Jedro

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrnejo primarni tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožnicam nerazdelno plačati 41.472,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, podrejeni tožbeni zahtevek za odstranitev stanovanjske hiše, stoječe na parceli št. 235/1 k. o. ..., ter bodočo prepoved podobnih vznemirjanj lastninske pravice tožnic, ter tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila po nasprotni tožbi. Ugotovilo pa je, da je po podlagi utemeljen ugotovitveni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnilo ter potrdilo delno in vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožnice vložile predlog za dopustitev revizije glede naslednjih pravnih vprašanj: (1) ali je lahko določena oseba z gradnjo objekta na nepremičnini, ki je bila v družbeni lastnini in na kateri ta oseba ni imela pravice uporabe, gradnja pa je bila končana v letu 1991, ko je bila nepremičnina še vedno v družbeni lastnini, pridobila lastninsko pravico na zemljišču, kjer stoji objekt, in na funkcionalnem zemljišču na izviren način, bodisi kot dobroverni graditelj po 24. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) bodisi kot slaboveren graditelj po 25. členu ZTLR; ali je lahko ta oseba v takem primeru, ob pogoju obstoja zakonite in lastniške posesti, pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem oziroma ali je lahko priposestvovalna doba tekla, dokler je bila nepremičnina, na kateri stoji objekt, v družbeni lastnini; ali je lahko ta oseba, v kolikor je imela pravico uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini, pridobila z zgraditvijo objekta na tej nepremičnini lastninsko pravico po pravilih gradnje na tujem zemljišču ali na podlagi priposestvovanja lastninske pravice po ZTLR; (2) ali je lahko določena občina v letu 1989 v skladu z Zakonom o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) na nezazidanem stavbnem zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini, prenesla pravico uporabe na tem zemljišču oziroma njenem delu, ki hkrati v zemljiškem katastru ni bil odmerjen, na drugo osebo in ga oddala drugi osebi, ne da bi obstajala pravnomočna in dokončna odločba o izročitvi tega zemljišča s strani drugih oseb, ki so bile imetnice pravice uporabe na tem zemljišču in so z njim tudi gospodarile in ga uporabljale, občini kot upravljavcu družbene lastnine; ali je v takem primeru prenos pravice uporabe na družbeni lastnini oziroma oddaja stavbnega zemljišča tretjim osebam, ko občina nima pravice uporabe, ampak ima tako pravico druga oseba, ki ji pravica uporabe ni bila odvzeta, pravno veljavni prenos; ali lahko tak prenos rezultira v zakoniti in lastniški posesti tistega, na katerega se pravica uporabe prenaša oziroma kateremu je bilo stavbno zemljišče oddano v uporabo; ali gre v takem primeru za dejanski izvzem zemljišča, ki je v družbeni lastnini, iz pravice uporabe drugega imetnika; (3) ali lahko predstavlja protipravno in nezakonito odvzeta posest na delu zemljišča, ki je bilo v družbeni lastnini in na katerem so imele določene osebe pravico uporabe, razlog za prenehanje pravice uporabe teh oseb in posledično razlog za prenehanje lastninske pravice, ki je bila pridobljena po Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL); (4) ali je pogodba o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo in o plačilu sorazmernega dela stroškov urejanja stavbnega zemljišča, sklenjena na podlagi V. poglavja ZSZ, nična, če je sklenjena z osebo, ki ni sodelovala na javnem razpisu in ki ji s sklepom Komisije za oddajo stavbnega zemljišča ni bilo oddano, če predmet pogodbe ne obstaja ali če prenosnik nima na tem zemljišču pravice uporabe; (5) ali se mora pravdna stranka izrecno sklicevati na ničnost pogodbe oziroma podati t.i. ugovor ničnosti, čeprav iz trditev in dokazov, podanih in predloženih pravočasno pred ali najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo izhaja razlog za ničnost pogodbe; ali je določena pogodba oziroma pravni posel ničen, če predmet pogodbe (pravnega posla) ne obstoji; (6) ali zavedanje osebe, da v zemljiški knjigi ni vknjižena kot lastnica določene nepremičnine, pomeni, da je ta oseba v slabi veri glede obstoja zakonite in lastniške posesti na tej nepremičnini; (7) ali je potrebno pri priposestvovanju nepremičnine v družbeni lastnini upoštevati 20-letno priposestvovalno dobo oziroma četrti odstavek 28. člena ZTLR, če je bil prenos pravice uporabe pravno neveljaven, ničen; (8) ali lahko sodišče ugotovi, da je določena oseba v dobri ali slabi veri glede zakonite in lastniške posesti na določeni nepremičnini, ne da bi sodišče to osebo zaslišalo, ob upoštevanju, da nasprotna stranka zatrjuje, da je bila ta oseba slaboverna; (9) ali je mogoče stvarnopravni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja razčleniti na temelj in višino. Uveljavljajo odstop od sodne prakse.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Predlagateljice sicer utemeljeno opozarjajo, da pravno podlago pridobitve lastninske pravice tožencev na spornem zemljišču v času, ko je bilo družbena lastnina, ne more predstavljati priposestvovanje, in da v tem delu izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (primerjaj sodbi II Ips 549/2009, II Ips 184/2011 idr.). Vendar pa sta nižji sodišči med drugim tudi presodili, da tožnice ob uveljavitvi ZLNDL niso imele pravice uporabe, ker sta jo v letu 1989 na pravno veljaven način pridobila toženca. To pa po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za vzpostavitev skupne lastnine tožnic na podlagi 2. člena ZLNDL oziroma da so na isti pravni podlagi izpolnjeni pogoji za pridobitev (so)lastninske pravice tožencev.(1)

7. Predlagateljice tudi pravilno izpostavljajo, da v zvezi z možnostjo izdaje vmesne sodbe pri tožbenem zahtevku nasprotne tožbe za ugotovitev lastninske pravice obstaja nasprotno stališče Višjega sodišča v Ljubljani (sklep I Cp 1334/2011(2)), stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s tem pa še ni. Pomembnost izpostavljenega pravnega vprašanja v smislu prvega odstavka 367.a člena ZPP je torej izkazana, vendar bi v tem primeru lahko šlo le za relativno bistveno kršitev določb postopka sodišča prve stopnje (315. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena tega zakona). Namreč te kršitve tožnice v pritožbi niso uveljavljale, niti ne gre za kršitev na katero bi sodišče druge stopnje moralo paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato enake kršitve ni storilo tudi sodišče druge stopnje. Predlog ali revizijo pa se lahko vloži zgolj zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka, ki jo stori sodišče druge stopnje (prvi odstavek 370. člena ZPP).

8. Glede ostalih izpostavljenih vprašanj pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je predlog tožnic zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Op. št. (1): Vrhovno sodišče RS je skupaj z obravnavo tega predloga na seji istega dne obravnavalo tudi vloženo revizijo v obravnavani zadevi, glede katere je odločilo s sodbo in sklepom II Ips 9/2015, zato je lahko preizkusilo utemeljenost izpostavljenega vprašanja in potencialni uspeh za tožnice.

Op. št. (2): Stvarnopravnega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja smiselno ni mogoče razčleniti na "temelj" in "višino", kar pa je zakonski pogoj za uporabo instituta vmesne sodbe po 315. členu ZPP. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je o tožnikovem zahtevku odločilo z vmesno sodbo, ker je potrebna odmera zemljišča s strani geodeta in parcelacija, kar je povezano z znatnimi stroški, po presoji sodišča druge stopnje ne vzdrži.