Jedro

Tožnica je bila na podlagi izvršljive odločbe Urbanistične inšpekcije z dne 9. 4. 1996 dolžna do 25. 5. 1996 odstraniti predelno steno, ki je bila zgrajena brez ustreznega upravnega dovoljenja. V isti odločbi je bila tožnica hkrati tudi opozorjena, da bo odstranitev predelne stene izvedlo pooblaščeno podjetje na njene stroške (2. točka izreka), če ne bo sama izvršila naloženega dejanja; stroške nastale z izvršbo, pa bo plačala na podlagi posebnega sklepa (3. točka izreka). Odločba je torej glede na rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti postala izvršljiva, ko je bila tožnici vročena odločba, s katero je bila njena pritožba zavrnjena, torej 20. 10. 1997. Od navedenega dne dalje je bil torej organ, ki je bil pristojen za izvršbo, pooblaščen opraviti vsako dejanje, ki je bilo potrebno za izvedbo izvršbe. Je pa dolžan pri rušenju objekta upravni organ ravnati na način, kakor bi ravnal pazljiv gospodar, in paziti, da ob rušenju objekta oziroma njegovega dela lastniku ne povzroči večje škode, kot je to potrebno, zato se je bil dolžan pred konkretnim dejanjem rušenja tudi ustrezno pripraviti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo med drugim zavrnila pritožbo sedanje tožnice zoper sklep Urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 20. 4. 1998, s katerim je bilo odločeno, da je tožnica dolžna plačati stroške prisilne izvršbe v znesku 201.124,70 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da gre v zadevi za izvršitev odločbe organa prve stopnje z dne 9. 4. 1996, s katero je bilo tožnici kot investitorici naloženo, da v roku do 25. 5. 1996, odstrani predelno steno, ki jo je brez potrebnih dovoljenj zgradila v stanovanjskem bloku G. 30 v A. Po podatkih iz priloženih pritožbenih spisov izhaja, da tožnica obveznosti, naložene z navedeno odločbo, ni izpolnila, zato je bila dne 17. 3. 1998 opravljena prisilna izvršba, katere stroški bremenijo tožnico, kar je tudi predmet izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep torej temelji na izvršljivi odločbi, katere obveznost ni bila izpolnjena, ob dejstvu, da so v postopku izvršbe nastali stroški, povzeti v računu z dne 17. 3. 1998, ki ga je za opravljeno storitev izdalo za izvršbo pooblaščeno podjetje A. d.o.o. iz A. Višini stroškov pa v pritožbi oporeka tožnica in navaja, da so obračunani previsoko, ter da bi o višini stroškov za opravljeno izvršbo morala biti obveščena pred rušenjem.

Tožena stranka po pregledu predložene dokumentacije in po proučitvi zapisnika o poteku izvršbe z dne 17. 3. 1998 zaključuje, da so obračunani stroški utemeljeni. Tožena stranka ne dvomi v ugotovitve zapisnika o opravljeni prisilni izvršbi, te pa se tudi povsem ujemajo z izstavljenim računom, tako glede časa trajanja izvršbe, kot glede števila prisotnih delavcev in mehanizacije oziroma opreme, ki je bila za izvršbo na razpolago. Sami višini cene ure, po kateri so plačani delavci, oziroma ceni opreme tožnica niti ne oporeka in tudi ne navaja nobenih konkretnih ugovorov. V postopku tudi ni bilo možno upoštevati pritožbenega ugovora, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker tožnica pred rušenjem ni bila obveščena o višini stroškov, ki jo bodo za prisilno izvršbo bremenili. Upravni organ o višini predvidenih stroškov prisilne izvršbe ni dolžan obveščati zavezanca, poleg tega pa je višina stroškov za opravljeno delo odvisna od več dejavnikov, ki jih pred opravljenim delom ni možno vnaprej ovrednotiti. Sploh pa je tožnica imela možnost, da bi sama, hitreje in ceneje odstranila to sporno steno. Če bi namreč sledila inšpektorjevemu ukrepu in sama odstranila nezakonito gradnjo, do izvršbe sploh ne bi prišlo, s tem pa tudi ne do izdaje izpodbijanega sklepa.

Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi med drugim smiselno navaja, da se ne strinja z visokim računom, ki ga je dobila v zvezi z izvedbo prisilne izvršbe, ki naj bi bil popolnoma nerealen, nelogičen in tudi protipraven. Podobno steno kot jo ima tožnica ima v bloku, kjer stanuje, še nekaj strank že več let, ki pa so ostale nedotaknjene, pač pa je bil inšpekcijski ukrep izrečen le pri njej, kar po njenem prepričanju pomeni, da gre za diskriminacijo. Sodišču zato predlaga, da zadevo razišče na relaciji Ministrstvo za okolje in prostor do podjetja A. d.o.o. iz A. ter njihove finančne kombinacije in račune, ki jih izstavljajo za svoje storitve. Nelogično je, da podjetje A. za rušenje stene iz siporeksa, višine 3 m ter cca. 2 m širine, v njej so vrata 90 x 2 m s podbojem, rabi ekipo delavcev in šoferjev, kot bi šlo za rušenje večnadstropne stavbe. Za rušenje predmetne stene niso potrebovali niti 20 minut, skupaj z odvozom pa 1 uro, zaračunali pa so si kot, da so delali ves dan vključno z dnevnicami in ostalimi stroški, čeprav so istega dne imeli še nekaj intervenc in vsakokrat ponovno zaračunavali celotne stroške vključno z dnevnico. Iz tega sledi, da ima podjetje A. po enem delavcu na dan plačano po več dnevnic in večkrat zaračunane ure delovnega dne. Sodišču predlaga, da preveri navedene kršitve, tako organa prve stopnje kot tožene stranke in zadevo reši v njeno korist. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe, s katerimi sodišče v celoti soglaša ter se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS), v zvezi s tožbo pa še navaja: V obravnavanem primeru odločitev upravnega organa prve stopnje temelji na določbi 1. odstavka 285. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo; dalje ZUP/86). Ta določa, da v primeru, če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške. Zavezanca je treba na to poprej opozoriti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, kar potrjujejo tudi podatki iz predloženih upravnih spisov, da je bila tožnica na podlagi izvršljive odločbe Urbanistične inšpekcije, št. 356.2-0347/96-VM z dne 9. 4. 1996, dolžna do 25. 5. 1996 odstraniti predelno steno, ki je bila zgrajena brez ustreznega upravnega dovoljenja. V isti odločbi je bila tožnica hkrati tudi opozorjena, da bo odstranitev predelne stene izvedlo pooblaščeno podjetje na njene stroške (2. točka izreka), če ne bo sama izvršila naloženega dejanja; stroške nastale z izvršbo, pa bo plačala na podlagi posebnega sklepa (3. točka izreka). Odločba je torej glede na rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti postala izvršljiva, ko je bila tožnici vročena odločba, s katero je bila njena pritožba zavrnjena, torej 20. 10. 1997. Od navedenega dne dalje je bil torej organ, ki je bil pristojen za izvršbo, pooblaščen opraviti vsako dejanje, ki je bilo potrebno za izvedbo izvršbe. Je pa dolžan pri rušenju objekta upravni organ ravnati na način, kakor bi ravnal pazljiv gospodar, in paziti, da ob rušenju objekta oziroma njegovega dela lastniku ne povzroči večje škode, kot je to potrebno, zato se je bil dolžan pred konkretnim dejanjem rušenja tudi ustrezno pripraviti. Kakšne priprave so v vsakem konkretnem primeru potrebne, pa je strokovno vprašanje, na katero mora paziti podjetje, ki je pristojno za izvršbo, in se mora nanjo tudi pripraviti, vezana pa je tudi na potrebno mehanizacijo in s tem tudi povezanimi nadaljnjimi stroški.

Sodišče v spornem primeru ni moglo upoštevati pavšalnih ugovorov tožnice, ki se nanašajo na višino nastalih stroškov, ki so zlasti sporni. Iz zapisnika o upravni izvršbi z dne 17. 3. 1998 je namreč razvidno, koliko delavcev je bilo prisotnih v času odstranitve predelne stene, koliko časa so potrebovali za izvedbo del (od 6.30 do 12 ure) in kakšno opremo oziroma mehanizacijo so pripeljali s seboj. Navedeni zapisnik je javna listina, kar pomeni, da se šteje za resnično tisto, kar se v njem potrjuje. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično potrjena, vendar v tem primeru nosi dokazno breme stranka, ki to zatrjuje (164. člen ZUP/86). Tožeča stranka za svojo trditev ni ponudila nobenih dokazov, niti ne navaja konkretnih ugovorov. Zato sodišče ne dvomi v ugotovitve iz zapisnika o upravni izvršbi o številu prisotnih delavcev, času prisotnosti in mehanizaciji, ki je bila na razpolago. Vsi navedeni podatki iz zapisnika se ujemajo z izstavljenim računom, sami višini cene ure delavcev oziroma opreme pa tožnica niti ne ugovarja. Na to odločitev ne more vplivati niti ugovor tožnice, da je bil v obravnavanem primeru kršen 231. člen ZUP/86 (ta se nanaša na izvršljivost prvostopne odločbe), saj je navedena trditev v nasprotju s podatki iz upravnih spisov, kar je bilo že obrazloženo, pa tudi sicer ugovor, ki se nanaša na izvršilni naslov, ne more biti predmet postopka, v katerem se odloča o plačilu stroškov za prisilno izvršbo. Neutemeljen pa je tudi tožničin ugovor, češ da je upokojenka in da nima sredstev za financiranje podjetja, ki je opravilo prisilno izvršbo, saj je morala vedeti in je s tem prevzela tudi riziko, da v primeru, če naloženega dejanja po pravnomočni odločbi ne bi izvršila sama, da bi to opravilo podjetje na njene stroške.

Irelevantni za ta postopek pa so tudi ugovori glede tega, katera dela in kje je istega dne izvajalo podjetje, ki je bilo pooblaščeno za izvršbo.

Iz navedenih razlogov je bila tožba tožnice neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo.