Jedro

Onemogočanje stikov je res lahko razlog, da se tistemu, ki jih onemogoča, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka (sedmi odstavek 141. člena DZ), vendar sodišče prve stopnje ni prepoznalo takšne ogroženosti A. A., da bi o tem odločalo z začasno odredbo (prim. 161. člen DZ).

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1.Udeleženca postopka sta starša mld. A. A. (v nadaljevanju tudi deklica ali hči), rojene ... 2016, ki je s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Kranju IV P 28/2019 z 11. 11. 2019 zaupana v varstvo in vzgojo materi. Starša sta se sporazumela, da stiki med deklico in očetom potekajo vsak drugi vikend in tudi med tednom1, da poletne počitnice deklica preživlja dva tedna strnjeno z vsakim od staršev, počitnice med šolskim letom pa izmenično.

2.Mati je 11. 3. 2022 predlagala spremembo navedene sodne poravnave2, oče pa je v nasprotnem predlogu predlagal, da se A. A. zaupa njemu v varstvo in vzgojo, materi pa določijo stiki in preživnina.

3.Oče je 3. 10. 2025 in 10. 10. 2025 vložil večkrat dopolnjena predloga za izdajo začasne odredbe. Po zadnji spremembi je predlagal, da se deklica začasno zaupa njemu v varstvo in vzgojo ter da njeni stiki z materjo potekajo vsak torek in petek od 15. do 16. ure pod nadzorom CSD. Navedel je, da mati že več kot mesec dni preprečuje stike s sklicevanjem na dekličine domnevne izjave, v katere jo sama sili in so posledica njene manipulacije. Predlagateljica je predlogoma nasprotovala in trdila, da si stikov deklica po lastni volji ne želi zaradi neprimernega ravnanja očeta.

4.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da stiki A. A. z očetom, ki so določeni v prvi, drugi in sedmi alineji 2. točke sodne poravnave Okrožnega sodišča v Kranju IV P 28/2019 z 11. 11. 2029 začasno potekajo tako, da A. A. prehaja med staršema tako, da ponedeljek in torek preživi z očetom, sredo in četrtek z materjo, petek, soboto in nedeljo z očetom, naslednji teden pa ponedeljek in torek z materjo, sredo in četrtek z očetom, petek, soboto in nedeljo z materjo ter nato v takšnem dvotedenskem ciklusu dalje. Tisti od staršev, ki ima na določen dan stik stik z A. A., deklico po pouku prevzame v šoli, v primeru šole prostega dne pa ob 9.00 pri drugem staršu, in jo po stiku naslednjega dne zjutraj odda v šoli. Po vikend stiku tisti starš, pri katerem je A. A., deklico v ponedeljek zjutraj odda v šoli. Stiki čez počitnice še naprej potekajo skladno s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Kranju IV P 28/2019 z 11. 11. 2019 (I. točka izreka). Za primer kršitve te začasne odredbe je kršitelju izreklo denarno kazen v višini 500 EUR, ki jo bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti, hkrati pa izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo, višjo kazen za primer, če bo kršitelj ponovno ravnal v nasprotju s to začasno odredbo (II. točka izreka). Predloga nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe s 3. 10. 2025 in 10. 10. 2025 je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da pritožba zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve in da se odločitev o stroških v zvezi z izdajo začasne odredbe pridrži do končne odločitve v tem nepravdnem postopku (V. in VI. točka izreka).

Povzetek pritožbenih navedb in navedb v odgovorih na pritožbi

5.Zoper navedeni sklep sta se pritožila oba udeleženca.

6.Predlagateljica izpodbija I., II., IV. in V. točko navedenega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma izpostavlja, da je Okrajno sodišče v Kranju v izvršilnem postopku I 431/2025 22. 10. 2025 izdalo sklep o izvršbi, v katerem je predlagateljici pod pretnjo denarne kazni naložilo, da prične z omogočanjem stikov med nasprotnim udeležencem in A. A. V veljavi sta dve sodni odločbi, ki predlagateljici nalagata omogočanje izvrševanja stikov, pri čemer vsaka od teh odločb predlagateljici nalaga denarno kazen za primer kršitve, določata pa popolnoma različen način stikovanja.

