožnika nista v enoletnem roku zaprosila še za izdajo gradbenega dovoljenja, ne more zavrniti navedenega ugovora tožnikov. Zato tudi ni možno zavzeti stališča, da gre za popolnoma nov pravni položaj, v katerem se prejšnje plačilo odškodnine ne more upoštevati. Sodišče zato meni, da bi tožena stranka morala zatrjevano izpolnitev obveznosti, če je ta pomenila izvršitev obveznosti iz pravnomočne odločbe, upoštevati in presoditi, ali in v kolikšnem obsegu sta tožnika (sploh še) zavezana k plačilu odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, ob upoštevanju vseh določb Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki se nanašajo na navedeno odškodnino (Zakona o kmetijskih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 17/86 - prečiščeno besedilo - glede na prehodno določbo 1. odstavka 112. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih - Uradni list RS, št. 59/96, po katerih se postopki za določitev odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, ki so v teku, končajo po prej veljavnem zakonu). Iz navedenih razlogov tudi ni sprejemljivo napotilo tožene stranke, da lahko tožnika zahtevata le vrnitev plačanega zneska.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče ZUS/77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.