Jedro

Družba, ki zatrjuje oškodovanje, mora torej vedno v okviru svojih trditev konkretizirati tista ravnanja članov uprave, ki jih po objektivnem kriteriju umešča med ravnanja, pri katerih ni bila izkazana skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika. Podati mora torej vse navedbe o škodnem dogodku (poleg tega pa še izkazati vzročno zvezo in nastanek škode), ne zadošča le trditev, da je do oškodovanja prišlo, in da je za to odgovorna uprava.

Od tega, kako je bila odločitev sprejeta, je odvisno, kako se bo lahko posamezni član uprave razbremenil svoje odgovornosti. Za odločitev, ki jo je sprejemala uprava kot kolektivni organ upravljanja, bodo morali člani dokazati, da je bila sprejeta v okviru podjetniške presoje, v primeru, ko je odločitev sprejel le eden izmed članov uprave, ker je odločitev bila v okviru njegovega delokroga, pa se bodo drugi člani lahko razbremenili odgovornosti, če bodo dokazali, da so v zvezi s to odločitvijo pridobili toliko in takšnih informacij, da ni bilo razlogov, da bi ob svoji dolžnosti spremljanja in nadziranja ravnanja drugega člana uprave, morali v skladu s predpisano skrbnostjo ukrepati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da so vsi štirje toženci dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati odškodnino v višini 446.902,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2008 dalje, in da so drugi, tretji in četrti toženec dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati odškodnino v višini 522.664,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2008 dalje (II. točka izreka), odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencem povrniti pravdne stroške (prvemu tožencu 9.748,17 EUR, drugemu tožencu 9.098,15 EUR, tretjemu tožencu 9.874,56 EUR in četrtemu tožencu 9.495,38 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Poleg tega je prvostopenjsko sodišče zaradi delnega umika tožbe, ki se je nanašal na prvega toženca in na zahtevek v višini 522.664,00 EUR s pp, postopek ustavilo.