7.Sodišče ni pravilno napolnilo standarda največje otrokove koristi, ki bi morala imeti prednost pri sprejemanju odločitev v vseh zadevah, v katere so vključeni otroci. Sodišče zmotno ugotavlja, da naj bi v konkretnem primeru negativen vpliv na nadaljnji psihofizični razvoj A. A. predstavljala odsotnost stikov z nasprotnim udeležencem. Nasprotno, na deklico negativno vpliva dejstvo, da bo morala več dni skupaj sama preživeti z nasprotnim udeležencem. Sodišče se sklicuje na poročilo o poteku zagovorništva s 17. 10. 2024, na pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke s 1. 10. 2024, na dopolnitev tega mnenja na naroku 2. 4. 2025 ter na pisanje CSD s 4. 11. 2025. Nobeno od mnenj ne upošteva eskalacije dogajanja, ki se je začela v poletnih mesecih leta 2025. Odločitev je sprejeta v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerih sodišče odloča po stanju ob sprejemu odločitve, tudi dejansko stanje se ugotavlja na ta dan. Do eskalacije stanja je prišlo zaradi neprimernega postopanja nasprotnega udeleženca, ki je med drugim deklici med preživljanjem skupnih počitnic za kazen v usta dal tekoče milo in jo udaril po glavi. Sodišče je zanemarilo vidik neprimernega odnosa nasprotnega udeleženca do A. A., ki vključuje tudi elemente fizičnega nasilja. Sodišče ni upoštevalo mnenja deklice, ki je naslovila lastnoročno zapisano pisanje na razpravljajočega sodnika. Družinski zakonik (DZ) v 143. členu določa, da sodišče pri odločitvi o stikih upošteva tudi otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Razlogovanje sodišča, da glede na vsaj s stopnjo verjetnosti izkazan vpliv matere na A. A. ter njeno lojalnost materi, ne namenja večje teže izraženi želji in zapisani izjavi deklice s 3. 10. 2025, je zmotno. Predlagateljica je z vlogo s 24. 11. 2025 v spis posredovala še izjavo deklice z 11. 11. 2025, v kateri je ponovno izrazila željo, da se stikovanje ne vrši, ker se nasprotnega udeleženca boji in noče k njemu. Obe izjavi sta bili podani samoiniciativno s strani deklice, ki je bila v času podaje izjav stara že devet let in pol. Zanikanje izraženega mnenja na podlagi mnenja izvedenke, ki je deklico pregledala dve leti prej, ne more biti pravno upoštevno. Deklica svoj odpor do stikovanja z nasprotnim udeležencem izraža pred vsemi pristojnimi institucijami, tudi v šoli in v zdravstveni obravnavi, pri čemer gre za pristno stisko deklice, na katero predlagateljica ne vpliva. Da stikovanje deklico peha v hudo duševno stisko, je razvidno tudi iz dogajanja preteklih dni. Ko je predlagateljica skladno z vsebino napadanega sklepa deklico začela pripravljati na stik, je ta pričela histerično jokati, se tresti in se temu temu upirati. Že 25. 11. 2025 je situacija eskalirala v šoli. Ob naslednjem predvidenem stiku se je stiska deklice intenzivirala do te mere, da je bila potrebna zdravniška obravnava. Deklica je bila napotena na Pediatrično kliniko, kjer jo je 28. 11. 2025 pregledal pedopsihiater, z deklico je bil opravljen razbremenilni pogovor. Ponovno se je huda stiska deklice ponovila v naslednjih dneh. Če deklica zaradi takega načina stikovanja, kot izhaja iz sodne odločbe, doživlja tako hude in intenzivne čustvene stiske, da je potrebna urgentna psihološka pomoč, tak način stikovanja ni deklici v korist. Stike med A. A. in nasprotnim udeležencem je treba pričeti uvajati postopno, sprva pod nadzorom pristojnih oseb CSD.

8.Nasprotni udeleženec se pritožuje zoper zavrnilni del sklepa (III. točka izreka), posledično pa tudi zoper I. točko izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je napačno upoštevalo stanje in okoliščine do zadnje obravnave 24. 9. 2025. Stiki so se namreč takrat izvajali še redno in nemoteno, celo predlagateljica je na zaslišanju izpovedala, da stiki z očetom potekajo v redu, da je otrok rad z očetom, da pa ima raje njo, zato si želi več časa preživeti pri njej. Sodišče je spregledalo, da se je vedenje predlagateljice po naroku 24. 9. 2025 drastično spremenilo. Predlagateljica namreč od 2. 10. 2025 popolnoma blokira stike. Mnenje CSD z dne 4. 11. 2025 je nestrokovno in pristransko. Stališče, da bi dodelitev otroka očetu lahko ogrozila njene koristi, je pravno in strokovno nevzdržno. CSD zgrešeno ugotavlja, da je do prekinitve stikov prišlo zato, ker otrok pri odklanjanju očeta dobiva aktivno podporo matere. Namesto da bi CSD predlagal nujne ukrepe zoper mater, ohranja nespremenjeno stanje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo (določbe DZ o ogroženosti otroka), ko kljub ugotovljenim psihičnim težavam matere otroka ni umaknilo iz njenega škodljivega vpliva. Po mnenju izvedenke psihiatrične stroke psihična stiska predlagateljice vpliva na njeno funkcioniranje, za normalno funkcioniranje potrebuje redno obravnavo ter medikamentozno in psihoterapevtsko zdravljenje. Otrok je v varstvu osebe, ki dokazano ni sposobna prepoznavati njegovih potreb in ki ne spoštuje avtoritete sodišča, zato režim stikov 2/2/3 ne zadošča za zaščito otroka. Zaradi neuspešnih poskusov prepričevanja strokovnih institucij, da v njeni prisotnosti izražene želje mladoletne deklice predstavljajo njeno resnično voljo, je predlagateljica povsem izgubila realitetno kontrolo in pričela s samovoljnim in nedopustnim onemogočanjem stikov otroka. Otrokova stališča niso rezultat otrokove lastne avtonomne volje, temveč posledica neprestanega, ponavljajočega in škodljivega vpliva matere.

8.Sodišče se ni opredelilo do tega, zakaj kljub očitnim, ponavljajočim in namernim kršitvam matere še vedno meni, da blažji ukrep (model 2/2/3) zadošča. V sklepu ni razlogov, zakaj odvzem otroka materi ali nadzorovani stiki niso primerni in kako naj bi predlagani ukrep zavaroval koristi otroka, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za zaščito otroka je treba vpliv matere vsaj začasno popolnoma omejiti. Zaradi odlašanja sodišča je sedanja ureditev v praksi postala neizvedljiva in za otroka škodljiva, kar jasno dokazuje dogodek s 25. 11. 2025. Na ta dan, ko bi moral potekati stik po novem sklepu, je mati poskrbela, da do stika sploh ni prišlo. Deklico je vnaprej pripravila in indoktrinirala do te mere, da je jokala in zavračala očeta, še preden je ta sploh prišel do šole.

9.Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlagateljice izpostavlja, da s hčerjo od zadnje obravnave 24. 9. 2025 ni imel stikov, kar izključuje možnost, da bi bila njena morebitna trenutna stiska posledica njegovih ravnanj. Dejstvo, da je predlagateljici v obdobju treh mesecev popolne prekinitve stikov deklico, ki je bila na očeta varno navezana, uspelo spraviti do točke, ko potrebuje psihiatrično obravnavo, dokazuje intenzivnost in škodljivost njenega vpliva na deklico.

10.Predlagateljica v odgovoru na pritožbo nasprotnega udeleženca v bistvenem pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi predodelitev deklice očetu in določitev stikov pod nadzorom materi deklico pahnilo še v večjo stisko.

Presoja utemeljenosti pritožb

10.Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi predlagateljice

11.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sta po izdaji izpodbijanega sklepa v veljavi dve sodni odločbi, ki hkrati predlagateljici pod grožnjo denarne kazni nalagata, da prične omogočati stike med nasprotnim udeležencem in A. A., pri čemer je v vsaki določen drugačen režim stikov. Izvršilni postopek I 431/2025, v katerem je bil 22. 10. 2025 izdan sklep o izvršbi, teče zaradi izvršbe na podlagi sodne poravnave IV P 28/2019 z 11. 11. 2025, izpodbijani sklep3 pa po ustaljeni sodni praksi4 predstavlja nov izvršilni naslov, ki nadomešča prvotnega, ki začasno izgubi pravni učinek (prim. 76. člen ZIZ).

