Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Morebitna napaka, da v odločbi iz leta 2004 ni zajeta tudi parcela 352, ne pomeni, da je podan ničnostni razlog te odločbe po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, pač pa da bi takšna napaka lahko pomenila razloge, iz katerih (je) izhaja(la) izpodbojnost odločbe, ne pa tudi njena neizvršljivost in ničnost.
I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Postojna, št. 331-50/2016-40 z dne 18. 7. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
III. Stranka z interesom A.A. sama nosi svoje stroške tega postopka.
1. Prvostopenjski organ je z uvodoma navedeno odločbo z dne 18. 7. 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) za nično izrekel 1. točko izreka odločbe Upravne enote Postojna, št. 32106-30/2004-3 z dne 22. 4. 2004 (v nadaljevanju: odločba iz leta 2004) in 3. točko izreka odločbe iz leta 2004, v delu, ki se nanaša na vložena zemljišča B.B. v odločbi, št. 320-3/81-3 z dne 25. 9. 1984, izdana B.B., ki je postala pravnomočna 11. 5. 2004 (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Nadalje je bilo z izpodbijano odločbo odločeno, da glede na njeno 1. točko izreka, ostane v veljavi odločba, št. 320-3/81-3 z dne 25. 9. 1984 (v nadaljevanju odločba iz leta 1984), v delu, ki se nanaša na zemljišča, ki jih v komasacijo vlaga B.B. (2. točka izreka izpodbijane odločbe). V preostalem delu ostane odločba iz leta 2004 nespremenjena, sprememba zemljiškoknjižnega stanja pa se v zemljiški knjigi izvede po pravnomočnosti izpodbijane odločbe (3. in 4. točka izreka). V izreku izpodbijane odločbe je bilo odločeno še, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom (5. točka izreka).
2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ povzema potek postopka pred izdajo izpodbijane odločbe ter njegove ugotovitve. Komasacijski postopek dela katastrske občine C.1 je bil uveden z odločbama Skupščine občine Postojna, št. 320-3/81-3 z dne 20. 3. 1981 in z dne 26. 3. 1982, končan pa je bil v letu 2016, ko so postale pravnomočne odločbe vseh komasacijskih udeležencev, ter bile tudi vpisane v zemljiško knjigo in zemljiški kataster. Ob označitvi mej v naravi novembra 2016 se je pri parcelah 352 in 3173 ugotovilo neskladje, saj so koordinate parcele 3173 take, da leži na istem območju tudi parcela 352. Na podlagi listin, ki jih v obrazložitvi odločbe opredeli, prvostopenjski organ ugotavlja, da je bila v komasacijo vključena tudi parcela 352 (v celotnem obsegu). Iz odločbe iz leta 1984 izhaja, da B.B. (pravni prednik tožnice) v komasacijski sklad (med drugim) vlaga tudi parcelo 352, travnik 4. razreda, v izmeri 532 m²; A.A. (stranka z interesom v tem upravnem sporu) pa iz komasacijskega sklada (med drugim) pridobi novonastalo parcelo 3173, v izmeri 4885 m², v katero je vključena tudi stara parcela 352. V okviru izvajanja Programa sanacije nedokončanih komasacij je prvostopenjski organ izdal odločbo iz leta 2004, ki je nadomestila odločbo iz leta 1984, v delu, ki se nanaša na B.B., pri čemer v odločbi iz leta 2004 ni navedeno, da B.B. v komasacijski sklad vlaga tudi parcelo 352, z obrazložitvijo, da je prvotno zajeta parcela 352 izven komasacijskega območja. Prvostopenjski organ poudarja, da se obod komasacije ni spremenil, in tudi na tej podlagi ugotavlja, da za izločitev parcele 352 v odločbi iz leta 2004 ni bilo podlage. Ker je bila že leta 1984 vzpostavljena nova parcela 3173, ki "prekriva" parcelo 352, organ zaključuje, da odločbe iz leta 2004 dejansko ni mogoče izvršiti, zato jo je na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) izrekel za nično v delu, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, na predlog A.A. in po uradni dolžnosti. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe se je prvostopenjski organ še opredelil do pripomb, ki jih je tožnica podala tekom postopka njene izdaje, vključno s pripombami, ki jih je podala na ustni obravnavi dne 23. 3. 2017. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da se strinja z oceno prvostopenjskega organa, da je odločba iz leta 2004, v delu, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, nična. K razlogom prvostopenjskega organa še dodaja, da v komasacijskem postopku ni mogoče ločeno obravnavati posameznih odločb o novi razdelitvi zemljišč, pač pa povezano, saj ima že po naravi komasacije posamezna odločba o novi razdelitvi zemljišč neposreden vpliv na drugo posamezno odločbo o tej razdelitvi. Glede pritožbenega ugovora, da A.A. ni izkazal pravnega interesa za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe iz leta 2004, drugostopenjski organ odgovarja, da je bil predlagatelj komasacijski udeleženec in je lastnik zemljišča 3173, zato je stranka postopka za izrek ničnosti odločbe iz leta 2004. Pritožnici nadalje pojasnjuje, da je prvostopenjski organ, ne glede na navedbo v izpodbijani odločbi, predmetni postopek vodil na predlog A.A. (in ne po uradni dolžnosti), v skladu z načelom materialne resnice pa je (bil) dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, ne le tista, ki jih je navajal predlagatelj. Tožnici pa je bila dana možnost, da se z ugotovljenimi dejstvi seznani in da se do njih tudi opredeli.
