Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZIUPDV lahko pravico do ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo uveljavlja vsak delodajalec v Republiki Sloveniji, ki delavcem začasno ne more zagotavljati dela zaradi posledic epidemije, razen: neposredni ali posredni uporabnik proračuna Republike Slovenije oziroma proračuna občine, katerega delež prihodkov iz javnih virov je bil v letu 2019 višji od 70%; delodajalec, ki opravlja finančno ali zavarovalniško dejavnost, ki spada v skupino K po standardni klasifikaciji dejavnosti, in ima več kot deset zaposlenih na dan 13. marca 2020; tuja diplomatska predstavništva in konzulati, mednarodne organizacije, predstavništva mednarodnih organizacij ter institucije, organi in agencije Evropske unije v Republiki Sloveniji. ZIUPDV iz kroga upravičenih delodajalcev ni izključil tistih, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki so že predmet delnega subvencioniranja.
I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje 11064-16531/2020-3 z dne 6. 8. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Z izpodbijanim sklepom je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ, tudi prvostopenjski organ) zavrnil tožnikovo vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo (1. točka izreka) in odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). Ta sklep je takse prost (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedel, da je tožnik 17. 7. 2020 vložil vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem. V postopku je bilo ugotovljeno, da ima tožnik z A. A. sklenjeno pogodbo o subvencionirani zaposlitvi, zato ni upravičen do delnega povračila izplačanih nadomestil plač. Namen ukrepa povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo je ohranitev delovnega mesta zaradi posledic epidemije, namenjen pa je delodajalcem, ki bi delavce v nasprotnem primeru odpustili. Delodajalec, ki prejme subvencijo za zaposlitev brezposelne osebe, pa je pogodbeno zavezan ohraniti njeno zaposlitev za polni delovni čas v zahtevanem obdobju. Ukrepa sta po vsebini izključujoča. Delodajalec ne more poleg subvencionirane zaposlitve hkrati uveljavljati tudi povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, saj je k ohranitvi delovnega mesta zavezan že s pogodbo o subvencioniranju zaposlitve.
2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Subvencioniranje zaposlitve iz posebnega ukrepa aktivne politike zaposlovanja (v nadaljevanju: APZ) je namenjeno spodbujanju zaposlovanja določenih skupin brezposelnih oseb, ki se sicer težje zaposlijo in delodajalci za zaposlitev teh oseb prejmejo posebno subvencijo. Pri tem je bistveno, da delodajalci s prvostopenjskim organom sklenejo posebno pogodbo o subvencioniranju, s katero se zavežejo ohraniti subvencionirano zaposlitev za polni delovni čas v zahtevanem obdobju. Povračilo nadomestila plač delavcem na začasnem čakanju na delo je namenjeno ohranjanju delovnega mesta in delodajalcem, ki bi sicer delavce na teh delovnih mestih odpustili. Ker gre po eni strani za ukrep, ki je namenjen spodbujanju zaposlovanja točno določenih skupin, po drugi strani pa za ukrep, ki je namenjen ohranjanju delovnih mest, delodajalec za istega delavca ne more biti upravičen do subvencije za zaposlitev in hkrati tudi do sredstev iz proračuna Republike Slovenije za ohranitev delovnega mesta. Delodajalci za subvencionirane zaposlitve oddajo ponudbe na podlagi javnega povabila, ki ne omogoča začasnega zadržanja ali mirovanja pogodbe, da bi na ta način v vmesnem obdobju delodajalci lahko bili upravičeni do povračila nadomestila plač za delavce na začasnem čakanju na delo. Javne razpise za izbor programov, z izjemo programov javnih del, izvaja organ druge stopnje. To so programi, ki so opredeljeni v četrtem odstavku 8. člena Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju: ZIUPDV). Izvajanje projekta v okviru programa: „Spodbujanje zaposlovanja mladih“ pa ne spada med programe, opredeljene v tej določbi. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da samo v primerih, ko delodajalci izvajajo izbrane programe in ne projekte, je možno uveljavljati povračilo nadomestila plače v višini razlike med polnim sofinanciranjem in siceršnjo subvencijo v smislu citirane določbe. V ostalih primerih pa to ni mogoče, ampak je mogoče uveljavljati povračilo nadomestila plače za začasno čakanje na delo zgolj v celoti, kar pa v primeru, da delodajalec prejema subvencijo iz ukrepa APZ, ni mogoče. Tožnik na vlogi ni navedel točnih podatkov, saj ni uveljavljal povračila nadomestila plače le v višini razlike med polnim sofinanciranjem in siceršnjo subvencijo. Prvostopenjski organ se je po mnenju pritožbenega organa pravilno oprl na določila ZIUPDV, ki pa ne nudi podlage za sofinanciranje razlike plače za primere, ko delodajalci izvajajo projekt. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila njegova pravica do delnega nadomestila plač neutemeljeno zavrnjena, saj za to niso bili podani zakonski pogoji. ZIUPDV ni izključil iz kroga upravičenih delodajalcev subjektov, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki so že predmet delnega subvencioniranja. Nadomestilo po ZIUPDV je bistveno višje od nadomestila za zagotavljanje zaposlitve, ki v povprečju mesečno znaša 208,00 EUR bruto, pri čemer ZIUPDV tudi ne določa, da bi lahko tožnik prejel samo delno nadomestilo, brez subvencije. Drži, da je med tožnikom in prvostopenjskim organom sklenjena pogodba o subvencionirani zaposlitvi. Vendar glede na to, da je bil ZIUPDV sprejet zaradi posledic epidemije, ta pogodba ni ovira, da tožnik ne bi prejel tudi delnega povračila izplačanega nadomestila plače. Tožena stranka zastopa stališče, da je mogoče povrniti izplačano nadomestilo plače samo v celoti, zato tisti, ki so že prejeli karkoli, sploh ne morejo dobiti ničesar iz tega naslova. Po drugi strani pa tožena stranka očita tožniku, da je vložil vlogo z nepravilnimi podatki, saj na njej ni navedel nobene prejete subvencije. Obrazložitev tožene stranke je tako sama s seboj v nasprotju. Na vlogi za povračilo nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo pa ni rubrike, kamor bi upravičenec vpisal prejete subvencije. Poleg tega je prvostopenjski organ tisti, ki o tem vodi zbirko podatkov in bi moral bodisi vrniti vlogo tožniku v popravo, če bi menil, da jo je potrebno popraviti, bodisi izdati odločbo, s katero bi vlogi tožnika ugodil samo delno. Tožnik meni, da je bil z izpodbijanim sklepom kršen materialni predpis, prav tako so bila kršena pravila postopka, saj sklep nima razlogov. Tožena stranka se ni oprla na noben konkreten predpis, ki bi utemeljil zavrnitev tožnikove vloge. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje ter zahteva povrnitev stroškov postopka.
4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.
5. Tožba je utemeljena.
6. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožeča stranka uveljavljala pravico do delnega povračila nadomestila plače delavcu na začasnem čakanju na delo, glede katerega je imela tožeča stranka s prvostopenjskim organom tudi sklenjeno pogodbo o subvencioniranju na podlagi projekta v okviru programa: „Spodbude za trajno zaposlovanje mladih“. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ navedel, da tožnik ni upravičen do delnega povračila izplačanih nadomestil plač, saj je namen tega povračila ohranitev delovnega mesta zaradi posledic epidemije, povzročene z virusom Covid-19 in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov, medtem ko je delodajalec, ki prejme subvencijo za zaposlitev brezposelne osebe pogodbeno zavezan ohraniti njeno zaposlitev za polni delovni čas v zahtevanem obdobju. Ukrepa sta po mnenju prvostopenjskega organa po vsebini izključujoča. Ključno sporno pravno vprašanje je torej, ali sklenjena pogodba o subvencioniranju zaposlitve že sama po sebi izključuje tožečo stranko iz kroga upravičencev do delnega povračila izplačanega nadomestila plače po 2. členu ZIUPDV.
7. V obrazložitvi izpodbijanega akta je prvostopenjski organ kot razlog za zavrnitev tožnikove vloge za povračilo nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo navedel, da se ukrepa delnega povračila izplačanih nadomestil plač po ZIUPDV in subvencija za zaposlitev brezposelne osebe izključujeta. Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedel pravne podlage, na katero je oprl svojo odločitev o tem, da sta navedena ukrepa izključujoča, je pa iz uvoda izpodbijanega sklepa razvidno, da je prvostopenjski organ odločitev sprejel na podlagi ZIUPDV in Sklepa o podaljšanju ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo (Ur. l. RS, št. 104/20).
8. Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZIUPDV lahko pravico do ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo uveljavlja vsak delodajalec v Republiki Sloveniji, ki delavcem začasno ne more zagotavljati dela zaradi posledic epidemije, razen: neposredni ali posredni uporabnik proračuna Republike Slovenije oziroma proračuna občine, katerega delež prihodkov iz javnih virov je bil v letu 2019 višji od 70%; delodajalec, ki opravlja finančno ali zavarovalniško dejavnost, ki spada v skupino K po standardni klasifikaciji dejavnosti, in ima več kot deset zaposlenih na dan 13. marca 2020; tuja diplomatska predstavništva in konzulati, mednarodne organizacije, predstavništva mednarodnih organizacij ter institucije, organi in agencije Evropske unije v Republiki Sloveniji. Skladno s tretjim odstavkom navedenega člena so do ukrepa upravičeni tisti delodajalci, ki jim bodo po njihovi oceni prihodki v letu 2020 zaradi epidemije upadli za več kot 10 % glede na leto 2019. Če niso poslovali v celotnem letu 2019 oziroma 2020, so do ukrepa upravičeni tudi tisti delodajalci, ki se jim bodo povprečni mesečni prihodki v letu 2020 zaradi epidemije znižali za več kot 10 % glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2019. Če v letu 2019 niso poslovali, so do ukrepa upravičeni tudi tisti delodajalci, ki se jim bodo povprečni mesečni prihodki v letu 2020 zaradi epidemije znižali za več kot 10 % glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2020 do 12. marca 2020. Če ti pogoji ob predložitvi letnih poročil za leto 2020 ne bodo doseženi, upravičenec vrne prejeta sredstva na podlagi ukrepa.
9. Glede na citirano določbo ZIUPDV se sodišče strinja s tožbenimi trditvami, da ZIUPDV iz kroga upravičenih delodajalcev ni izključil tistih, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki so že predmet delnega subvencioniranja. Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je prvostopenjski organ opravil presojo obstoja zgoraj navedenih zakonskih kriterijev, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek, da tožnik ne izpolnjuje teh kriterijev in posledično ni upravičen do ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo.
10. Bistveni argument prvostopenjskega organa je, da naj bi bili pravica do delnega povračila nadomestila plače delavcu na začasnem čakanju na delo in pravica do subvencije za zaposlitev brezposelne osebe po vsebini izključujoči, češ da je namen povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo ohranitev delovnega mesta zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov, medtem ko je delodajalec, ki prejme subvencijo za zaposlitev brezposelne osebe, pogodbeno zavezan ohraniti njeno zaposlitev za polni delovni čas v zahtevanem obdobju. Vendar zgolj pogodbena obveza do ZRSZ, da bo delodajalec ohranil delovno mesto, delodajalcu ne preprečuje, da bi delavcu kljub temu odpovedal pogodbo o zaposlitvi, tudi iz poslovnega razloga zaradi posledic epidemije. Zato stališče prvostopenjskega organa, da sta si namena obeh navedenih oblik državne pomoči izključujoča, ne vzdrži sodne presoje. Po presoji sodišča bi ravno izključenost upravičenosti do povračila nadomestila plače zaradi posledic epidemije, povzročene z virusom Covid-19, ob subvenciji, ki bi pokrivala le manjši delež delavčeve plače (med strankama ni sporno, da ta mesečno znaša v povprečju 208,00 EUR bruto), te delavce lahko postavila v neenak položaj, saj bi bilo za delodajalca ohranjanje njihove zaposlitve ob (pre)majhni subvenciji dražje oziroma težje, kot pa če subvencije ne bi prejemal. Poleg dejstva, da ZIUPDV delodajalcev, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki so že predmet delnega subvencioniranja, ni izrecno izključil iz kroga upravičencev do ukrepa delnega povračila nadomestila plače, pa to po mnenju sodišča ne izhaja niti iz namenske razlage zakona. Po presoji sodišča namreč ni razumno, da bi zakonodajalec ob splošnem namenu ohranitve delovnih mest zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov, delavce, za katere ima delodajalec sklenjeno pogodbo o subvencioniranju v okviru spodbud za trajno zaposlovanje mladih (in ki so torej še posebej ranljiva kategorija delavcev), želel postaviti v slabši položaj.
11. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je prvostopenjski organ nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj ni presojal obstoja okoliščin iz 2. člena ZIUPDV. Posledično je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem naj prvostopenjski organ popolno ugotovi dejansko stanje in navede pravno podlago za odločitev v zadevi. Prvostopenjski organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko mu je bila vročena sodba, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
12. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).
13. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).