Zoper sodbo (II. in III. točka izreka) se iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Najprej je podala teoretično izhodišče za odškodninsko odgovornost uprave s poudarkom, da je uprava odločitev sprejela s sklepom kot kolektivni organ. Po mnenju pritožbe se sodišče do večine trditev tožeče stranke sploh ni opredelilo, s čemer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ugotovitev sodišča, da je bil sporen nakup nepremičnine poslovno potreben in utemeljen, pa je zmotna. Sodišče ni izvedlo nobenega dokaznega postopka v zvezi z njenimi trditvami, da je nepremičnina nefunkcionalna in neprimerna za „upravljanje“ ali opravljanje skladiščne dejavnosti, in da je brez nerazumnih vlaganj ni mogoče preurediti v poslovno stavbo s pisarnami. Zavrnilo je dokazni predlog „za postavitev izvedenca ekonomske in gradbene stroke, ki bi potrdil, da je bil nakup sporne nepremičnine glede na lego in značilnosti ter glede na dejavnost tožeče stranke nepotreben za nadaljnji razvoj zalednih terminalov“. Hkrati pa trdi, da dokazni postopek ni pokazal večjih težav z dostopom in nefunkcionalnostjo objekta. V tem delu so razlogi sodbe kontradiktorni (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kršena pa je tudi določba 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožeči stranki odvzeta možnost dokazati njene navedbe, da stavbe brez velikih stroškov ni bilo mogoče usposobiti, da nepremičnina ni imela ustreznega dostopa, da tožene stranke niso pridobile cenitve nepremičnine, in da se pri določitvi končne cene za nepremičnino s prodajalcem niso pogajale. Zato je sodba tudi pomanjkljivo obrazložena, s tem pa je kršena tudi ustavna pravica tožnice iz 22. člena Ustave RS. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve, kar sodišču nalaga tudi 6. člen EKČP. Sodba nima razlogov „o cenovni plati nakupa“ to je, ali je bila nepremičnina kupljena po ustrezni, tržni ceni. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo izpoved M.B., da je pogodbo podpisal v imenu tožeče stranke zgolj zaradi odsotnosti prvega toženca, za prepričljivo. Če sodišče meni, da je s tem zadoščeno v smislu pravila poslovne presoje, da tretji toženec ni odgovoren, je napačno uporabilo materialno pravo. Ne gre za ravnanje s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, če je v odsotnosti predsednika uprave podpisal pogodbo, o vsebini katere se ni poučil oz. pozanimal, četudi jo je parafirala pravna služba. Sodišče je štelo, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti za prvega toženca, in da znaša višina škode vsaj 522.664,00 EUR. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo instituta solidarne odgovornosti. Trditveno in dokazno breme za obstoj vseh „predpostavk pravila poslovne presoje“ so na strani tožencev, obstoj teh predpostavk pa iz obrazložitve sodbe ne izhaja. Sodišče navaja le, da iz izpovedi drugega in četrtega toženca izhaja, da sta se z nakupom seznanila šele po tem, ko je bil izveden, pri čemer se jima skupaj z M.B. posel ni zdel problematičen in informacij, ki bi kazale nasprotno, niso imeli. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je M.B. izpovedal, da je uprava odločitev o nakupu nepremičnine sprejela s sklepom, in da je prvi toženec mesečno redno, na sejah poročal tudi o konkretnem nakupu nepremičnine. Uprava je morala skladno s Poslovnikom o delu uprave (katerega vsebino pritožba povzame) odločitev sprejeti s sklepom, dolžnost članov uprave pa je, da bi se pred sprejemom sklepa o poslu informirali. Zmotno je uporabilo materialno pravo, da toženci z izjemo prvega toženca za škodo niso odgovorni, ker je odgovornost članov uprave individualna in subjektivna. Zakon izpostavlja kolektivnost z namenom, da vsak član uprave „zagotavlja tako imenovani sistem zavor in ravnovesij (check and balances) oz. nadzor nad odločitvami drugih članov uprave“, zato je vsak član organa vodenja, če ne prepreči za družbo škodljivih odločitev, odgovoren za odločitve kolektivnega organa, protipravnost pa je podana tudi zaradi opustitve nadzora nad članom uprave. Pritožba je prvostopenjskemu sodišču očitala tudi procesne kršitve, ker se je sodišče v več delih sodbe oprlo na izpoved priče M.P., ki ni izvedena priča. Bil je predlagan zgolj za zaslišanje v zvezi s trditvami, ki se nanašajo na domnevno ponudbo za nakup nepremičnine s strani tujih ponudnikov, zato se sodišče na izpovedi te priče v zvezi s trditvami, za katere ni bila predlagana, ne more opreti.

Na pritožbo tožeče stranke so vsi štirje toženci odgovorili, pritožbo so označili za neutemeljeno in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

V skladu s prvim in drugim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarski družbah (ZGD-1)(1) mora član organa vodenja (ali nadzora) pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Za škodo, ki bi nastala kot posledica kršitve teh nalog pa so člani organa vodenja solidarno odgovorni družbi, razen če ne dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Za nastanek odškodninske odgovornosti članov uprave morajo biti podane vse odškodninske predpostavke, to je nastanek premoženjske škode, protipravno ravnanje tožencev, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo ter krivda članov uprave. Odgovornosti pa se lahko člani uprave razbremenijo le, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Postavljeno je torej obrnjeno dokazno breme: glede odgovornosti članov uprave je na njih, glede škodnega ravnanja uprave, nastanka škode in vzročne zveze med ravnanjem članov uprave in nastalo škodo pa je na družbi. Družba, ki zatrjuje oškodovanje, mora torej vedno v okviru svojih trditev konkretizirati tista ravnanja članov uprave, ki jih po objektivnem kriteriju umešča med ravnanja, pri katerih ni bila izkazana skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika. Podati mora torej vse navedbe o škodnem dogodku (poleg tega pa še izkazati vzročno zvezo in nastanek škode), ne zadošča le trditev, da je do oškodovanja prišlo, in da je za to odgovorna uprava.

Tožeča stranka je predmetno odškodninsko tožbo temeljila na odškodninski pravni podlagi, da je bil nakup poslovne stavbe „L.“ in zemljišča s parc. štev. 1 k.o. S. (v nadaljevanju: nepremičnina) poslovno neutemeljen, zato je uprava odškodninsko odgovorna, škodo pa predstavlja razlika med nakupno ceno nepremičnine (1.950.000,00 EUR) in njeno likvidacijsko vrednostjo (po cenitvi v višini 980.434,00 EUR). Te tožbene podlage tožeča stranka med postopkom ni spreminjala. Natančneje pa je (že v tožbi) navedla razloge, zaradi katerih naj bi bil nakup poslovno neutemeljen. Ti so: da je bil nakup nepotreben (kar je utemeljevala predvsem s sklepi kasnejše uprave družbe); da je bila ta poslovna stavba neprimerna in nefunkcionalna za skladiščne in logistične storitve in bi je brez visokih stroškov ne bilo mogoče usposobiti za potrebe koriščenja tožeče stranke; da je bil „problematičen“ dostop do nje, saj se med cesto in nepremičnino nahaja zemljišče v lasti občine; da „ni zagotavljal nujne in koristne prostorske zaokrožitve logističnega terminala, saj je zgolj na eni strani mejil z neurejenim zemljiščem“; da tožena stranka pred nakupom ni pridobila cenitve nepremičnine, da ni vedela za pravo vrednost, in da se o nakupni ceni ni pogajala. Podrobnejših trditev glede nekoristnosti prostorske zaokrožitve, glede neprimernosti za izvajanje skladiščnih storitev(2) in glede „problematičnosti“ dostopa do nepremičnine, od tistih, ki so bile zgoraj povzete, tožeča stranka ni podala. Tudi iz cenitve, ki jo je v letu 2010 opravil cenilec S. (priloga A17), in katere vsebina je po navedbah tožeče stranke sestavni del njenih navedb, ne izhajajo nobeni opisi pomanjkljivosti v zvezi z njeno lego, v zvezi z dostopom in v zvezi z potrebnimi deli za njeno preureditev, pa tudi ne, kako bi neurejeno zemljišče na njeni meji vplivalo na primernost nepremičnine.

Kot dokaze za navedbe o neprimernosti nepremičnine je predlagala cenitev cenilca S., zaslišanje M.B. o „ročnem izračunu“ in ta „ročni izračun“, predpogodbo, vpogled v „vse izvedene dokaze“ v kazenskem spisu K 29407/10 in v sam spis, ter postavitev izvedenca „ekonomske in gradbene stroke“, ki naj bi ugotovil, ali je bil nakup nepremičnine glede na lego in značilnosti ter glede na osnovno dejavnost tožeče stranke potreben za nadaljnji razvoj zalednih terminalov (list. št. 146). Tako skopa trditvena podlaga, kot je bila povzeta v predhodni točki te obrazložitve, po presoji pritožbenega sodišča ni omogočala preizkusa s predlaganimi dokazi, tudi ne z dokazom, katerega pritožba posebej izpostavlja, to je s postavitvijo izvedenca ekonomske in gradbene stroke. Dokazni predlog za izvedbo tega dokaza (najverjetneje je tožeča stranka imela v mislih postavitev dveh izvedencev različnih strok) je bil torej premalo substanciran. Če bi sodišče navkljub temu izvedenca imenovalo, bi lahko šele iz njunih ugotovitev dobili podlago za trditve tožeče stranke o neprimernosti kupljene nepremičnine. Šlo bi torej za izvedbo t.i. informativnega dokaza. Vendar konkretne navedbe o neprimernosti nepremičnine, zaradi katerih je tožeča stranka zatrjevala odškodninsko odgovornost članov uprave, nedvomno sodijo v njeno zaznavno območje. Tožeča stranka jih je morala do podrobnosti poznati, če se je odločila, da tudi iz tega razloga zahteva od članov uprave zaradi nevestnega ravnanja odškodnino(3). Zato je bila izvedba dokaza s postavitvijo izvedencev, ki ga je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zaradi neprimernosti (ker je odločanje o potrebnosti in smotrnosti nakupa nepremičnine pravno vprašanje, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče), tudi iz tega razloga nedopustna. Očitki pritožbe, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se do zgoraj navedenih trditev ni opredelilo, in ker ni v postopku imenovalo „izvedenca ekonomske in gradbene stroke“, ki bi ugotavljal neprimernost te nepremičnine, in da je sodba v tem delu tudi kontradiktorna, so torej neutemeljeni.