12.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma ni upoštevalo želje otroka, ki pristno in samoiniciativno zavrača stike z očetom. V postopku je bilo na podlagi izvedenih dokazov vsaj z verjetnostjo ugotovljeno, da deklica zaradi lojalnosti materi tej povsem sledi v svojih izjavah, da si ne želi stikov z očetom. Izvedenka klinične psihologije je ugotovila, da A. A. mater idealizira, se z njo identificira in je z njo v simbiotičnem odnosu, kar zavira proces avtonomije pri deklici. A. A. je pri izvedenki uporabljala odraslo terminologijo in se močno trudila, da bi pravilno navedla razloge za odklanjanje stikov. Izvedenka je pri materi prepoznala težnjo po izključevanju očeta iz varstva in vzgoje in delovanje v smeri lastninjenja otroka. Opozorila je, da bi A. A. lahko postajala vse bolj odtujena od očeta oziroma bi živela v prepričanju, da ji oče skuša škodovati, sčasoma pa bi se lahko počutila krivo za materina nihanja v razpoloženju.5

13.Tudi zagovornica v okviru zagovorništva otrok pri Varuhu človekovih pravic je, da bi izluščila dekličino pristno voljo, z njo izvedla nadpovprečno število srečanj (12). Ugotovila je, da je deklica na prvih srečanjih izražala izrazito in izključno pozitivno mnenje o materi, brezpogojno lojalnost in naklonjenost njej, do očeta pa je bila bolj kritična. Po preživetih počitnicah z enim in drugim staršem takšne lojalnosti do matere in distance do očeta ni več zaznala. Mati je po zaključku zagovorništva izražala dvom, da je hči enako naklonjena obema in želela, da zagovornica izvede še eno srečanje z A. A., na katerem bo hči napisala "tisto, kar si resnično želi, njeno pravo resnico". Mati tudi sicer, še bolj izrazito kot oče, ne sprejema strokovnih mnenj. Ne strinja se z ugotovitvami izvedenke klinične psihologije, z 21. 10. 2025 je zaradi slabih izkušenj v postopkih zavrnila nadaljnje sodelovanje s CSD in osnovni šoli, ki jo obiskuje A. A., ni želela podati soglasja za obdelavo osebnih podatkov za namen svetovanja deklici.

14.Pritožbeno sodišče zaradi navedenega pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je z verjetnostjo izkazano, da se je deklica povsem poistovetila z materinim razmišljanjem, da je oče v odnosu do nje škodljiv in ogrožajoč, kar v postopku ni bilo ugotovljeno. Sodišče prve stopnje lastnoročnemu zapisu deklice s 3. 10. 2025 utemeljeno ni pripisalo takšnega pomena, kot si želi predlagateljica. Pravilno je poudarilo tudi, da je volja otroka le eden od kriterijev pri tehtanju otrokove koristi in zaključilo, da je A. A. ogrožena ne samo zaradi konflikta med staršema, ampak tudi zaradi vse večjega odtujevanja od očeta, zaradi česar obstaja tveganje za nastanek škode v njenem kratkoročnem in dolgoročnem psihosocialnem razvoju.

15.S pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dokumentacijo (izvedensko mnenje, poročilo zagovornice, zaslišanje izvedenke, mnenje CSD), v kateri nista upoštevana eskalacija dogajanja med poletjem 2025 in dejstvo, da je predlagateljica sodišču prve stopnje 24. 11. 2025 posredovala še eno izjavo A. A., v kateri ponovno izraža, da noče k očetu, predlagateljica ne more omajati prej navedenih zaključkov sodišča prve stopnje. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bil izpodbijani sklep z 19. 11. 2025 strankam odpravljen 21. 11. 2025 (list. št. 679), zato v času odločanja sodišče prve stopnje z omenjeno dekličino izjavo sploh ni razpolagalo, z zatrjevano eskalacijo6 dogajanja pa je bil CSD seznanjen že 6. 8. 2025, kar je navedeno v poročilu, oceni ogroženosti in mnenju CSD s 4. 11. 2025, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo (22. točka obrazložitve). Tudi iz njega izhaja, da je prišlo do prekinitve stikov, da pri tem A. A. dobiva podporo matere, kar deklici ni v korist in da CSD glede obsega stikov podpira predlog izvedenke, to je model 2/2/3. Glede pritožbene trditve, da je bila A. A. pri izvedenki dve leti mlajša, kot je bila v času izdaje izpodbijanega sklepa, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to samo po sebi ne pomeni, da je sedaj njena želja pristna in neodvisna od materinega vpliva.