4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, ter iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Primarno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V vsakem primeru zahteva, da ji toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
5. V tožbi navaja, da je zemljiškoknjižna lastnica in posestnica parcele 352, ki jo je pridobila na podlagi dedovanja po pokojnem B.B.. Zatrjuje, da ta parcela ni bila predmet komasacije, in v zvezi s tem sodišču predlaga, da vpogleda tudi v izvedeniški mnenji sodnega izvedenca D.D. z dne 30. 11. 2017 in z dne 11. 12. 2017, ki sta bili izdelani za potrebe pravdnega postopka, ki teče med strankama (P 22/2017 pred Okrajnim sodiščem v Postojni), ter za potrebe tega postopka, pri čemer tožnica v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v tožbi zatrjuje, da ju upravičeno ni mogla predložiti v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Nadalje tožnica v tožbi podaja ugovore glede kršitev tekom prvotnega postopka komasacije, ki se je izvajal v osemdesetih letih. Meni, da A.A. (v nadaljevanju: stranka z interesom) ne more biti stranka predmetnega upravnega postopka. Odločba iz leta 2004 se namreč nanaša zgolj na pravnega prednika tožnice, zato bi morala stranka z interesom pravni interes za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe iz leta 2004 izkazati že v predlogu, upravni organ pa bi ga moral v izpodbijani odločbi obrazloženo ugotoviti, vendar temu ni bilo tako. Ob tem tožnica opozarja še na težo pravnih posledic, ki jo ima izrek ničnosti odločbe za stranko, ter na to, da se je postopek v letu 2004 vodil izključno (in končal z izdajo odločbe iz leta 2004) za B.B. in ne za ostale komasacijske udeležence. Tožnica nadalje ugovarja, da je bila tekom postopka pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena, da postopek za izrek ničnosti teče (zgolj) na predlog stranke z interesom, v izpodbijani odločbi pa je organ navedel, da jo je izdal tudi po uradni dolžnosti. S slednjim ni bila seznanjena in je tako od prvostopenjskega organa prejela odločbo presenečenja, saj ji v tem delu ni bila omogočena pravica do učinkovite obrambe. Prvostopenjski organ je razširil dejansko in pravno podlago, ki jo je v predlogu podala stranka z interesom. Ta je v predlogu predlagala izvedbo treh dokazov, ves ostali dokazni postopek pa je samoiniciativno izvedel prvostopenjski organ, kar po oceni tožnice presega okvir načela materialne resnice, na katerega se sklicuje drugostopenjski organ v svoji odločbi. Tožnica je bila s takšnim postopanjem organa postavljena v podrejen položaj, kršena pa ji je bila tudi pravica do enakega varstva pravic. V nadaljevanju tožbe tožnica ugovarja oceni toženke, da odločbe iz leta 2004 (delno) ni mogoče izvršiti. Poudarja, da je ta v celoti pravno in dejansko izvršena, tako v zemljiški knjigi kot tudi v zemljiškem katastru, in se v tem obsegu tudi uporablja v naravi. Z ugotovitvijo toženke, da ni bilo podlage za izključitev parcele 352 iz odločbe iz leta 2004, bi se lahko izpodbijalo zakonitost te odločbe, ni pa to ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ugotovitve toženke pa bi lahko kazale le to, da ni mogoče izvršiti odločbe stranke z interesom in ne odločbe iz leta 2004, ki je bila izdana pravnemu predniku tožnice.
6. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge drugostopenjske odločbe.
7. Tožba je bila na podlagi 19. člena ZUS-1 vročena tudi stranki z interesom, ki je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži v plačilo njene stroške postopka. Stranka z interesom prereka tožbene navedbe in navaja, da ji tožnica šele v tožbi oporeka status stranke, pred tem je prerekala zgolj svojo pasivno legitimacijo. Glede na potek postopka pred izdajo izpodbijane odločbe meni, da bi tožnica lahko dokaz z izvedencem predlagala že pred izdajo izpodbijane odločbe, zato sta dokaza, s katerima v tožbi predlaga vpogled v izvedeniški mnenji sodnega izvedenca D.D., v nasprotju z določbo 52. člena ZUS-1. V nadaljevanju odgovora na tožbo stranka z interesom podaja navedbe, ki izhajajo že iz obrazložitve prvostopenjske oziroma drugostopenjske odločbe, dodaja pa še, da je bila na podlagi (dokončne) izpodbijane odločbe parcela 352 izbrisana iz zemljiškega katastra, pri čemer se ni spremenila površina nobene druge parcele.
8. Tožnica v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke in stranke z interesom v njunih odgovorih na tožbo ter dodatno ugovarja postopku ugotovitve dejstev s pomočjo geodeta E.E. ter pripominja, da slednjega v konkretnem postopku ni mogoče šteti za neodvisnega izvedenca.
K I. točki izreka:
9. Tožba je utemeljena.
10. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka pravilno in zakonito izrekla za nično odločbo iz leta 2004, v delu, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Po navedeni določbi se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti.
11. Zakonski razlogi za ničnost odločbe odražajo naravo instituta ničnosti kot izrednega pravnega sredstva, ki je namenjeno sanaciji najtežjih pomanjkljivosti odločbe, torej pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče sanirati z drugimi pravnimi sredstvi. Ker institut ničnosti izključuje institut pravnomočnosti, ki je eden od temeljev pravne varnosti in zaupanja v pravo, ga je treba uporabljati restriktivno oziroma strogo v okviru zakonsko določenih razlogov. Že iz zakonske opredelitve razloga, ki ga je uporabila toženka, ki določa da je nična odločba "ki je sploh ni mogoče izvršiti" (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) izhaja, da je s tem mišljena t.i. objektivna nezmožnost izvršitve, da torej odločbe ne bi mogel izvršiti nihče pod nobenimi pogoji (dejanska nezmožnost izvršitve) ali pa bi bila izvršitev v takem nasprotju s temeljnimi postulati pravnega sistema, da bi bila v njegovem okviru nemogoča (pravna nezmožnost izvršitve). Sodišče se iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju, strinja s stališčem tožnice, da obveznosti njenega pravnega prednika, ki so določene v odločbi iz leta 2004, ne pomenijo ne ene ne druge oblike nezmožnosti izvršitve odločbe iz leta 2004, zato ta ničnostni razlog v obravnavani zadevi ni podan.
12. Z odločbo iz leta 2004 je bilo (med drugim) odločeno o tem, katera zemljišča pravni prednik tožnice vlaga v komasacijski sklad, ter katera zemljišča se mu iz komasacijskega sklada dodelijo. Z izpodbijano odločbo je bila odločba iz leta 2004 izrečena za nično v delu glede opredelitve zemljišč, ki se vlagajo v komasacijski sklad, z utemeljitvijo, da bi moral pravni prednik tožnice (poleg tam navedenih zemljišč) vložiti tudi parcelo 352, ki v odločbi iz leta 2004 ni zajeta.