Ugotovitev prvostopenjske sodišča, da je odgovornost članov uprave, torej tožencev, individualna in subjektivna, je materialnopravno zagotovo pravilna. Pritrditi pa je tudi pritožbi, da se vestnost izpolnjevanja dolžnosti članov uprave presoja tudi glede na ravnanje posameznega člana uprave, ki z nadzorom nad odločitvami drugih članov uprave lahko prepreči za družbo škodljive odločitve. Vendar je potrebno opozoriti, da se pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti članov uprave ravnanja teh članov in odgovornost vsakega izmed njih lahko presojajo le v okviru tistih dejstev, ki jih je tožeča stranka v tožbi navedla kot odškodninsko podlago za vtoževano škodo(4).

Pritožba izpostavlja, da je sodišče štelo, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti za prvega toženca. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da prvostopenjsko sodišče v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvega toženca glede škode v višini 522.664,00 EUR(5), ni sprejelo nobene odločitve, ampak je le povzelo podatke in ugotovitve iz kazenskega spisa (K 29407/2013) in drugega pravdnega spisa (Pg 479/2013), da je bil prvi toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja, ker je s sklenitvijo predpogodbe omogočil družbi P. d.o.o. pridobitev 522.664,00 EUR premoženjske koristi in s tem povzročil v tolikšni višini tožeči stranki škodo. O njegovi odškodninski odgovornosti za škodo v tej višini sodišče v tem postopku ni odločalo(6), tožeča stranka pa v predmetnem postopku tudi ni podala v zvezi s tem delom tožbe (pred umikom) nobenih drugačnih navedb od siceršnjih, ki so se nanašale tudi na preostale tri tožence. Tožeča stranka svoje odškodninske tožbe namreč ni temeljila na nezakonitem ravnanju (enega izmed) članov uprave(7), v zvezi s katerim v pritožbi očita drugim tožencem premajhno skrbnost nad njegovim ravnanjem, ampak je zoper ravnanje vseh štirih članov uprave naslovila enak očitek, to je napačno poslovno odločitev pri nakupu nepremičnine(8).

Prvostopenjsko sodišče je podalo izčrpne in prepričljive razloge za odločitev, da članom uprave ni mogoče očitati kršitve njihove dolžnosti vestnega in poštenega ravnanja glede poslovne odločitve o potrebnosti (koristnosti) nakupa nepremičnine, upoštevajoč okoliščine v času sprejemanja te odločitve(9), četudi je nato kasnejša uprava sprejela drugačno odločitev.

Utemeljeno pa po presoji pritožbenega sodišča pritožba opozarja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedbe tožeče stranke, da nepremičnina ni bila kupljena po ustrezni, tržni ceni. Če bi prvostopenjsko sodišče obravnavalo vprašanje, ali je bila nepremičnina kupljena po ceni, ki bi v času nakupa ustrezala tržni ceni, in če bi ugotovilo, da temu ni bilo tako, kar pomeni, da uprava ni ravnala v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, bi posledično moralo ugotavljati še, ali je bilo takšno ravnanje pripisati vsem članom takratne uprave, ali le nekaterim, in komu izmed tožencev. Prvostopenjsko sodišče se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, ampak je (pri ocenjevanju izpovedi zaslišanih tožencev) zgolj povzelo ugotovitve iz kazenskega spisa v zvezi s tem, ali je bila cenitev opravljena, in kdo je listino s cenitvijo imel v posesti ter zaključilo, da drugi, tretji in četrti toženec niso odgovorni za »cenovni segment« nakupa nepremičnine, ker je njihova odgovornost individualna in subjektivna.

