Jedro

Ni podana krivda delodajalca (kot enega od elementov odškodninskega delikta), če je delavcu za storjeno hujšo kršitev delovne obveznosti izrekel disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, sodišče pa je ta ukrep spremenilo v denarno kazen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 8.022.620,60 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2004 do plačila ter ji povrniti povzročene pravdne stroške, tožnici pa je naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v znesku 535.668,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da v presežku tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka.

Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/2007) pritožuje tožnica. Navaja, da je sodba nepregledna in pretežno brezpredmetna in da nima razlogov o navedbah tožnice. O izvedeniškem mnenju nima dokazne ocene, izpovedi prič, zaposlenih pri toženi stranki, pa so povzete nekritično, saj niso izpovedovale po resnici. V sodbi tudi ni razlogov o pravnomočni sodbi glede nezakonitega disciplinskega ukrepa, ki je temelj odškodninskega zahtevka. Dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ker se je ukvarjalo z disciplinskim postopkom, namesto z njegovimi posledicami. Materialno pravo je zmotno uporabljeno. Tožnica je hudo trpela, s svojim ravnanjem je tožena stranka posegla v njeno eksistenco, sodišče prve stopnje pa to neprimerno bagatelizira in z odločitvijo potepta vse njene pravice. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, vrnitev zadeve v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam in poudarja, da tožnici ni uspelo dokazati nedopustnega ravnanja tožene stranke, kar je prvi obvezni element civilnega delikta, saj je bila na podlagi zakonitega disciplinskega postopka spoznana za odgovorno storitve hujše kršitve delovne obveznosti, kar vse je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, spremenjen je bil le disciplinski ukrep. Po njenem mnenju se je sodišče do vseh izvedenih dokazov opredelilo v zadostni meri, pri čemer pripominja, da je bil dokaz z izvedencem nepotreben, zato je sodišče utemeljeno ravnalo in ga zgolj povzelo. V zvezi z očitano neverodostojnostjo prič pa navaja, da jim je tožničin pooblaščenec postavljal vprašanja v smeri, ki je potrdila njihovo objektivnost. Opozarja, da sodišče ni zavrnilo niti enega dokaznega predloga strank, zaradi česar je domnevno neugotovljeno dejansko stanje lahko zgolj posledica slabega tožničinega pravdanja. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi moglo preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, do obširnih navedb tožnice pa se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati, če niso bile v zvezi z odločilnimi dejstvi. V nasprotju z navedbami pritožbe ima izpodbijana sodba tudi razloge glede pravnomočne sodbe o izrečenem disciplinskem ukrepu. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni zaključek.

Pritožbeni ugovor, da so priče izpovedovale "vidno neverodostojno" je neutemeljen. Ravno nasprotno, priče so izpovedovale skladno in prepričljivo. Zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v njihovo nepristranost. Sodišče prve stopnje tudi ni z ničemer "poteptalo" tožničinih pravic. Obširno je obrazložilo svoje stališče do zatrjevanih duševnih bolečin zaradi eksistenčne krize (ki pa očitno le ni bila tolikšna, da bi se po uspehu v pravdi vrnila na delo), obrazložilo pa je tudi, zakaj večina zatrjevane škode objektivno ni izkazana. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožničino stisko štelo za bagatelni dogodek v njenem življenju, je zato neutemeljen.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnici v disciplinskem postopku dne 25.11.1999 izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, opr. št. Pd 6/2000 z dne 4.7.2002 (potrjeno s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1527/2002 z dne 4.2.2004) je bila odločitev disciplinskih organov spremenjena tako, da je bil tožnici namesto ukrepa prenehanja delovnega razmerja izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 8 % akontacije mesečne plače za dobo šestih mesecev. Ugotovljeno je bilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo, zaradi česar je bilo ugodeno tudi tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Tožnica v tem postopku zahteva odškodnino za nematerialno škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ravnanje tožene stranke naj bi ji povzročilo škodo, saj je bila skoraj ves čas trajanja delovnega spora brez zaposlitve in si je finančno opomogla šele, ko je tožena stranka izpolnila pravnomočno sodbo. Ni mogla odplačevati kredita, v istem času je bil v daljšem bolniškem staležu tudi njen mož, zaradi pomanjkanja denarja za kurjavo je zbolela za sklepno revmo, psihiatrično se je zdravila, razmišljala celo o samomoru. Za pomoč se je morala obrniti na Rdeči križ in če najožji sorodniki in prijatelji ne bi pomagali, bi morala otroka celo prekiniti študij. Zaradi strahu pred prihodnostjo, psihičnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, zmanjšanja življenjske aktivnosti in telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, je zahtevala 7.500.000,00 SIT. Iz naslova materialne škode (stroškov neplačanega kredita) pa je zahtevala še 522.620,60 SIT.

Pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavlja 73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je veljal v času nastanka zatrjevane škode. Določa, da je delodajalec dolžan delavcu povrniti škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Splošna načela odškodninske odgovornosti so določena v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06) še vedno uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika, torej tudi v konkretnem primeru glede na čas nastanka zatrjevane škode. Po splošnih načelih civilnega prava je dolžnost tistega, ki je drugemu povzročil škodo, da jo povrne, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odstavek 154. člena ZOR). Vsakdo lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni štirje elementi odškodninskega delikta: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost za nastalo škodo (krivda ali malomarnost). Navedeni elementi morajo biti podani kumulativno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso podani vsi elementi odškodninskega delikta, zato je zahtevek zavrnilo. V razlogih izpodbijane sodbe je sicer navedlo, da manjka element protipravnosti oziroma nedopustnosti, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. Vendar pa iz vsebine razlogov v bistvu izhaja, da ni elementa krivde. S tem pa se pritožbeno sodišče strinja.