13. Med strankami ni sporno, da je odločba iz leta 2004 kot taka v celoti (in zato tudi v delu, ki se nanaša na vložena zemljišča) tako pravno kot dejansko izvršena, saj pravni prednik tožnice oziroma sedaj tožnica pri vloženih parcelah nista vpisana kot lastnika v zemljiški knjigi in sta na njih tudi prepustila posest. Zato morebitna napaka, da v odločbi iz leta 2004 ni zajeta tudi parcela 352, po presoji sodišča ne pomeni, da je podan ničnostni razlog te odločbe po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, pač pa bi takšna napaka lahko pomenila razloge, iz katerih (je) izhaja(la) izpodbojnost odločbe iz leta 2004, ne pa tudi njena neizvršljivost in ničnost. 14. V zvezi z utemeljitvijo toženke, da ima zaradi narave komasacije odločba iz leta 2004 vpliv na druge komasacijske udeležence, v konkretnem primeru na stranko z interesom, ki je iz komasacijskega sklada prejela parcelo 3173, sodišče dodaja, da je predmet tega postopka izpodbijana odločba, ki je v delu izrekla za nično odločbo iz leta 2004, ki se nanaša zgolj na pravnega prednika tožnice (in ne na druge komasacijske udeležence) ter v odločbi navedene parcele, med katerimi ni parcele 3173. Narava komasacije in dejstvo, da so vse odločbe, izdane v komasacijskem postopku, pravnomočne, ko je pravnomočno odločeno o zadnji delni odločbi2, pa še dodatno kaže na težo posledic, ki jih lahko ima izrek ničnosti ene (delne) odločbe o razdelitvi, na celotno komasacijo.
15. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ne da bi se spuščalo v presojo utemeljenosti ostalih tožbenih ugovorov, pri čemer so tudi sicer razlogi vseh strank, ki se nanašajo na (ne)pravilnost izključitve parcele 352 iz odločbe iz leta 2004, nepomembni za predmetni postopek, saj je to vprašanje pravilnosti oziroma zakonitosti odločbe iz leta 2004, ne pa vprašanje njene ničnosti, kot je bilo zgoraj že povedano.
16. Ker se je predmetni upravni postopek za izrek ničnosti odločbe začel na predlog stranke z interesom, je sodišče zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral o predlogu odločiti v skladu s pravnim mnenjem sodišča v tej sodbi po tem, ko bo ugotovil, ali stranka z interesom izkazuje pravni interes za vložitev zadevnega predloga. Sodišče še dodaja, da je za morebitna sporna lastninsko premoženjska razmerja pristojno splošno sodišče. 17. Tožnica je v tožbi predlagala, da sodišče vpogleda izvedeniški mnenji sodnega izvedenca D.D. z dne 30. 11. 2017 in z dne 11. 12. 2017, v pripravljalni vlogi pa, da vpogleda vabilo na ustno obravnavo z dne 3. 3. 2017, sklep Okrajnega sodišča v Sežani z dne 5. 2. 2018 ter sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 9. 10. 2018. Stranka z interesom pa je v odgovoru na tožbo predlagala vpogled v obvestilo Geodetske uprave RS, št. 02112-631/2017-2 z dne 5. 12. 2017. Navedenih predlaganih dokazov, s katerimi stranke dokazujejo (ne)pravilnost izključitve parcele 352, sodišče ni izvedlo, saj z njimi stranke dokazujejo dejstva, ki niso pomembna za predmetni postopek, v katerem se presoja zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bila izrečena ničnost upravne odločbe, iz razloga njene neizvršljivosti. Postavitev sodnega izvedenca geodetske stroke je tožnica predlagala samo za primer, če bi sodišče samo odločilo o stvari, predloga izvedbe dokaza z njenim zaslišanjem pa ni utemeljila. Sodišče tudi ni vpogledalo v izpiska iz zemljiške knjige za parcelo 352, ki ju je tožnica priložila tožbi, saj med strankami ni sporno, da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica te parcele, prav tako niso sporna in niti ne pomembna dejanja, ki so se pri tej parceli izvedla v zemljiški knjigi. Sodišče torej navedenih predlaganih dokazov ni izvedlo in je v zadevi odločilo na seji na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. K II. točki izreka:
18. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Prisojeni znesek plača toženec. Na tej podlagi se, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala odvetniška družba, tožnici priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je pooblaščenka tožnice zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča povečajo za 22 % DDV. Tako določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe. Od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).
K III. točki izreka:
19. O stroškovnem zahtevku A.A. kot stranke z interesom (osebe iz 19. člena ZUS-1) pa je sodišče v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča3 odločilo ob uporabi določb ZPP. Glede povračila stroškov po 154. členu ZPP velja načelo uspeha. Stranka z interesom v tem upravnem sporu ni uspela, zato je sodišče o njeni zahtevi za povračilo stroškov odločilo kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe.
1 V nadaljevanju obrazložitve sodbe je navedba katastrske občine C. izpuščena, saj se vse parcele, ki so relevantne za predmetni postopek, nahajajo v tej k.o. 2 Glej odločbo Ustavnega sodišča, U-I-26/97-8 z dne 13. 7. 2000, predvsem 6. točko obrazložitve. 3 Glej sklep I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.