Skrbnost, ki se zahteva za člana uprave, se presoja strogo, saj gre za skrbnost gospodarstvenika. Zahtevano merilo krivde pri njegovem ravnanju je že majhna malomarnost. To pomeni, da se lahko razbremeni za škodo le, če dokaže, da je ravnal tako, da mu ni mogoče očitati, da ni storil vsega, kar bi v okviru svojih znanj in sposobnosti, ki se zahtevajo za gospodarstvenika, lahko storil, da do oškodovanja družbe, ki jo upravlja, ne bi prišlo. V primeru veččlanske uprave in delitve poslovnih nalog med njimi je zato najprej potrebno ugotoviti, ali je uprava odločala kot kolektivni organ o določeni poslovni odločitvi, ali pa je bila odločitev v pristojnosti posameznega člana uprave. Od tega, kako je bila odločitev sprejeta, je odvisno, kako se bo lahko posamezni član uprave razbremenil svoje odgovornosti. Za odločitev, ki jo je sprejemala uprava kot kolektivni organ upravljanja, bodo morali člani dokazati, da je bila sprejeta v okviru podjetniške presoje, v primeru, ko je odločitev sprejel le eden izmed članov uprave, ker je odločitev bila v okviru njegovega delokroga, pa se bodo drugi člani lahko razbremenili odgovornosti(10), če bodo dokazali, da so v zvezi s to odločitvijo pridobili toliko in takšnih informacij, da ni bilo razlogov, da bi ob svoji dolžnosti spremljanja in nadziranja ravnanja drugega člana uprave, morali v skladu s predpisano skrbnostjo ukrepati.

Ugotovitev sodišča, da odločanje o nakupu nepremičnine ni bilo v pristojnosti drugega, tretjega in četrtega toženca, nadalje, da niso bili redno obveščeni, da so za posel izvedeli, ko je bil že sklenjen(11), da se jim ni zdel problematičen, in da niso imeli informacij, ki bi kazale na nasprotno, ne more zadoščati za zaključek, da preostali člani uprave(12) niso odškodninsko odgovorni. V tem delu je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, posledično pa ni ugotavljalo tistih dejstev, ki so pomembna za odločitev o odgovornosti posameznega člana uprave glede na očitek tožeče stranke, ki se nanaša na višino kupnine za nepremičnino. Če bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila nepremičnina kupljena po ceni, ki ni ustrezala tržni ceni(13), in ko bi ugotovilo kolikšna je bila ta razlika(14), bi moralo za vsakega izmed članov uprave ugotavljati, ali se je razbremenil svoje odškodninske odgovornosti, ali ne.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča (355. člen ZPP), katero naj v ponovljenem postopku pri odločanju upošteva zgoraj navedena materialno pravna stališča in navodila pritožbenega sodišča. Pri odločanju naj bo pozorno tudi na časovni okvir zatrjevanih škodnih ravnanj (tega mora v okviru njenega trditvenega bremena podati tožeča stranka, kot je bilo že večkrat povedano), še posebej zaradi ugovorov četrtega toženca.

Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

op. št. 1: Glede na čas nastanka škodnega dogodka (leto 2008) se v predmetnem postopku uporabljajo določbe ZGD-1 do novele I. op. št. 2: Sodišče je ugotovilo, da naj bi se stavba uporabljala za upravne, pisarniške in druge servisne storitve.

op. št. 3: kot je bilo že predhodno navedeno, je bilo trditveno breme o škodnem (protipravnem) ravnanju članov uprave na tožeči stranki.

op. št. 4: glej 6. točko te obrazložitve op. št. 5: o delitvi odškodninskega zahtevka na znesek 522.664,00 EUR in na znesek 446.902,00 EUR tožeča stranka ni podala v postopku nobene navedbe, tudi ne, ko je delno umaknila tožbo za prvo navedeni znesek zoper prvega toženca op. št. 6: Za škodo v tej višini zoper prvega toženca je tožeča stranka umaknila tožbo.

op. št. 7: kar bi izključevalo ugotavljanje ravnanj po pravilu podjetniške presoje op. št. 8: četudi je (po delnem umiku tožbe) od tožencev vtoževala različne višine odškodnine op. št. 9: teh zaključkov pritožba tudi ne izpodbija op. št. 10: če ne bo šlo za primer, ko o tej odločitvi sploh niso vedeli ničesar op. št. 11: to ugotovitev pritožba izpodbija kot napačno ugotovljeno dejansko stanje op. št. 12: prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo pogojev o odškodninski odgovornosti za vsakega člana uprave posebej op. št. 13: tega v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, čeprav je povzemalo podatke iz kazenskega spisa op. št. 14: kar bi predstavljalo višino škode