Jedro

Ker je bila tožnica zaradi nepravočasnega opravljanja dela in nalog v zvezi z odpremo pošte pravilno ocenjena z oceno „podpovprečno“, ni upravičena do priznanja dodatnih dni letnega dopusta glede na delovno uspešnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov Republike Slovenije, Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Urada RS za ... z dne 23. 2. 2006 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 6. 2006 ter priznanje dveh dni dopusta za delovno uspešnost (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 674,73 EUR, v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo, svoje stroške postopka pa nosi sama (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na izpovedi prič, ki sta bivša nadrejena delavca tožnice, V.V. in J.K., ni pa upoštevalo tožničine izpovedbe in dokazov, ki jih je predložila. Navaja, da je potem, ko je bila v letu 1999 s sodbo sodišča vrnjena nazaj na delo, prejela odločbo o določitvi dopusta, v kateri ji iz naslova delovne uspešnosti ni bilo priznanih dodatnih dni dopusta, saj je bila v tistem letu več kot polovico leta odsotna. Pravilnik o določitvi letnega dopusta je v 5. členu namreč določal, da delavcem, ki sklenejo delovno razmerje v tekočem letu oziroma so bili v preteklem letu odsotni dalj časa od šestih mesecev, pripada dopust za povprečno delovno uspešnost. Navaja, da je absurdno, da je nekdo, ki ga delodajalec ne pozna, že vnaprej ocenjen kot podpovprečen, ta krivična ocena pa se ponavlja osem let. Odkar namreč dela v uradu, je podpovprečno ocenjena, po izpovedbi priče V.V. iz razloga, ker tožena stranka ni mogla zaposliti štipendistov oziroma ker se tožnica ni upokojila, kot je hotela tožena stranka. Navaja, da so v celoti izmišljene navedbe, da dela podpovprečno, poleg tega so jo tudi zmerjali s prostaškimi anonimnimi telefonskimi klici ter naskrivaj jemali pošto, ki je bila nanjo naslovljena. J.K. jo je dnevno izsiljeval, naj pristane na upokojitev, ter da bo morala sicer dnevno pisati vse kar počne. Nadalje izpodbija izpovedbe nadrejenih delavcev glede količine dela, ki ga je opravljala. Z oceno njene delovne uspešnosti iz leta 2002 je bila seznanjena šele v letu 2007, ko so razpečevali evidenco, da bi jo očrnili kot nesposobno. Sprašuje se, iz kakšnih razlogov je bila ta ocena tajna.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožničino delovno uspešnost v letu 2006 utemeljeno ocenila z oceno „podpovprečno“. Svojo ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo na izjave tožničinih sodelavcev B.A. z dne 8. 9. 2006, M.R. z dne 8. 9. 2006 in M.P. z dne 11. 9. 2006 (priloge B35), iz katerih izhaja, da je bila tožnica večkrat na sestankih oddelka opozorjena na nepravilnosti in malomarnost pri opravljanju svojega dela in na neopravljeno delo. Navedbe iz citiranih izjav sta potrdili zaslišani priči V.V. in J.K.. V.V., ki je vodenje splošne službe prevzel decembra 2005 ter je tožnici izdal izpodbijani prvostopenjski sklep o določitvi letnega dopusta za leto 2006, je pojasnil, da je za mnenje o tožničini delovni uspešnosti zaprosil tožnici neposredno nadrejenega delavca v letu 2005, J.K., ki je podal pisno mnenje, iz katerega je izhajalo, da z njenim delom ni zadovoljen. Zato je V.V. izdal sklep, s katerim tožnici iz naslova delovne uspešnosti ni priznal dodatnih dni letnega dopusta. J.K. je, zaslišan kot priča, izpovedal, da je bil tožnici predpostavljen do začetka leta 2006, njeno delovno uspešnost je ocenjeval za leto 2005 in jo ocenil kot podpovprečno, pri čemer je oceno oprl na izvajanje tekočih nalog. Prepričljivo je pojasnil, da v letu 2005 ni bilo izboljšanja kvalitete tožničinega dela, da je šlo za tipske očitke in sicer za nepravočasnost pri posameznih nalogah, komunikacijo s sodelavci, ter za pomanjkljivosti pri pošiljanju oziroma odpremi dokumentov. Zaradi komunikacije oziroma nesramnega vedenja do ostalih zaposlenih je bila tožnica tudi v disciplinskem postopku, pri izvrševanju zadanih nalog pa je načrtno zavlačevala, saj so potem delo opravili drugi delavci. Po izpovedi priče je šlo za pisarniška opravila, tožnica pa tudi ni izvršila naloge glede ureditve načina odpreme, saj tožena stranka posluje na treh lokacijah. Tožnica bi morala pripraviti navodila za odpremo in sprejem pošiljk. S tožnico so veliko govorili o tej nalogi, zato je točno vedela, kaj se od nje pričakuje. Iz prepričljive izpovedbe priče torej izhaja, da tožnica ni pravočasno opravljala svojega dela in nalog v zvezi z odpremo pošte, kar so morali opraviti namesto tožnice drugi delavci.

Na podlagi vsega navedenega tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, pri čemer tožnica ni dokazala, da bi jo tožena stranka oziroma nadrejeni delavec J.K. šikaniral, oziroma jo neenakopravno obravnaval. J.K. je pojasnil, da ji je z vsemi sredstvi pomagal pri nalogi, ko se je nanj obrnila za pomoč, se posvetoval s tistimi, ki so na drugih dveh lokacijah sprejemali pošto o predlogih, tožnici pa je tudi dovolil vse izhode. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da tožena stranka le tožnici ni priznala dodatnih dni dopusta, saj je J.K. pojasnil, da je dodatni dopust v letu 2006 dobilo 75 % delavcev, glede uporabe osebnega računalnika pa je pojasnil, da je imela tožnica starejši računalnik, ni pa vedel, zakaj ga ni uporabljala.

Ker je bila tožničina delovna uspešnost v letu 2005 pravilno ocenjena z oceno „podpovprečno“, ni upravičena do priznanja dodatnih dni letnega dopusta po določbi 37. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, s spremembami; ZDDO), v zvezi z 1. točko 1. odstavka 203. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 42/02, ZJU) in 5. členom Pravilnika o določitvi in izrabi letnega dopusta in drugih obveznosti z dela delavcev v Uradu Republike Slovenije za ... z dne 18. 4. 2002 (v nadaljevanju: Pravilnik - priloga B2), ki določa, da glede na delovno uspešnost pripadajo delavcu največ trije dnevi letnega dopusta, pri čemer mu po 1. alineji 5. člena Pravilnika za podpovprečno uspešnost dodatni dopust ne pripada. Sodišče prve stopnje je pravilno in zakonito zavrnilo toženi zahtevek za priznanje dveh dni dodatnega letnega dopusta, do katerega bi bila tožnica upravičena, če bi bila ocenjena z oceno „povprečno“, po 2. alineji 5. člena Pravilnika. Tožnica v pritožbi tudi navaja, da naj bi se z delovno uspešnostjo za leto 2002 seznanila šele v letu 2007, vendar to na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje nima nobenega vpliva.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker se terjatev ne nanaša na primere, ko je revizija dovoljena po samem zakonu, je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) in določbo 32. člena citiranega zakona, v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 - ZPP-D) odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.