16.Pritožnica v pritožbi opisuje še hude stiske A. A., ki jih je doživljala, ko jo je predlagateljica želela pripraviti na stike, kot so določeni v izpodbijanem sklepu. Gre za dogodke s 25., 27. in 28. 11. 2025. V skladu s četrtim odstavkom 286. člena in prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) je mogoče v pritožbenem postopku navajati le tista nova dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, zato teh trditev pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.7

O pritožbi nasprotnega udeleženca

17.Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker deklice kljub ugotovljenim psihičnim težavam matere, ni umaknilo iz njenega škodljivega vpliva, je neutemeljen. V postopku je bilo na podlagi mnenja izvedenke ugotovljeno, da sta oba starša zmožna izkazovanja bližine in topline v odnosu do A. A., oba v osnovi prepoznavata njene razvojne potrebe in sta zmožna zadovoljevati njene fiziološke potrebe. Nadalje ni res, da se sodišče ni opredelilo, zakaj kljub ponavljajočim se kršitvam matere model stikov 2/2/3 zadošča. Sodišče je na podlagi mnenj izvedenke in CSD ugotovilo, da začasna ureditev, kot jo predlaga nasprotni udeleženec (začasno zaupanje deklice njemu v varstvo in vzgojo in stiki z materjo pod nadzorom CSD), deklici ne bi bila v korist, temveč bi ji povzročila še večjo stisko, kot jo že doživlja zaradi konflikta med staršema in ne bi odpravilo tveganja za deklico. Po oceni izvedenke glede na specifiko8 družinske situacije A. A. potrebuje čim bolj uravnotežene stike z enim in drugim staršem. Uravnoteženost je pomembna zaradi zmanjševanja materinega vpliva, ki narašča ob daljšem strnjenem bivanju z materjo oziroma preprečevanju zlitosti. Strnjeno bivanje z materjo je s sedaj določenim režimom stikov preprečeno.

18.Onemogočanje stikov je res lahko razlog, da se tistemu, ki jih onemogoča, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka (sedmi odstavek 141. člena DZ), vendar sodišče prve stopnje ni prepoznalo takšne ogroženosti A. A., da bi o tem odločalo z začasno odredbo (prim. 161. člen DZ). Ta ocena je glede na okoliščine obravnavanega primera pravilna, saj iz mnenja izvedenke in mnenj CSD izhaja, da deklico najbolj ogroža konflikt med staršema, pri čemer je izvedenka tudi pri očetu prepoznala nepredelane zamere in jezo do matere, ki se kažejo v odnosu s hčerjo. Ne glede na razloge za odklanjanje stikov je treba tudi upoštevati, da je pri deklici prisoten odpor do očeta in bi se z začasnim zaupanjem deklice v varstvo in vzgojo njemu, njena stiska še poglobila, kar ni v njeno korist. O predlagani spremembi odločitve o zaupanju A. A. v varstvo in vzgojo bo celovito odločeno s končno odločbo, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

19.Ker pritožbene navedbe po obrazloženem niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo nobene od kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Stroški pritožbenega postopka

20.O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriteriju iz 101. člena ZNP-1, ki ga je mogoče celovito upoštevati samo ob sprejemu končne odločitve.

-------------------------------

1V tednu, ko oče nima vikend stika ob torkih in četrtkih, v tednu, ko ima vikend stik, ob sredah.

2Tako, da stiki med tednom potekajo le ob sredah.

3Začasna odredba je izvršilni naslov, ki ima tudi učinek sklepa o izvršbi (268. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ).

4VSK sklep I Ip 151/2021 s 17. 6. 2021, VSL sklepa II Ip 427/2021 z 29. 3. 2021 in II Ip 161/2017 z 18. 1. 2017 ...

5Izvedenka je pri materi prepoznala določena odstopanja na področju psihičnega funkcioniranja, in sicer prilagoditveno motnjo, anksiozno depresivno motnjo, elemente posttravmatske motnje ter simptome čustveno neuravnovešene motnje.

6Ko je oče A. A. zaradi izrečene kletvice dal tekoče milo v usta.

7Upoštevalo pa jih je sodišče prve stopnje, ki je na predlog predlagateljice 9. 2. 2026 izdalo novo začasno odredbo, s katero je odločilo, da se stiki, določeni v 1. točki sklepa z 19. 11. 2025 (izpodbijanega sklepa), začasno izvajajo tako, da osem stikov med A. A. in očetom poteka v prostorih in pod nadzorom CSD ob sredah od 13. 30 do 14. 30.

8Starša sta izrazito negativno nastrojena drug proti drugemu, izražata močne dvome v vzgojne kapacitete drugega, imata različne vzgojne stile ter različna osebna in verska prepričanja.