Tožnica je bila spoznana za odgovorno hujše kršitve delovne obveznosti, vendar pa ji je tožena stranka po oceni sodišč prve in druge stopnje izrekla prestrog disciplinski ukrep, saj pogoj večje materialne škode (v Pravilniku določena škoda nad 1.000,00 SIT je bila ocenjena kot neprimerna) ni bil izpolnjen, drugih kvalifikatornih okoliščin pa tožena stranka ni ugotavljala. Po oceni sodišč je torej tožena stranka ravnala protipravno, saj je tožnici izrekla disciplinski ukrep, ki ni bil upravičen. V sodnem postopku se namreč ne presoja le zakonitost izvedenega disciplinskega postopka v formalnem smislu, ampak tudi zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa. Ker je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bil izrečeni disciplinski ukrep izrečen v nasprotju z zakonom in je bil zato spremenjen v milejšega, je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Če disciplinski ukrep ne bi bil izrečen protipravno, ga v sodnem postopku ne bi bilo treba spreminjati. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da element protipravnosti ni podan, je torej zmotna.

Ni pa podana krivda tožene stranke. O njej sicer izpodbijana sodba ne govori izrecno, vsebinsko pa jo jasno obrazloži. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da disciplinski organi tožene stranke niso ravnali naklepno (z namenom povzročitve škode tožnici) in tudi ne malomarno, saj so bili ves čas prepričani, da so zoper tožnico in ostale delavke izvedli zakonit postopek, v skladu z zakonom in splošnim aktom. Tako ZTPDR kot Zakon o delovnih razmerjih (ZDR90, Ur. l. RS, št. 14/90 do 71/93), sta omogočala delodajalcu ukrepanje zoper delavca, glede katerega je bil podan utemeljen sum, da svojih obveznosti ne opravlja oziroma da jih krši. Kršitve delovnih obveznosti in sankcije zanje je tožena stranka opredelila v Pravilniku o disciplinski in odškodninski odgovornosti. Za najhujše kršitve je predvidela tudi izrek disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Disciplinski organi tožene stranke so tožnico spoznali za odgovorno storitve očitanih ji hujših kršitev delovnih obveznosti in ji, upoštevajoč Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti, izrekli najstrožji disciplinski ukrep. Da je odločitev o disciplinski odgovornosti pravilna, je bilo ugotovljeno tudi v sodnem postopku. Ugotovljeno pa je bilo tudi, da Pravilnik tožene stranke večjo škodo (kot kvalifikatorno okoliščino) opredeljuje v nasprotju s smislom tega pravnega termina v 89. členu ZDR90. Dejstva, da so organi tožene stranke sledili določbam internega splošnega akta in so menili, da je skladen z določbami ZDR90, ni mogoče pripisati malomarnosti, še manj pa naklepu. Treba je poudariti, da 89. člen ZDR90 ne določa, kaj se šteje za "večjo škodo", zato je toliko bolj razumljivo, da jo je tožena stranka glede na svojo specifiko želela podrobneje definirati. Če je kot "večjo škodo" opredelila že znesek nad 1.000,00 SIT, ji je mogoče glede na odločbi sodišč prve in druge stopnje v zvezi z disciplinskim postopkom očitati le napačno interpretacijo tega (relativnega) pojma, nikakor pa ne malomarnosti. Očitno je štela za večjo škodo že znesek nad 1.000,00 SIT zaradi, kot je pojasnila priča M.Č., trgovinske dejavnosti, v kateri je treba poslovati pravilno in v kateri že sleherna povzročena škoda ali odtujitev škodi ugledu oziroma meče slabo luč na podjetje. Različna interpretacija prava je v praksi (celo ali zlasti med pravniki) pogosta, pripisati pa jo je mogoče različnim pravnim naziranjem in različnemu razumevanju prava. Ni izkazano, da bi bili organi tožene stranke malomarni, ker so sledili internemu pravilniku. Disciplinski organi tožene stranke so namreč upravičeno šteli, da so se dolžni držati določil internih splošnih aktov in so njihovi člani o tem tudi prepričljivo izpovedali. Prav tako ni izkazano, da bi tožena stranka v pravilniku iz malomarnosti določila po oceni sodišča prenizek znesek za opredelitev večje materialne škode. Končno tudi ni izkazano, da bi tožena stranka zoper tožnico uvedla in izvedla disciplinski postopek iz šikanoznih razlogov. Tožena stranka v disciplinskem postopku zoper tožnico ali v zvezi z disciplinskim postopkom zoper tožnico ni storila nič takega, da bi ji bilo mogoče očitati povzročitev škode zaradi malomarnosti (ali naklepno). Zato pritožbeno sodišče pritrjuje smiselno zavzetemu stališču sodišča prve stopnje, da element krivde tožene stranke ni podan.

Ker odškodninska odgovornost ni podana že v primeru neobstoja le enega izmed v tej obrazložitvi navedenih elementov, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

Odgovor na pritožbo k njeni rešitvi ni pripomogel, zato tožena stranka na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.